Rihard Jakopič
Karizmatična osebnost, mistični vizionar, glasnik umetništva
RIHARD JAKOPIČ je bil osrednja osebnost slovenskega impresionizma: karizmatičen, dobrohoten, nepogrešljiv, a tudi neizprosen in ognjevit ustvarjalec ter glasnik umetništva. Na višku slave je bil priljubljen slikar meščanstva in industrialcev, pozneje pa zelo razočaran zaradi nerazumevanja umetnosti v »slovenski puščavski gluhi lozi«.
Med slikanjem narave in ljudi v objemu sončne in notranje svetlobe je prehajal k vse bolj mistično vizionarnemu slikarstvu, zazrt v vizije kot slutnje onstranstva.
V duhu Ažbetove šole, v kateri je kot idealna uresničitev umetnikovega principa krogle na častnem mestu visela učiteljeva Zamorka, je Jakopič že prej tudi sam enako prepričljivo naslikal portret mulata in njegov intenzivno napeti notranji izraz.
»Sončna luč je legija žarkov; in en sam žarek,
na kostanjevem listu trepetajoč, je znamenje
in podoba te vesoljne luči.«
Ivan Cankar
Odkrivanje sončne in duhovne svetlobe
Mistično zamaknjeni svetnik s segmentom bele halje in sijočo lučjo kaže umetnikovo prvinsko nagnjenost do mističnih razodetij – tem se je Jakopič v različnih oblikah prepuščal vse življenje – in ustvaril še nekaj sorodnih svetniških slik, poimenovanih tudi Stvarnik.
Prve slovenske umetniške razstave leta 1900 so se udeležili vsi pomembni živeči slovenski likovni umetniki, tudi iz tujine. Navdušeno so jo pozdravili tako občinstvo kot mediji. Druga slovenska umetniška razstava je bila manj uspešna in odmevna.
Največji umetniški razmah med impresionisti je doživel Rihard Jakopič, kar mu je ob dunajski razstavi preroško napovedal že Ivan Cankar, ki je Jakopiča že takrat daljnovidno razbral kot »največje upanje slovenske umetnosti in že danes njej največji ponos« ter mu napovedal najvišjo in najdaljšo pot od vseh naših likovnih umetnikov.
Paviljon, ki je bil sezidan tudi z denarno pomočjo (doto) neporočenih ženinih sester, je postal prizorišče tedanjega likovnega dogajanja. Rihard Jakopič je izstopal tudi kot pokroviteljski podpornik številnih mladih ustvarjalcev in postajal s svojo celotno umetniško podobo pravi simbol umetnika in umetništva.
Simbolno dojemana veličastnost Jakopičevega obličja
… slikar si kot skrivnosten videc podpira zamišljeno obličje s skrčeno dlanjo, medtem ko se mu prodorni pogled nad še črno in kratko brado upira v daljavo in potaplja v duhovna brezna. Takega Jakopiča je v Obiskih imenitno opisal že Izidor Cankar in ga, potem ko je predstavil njegovo dejavnost in značaj (kot človeka, ki se ga le včasih »loteva pesimizem in še tedaj ni to strup, ki razjeda, marveč bič, ki zaboli, a podžge k upornotrmoglavemu delu do smrti«), takole z besedami označil:
»Kakor njegova misel, taka sta njegov obraz in postava. /…/ Zakaj preko masivne plošče njegovega čela ni šla skrb v vitki, elegantni črti, temveč s silo hudournika, ki svojo pot razjeda in grize in rije skozi mehko prst in trdo skalo. Resno je to čelo in težko z zastrtimi slutnjami kakor oblak, o katerem kmet ne ve, kaj nosi nad zorečo njivo. Toda oči pod čelom so tihozadovoljne in se pri topli besedi smehljajo. Če si še predstavite zelo močne črne lase, ki padajo preko temena, le redko prepletene z belino, in ravno tako brado ter nagel, a težko, trdo in enakomerno zastavljen korak, vidite Riharda Jakopiča takega, kakršen je.« /…/
Odlomek iz knjige Mojstri slovenskega impresionizma
Poetična zamaknjenost v barvitem zatišju interierov
Tudi Jakopičev mecen Janez Zorman je ugledal v slikarju »čarodeja, ukazujočega »stotinam svetlobnih utripov, ki se mu zbirajo pokorno in se vrste v lesketajoče bajne celote«. Tudi slika pri klavirju je izjemna in poetična podoba izbrane razpoloženjske ubranosti, notranjega žarenja in luči.
Očarljiva, lirična, v svoji hipnosti pa tudi sunkovita je med Jakopičevi intimistično ubranimi interierskimi slikami podoba Spomini. Dekle s knjigo v dlani si je položilo roko na srce, kot da bi se prebudili v njej spomini, ki se jim zasanjana prepušča.
Jakopič je za slikarstvo v celoti menil, da je z barvo izražena glasba. Slika dekleta, zleknjenega na meščanski zofi pod ovalnim okvirom slike ali zrcala je potopljena v eksplozijo živih barv in mavrične utripe slikovito razblinjene luči, ki preplavljajo čustveno ekspresiven ambient.
Slikar je odel zamišljeno žensko na fotelju v še prav posebno slovesno nošo. Skrivnostna zelenina oblačil se v mogočnih zamahih na tej nežno veličastni sliki razgrinja in preliva kot barvni slap prek telesa in kolen vse do nevidnih tal.
Pogled na Križanke, ognjevite vizije Save in sipin …
V Ljubljani je Jakopič v nekaj desetletjih je naslikal vsaj 30 različic križevniške cerkve s patinasto zelenečo in blago vzvalovano streho, dvignjeno nad krošnje, skozi katere prodira za slikarja vse značilnejša ognjevita barva. Slikarsko ga je privlačil tudi žar večernega neba nad domačimi krakovskimi vrtovi ali bližnjo trnovsko cerkvijo.
Jakopič je pogosto slikal reko Savo, njene okljuke in sipine. Slika upodablja atmosfersko dogajanje ob reki, obdani z zelenjem in pobočji pod ožarjenim nebom, polno čutnega in ekstatičnega doživetja. V modrino potopljena gora se dviga proti nebu, »kulisa« dreves na obrobju pa se spreminja v ognjeno plameneč požar.
Cvetlični prizori iz umetnikove starostne vsakdanjosti so polni notranjega bogastva.
Umetnikova notranja luč priliva rožam kot živim bitjem samo še svoj poslednji notranji sij z rdečimi ali zlati prebliski v prostorsko neopredeljenem, le še duhovnem ambientu.
