Matej Sternen

MATEJ STERNEN se je najbolje od vseh slovenskih učencev ujel z Antonom Ažbetom, čigar šolo je pričel obiskovati, ko je opustil akademijski študij na Dunaju. Zbližal se je tudi s celotno münchensko kulturo in tamkajšnjim bohemskim življenjem. 

V njegovih slikah sijejo predvsem velika radost nad otipljivo in bujno zemeljsko resničnostjo, življenjska strast in močan temperament.

Poleg upodobitev krajinarske motivike se je uveljavil kot portretist gospa v meščanskem okolju in na novo povzdignil v umetnost tedanje slovensko meščansko življenje. Prvi je vnesel v naše slikarstvo kot dominantno temo ženski akt in jih ustvaril celo vrsto.
 

V znamenju izročila münchenske Ažbetove šole 

Med deli iz Sternenovega začetnega obdobja posebej izstopa Rdečelaska (1902). Zaradi senzualne krhkosti vitke postave z razpuščenimi bujnimi lasmi in z občutljivo osvetljavo, ki mehča ozadje podobe že kar v prosojnost, izžareva slikarjevo skorajda nenavadno subtilnost.

Na sliki Gozd (1904) ni sledu človekovih posegov v naravo, še blatnih sledov s kolovoza ne. Celotna podoba harmonizira v barvni usklajenosti zamolklih zelenih in rjavo vijoličnih barvnih nanosov, slikovito razcefranih in razkrajajočih se pred slepečim prodiranjem luči izza drevja na obzorju.

Slika Rdeči parazol (1904) je postala zaradi idealne uresničitve impresionističnega načela o nenehnem spreminjanju barv najbolj izstopajoča in najznamenitejša Sternenova impresionistična slika. Sonce proseva skozi rdečo tkanino sončnika in z odsevi živahno obarva še obličje dekleta kipeče telesnosti, četudi razblinjene z barvno kopreno.

Impresionistično, a za slikarja tipično v svetlobi utripajoče prelivanje barv je v ospredju tudi na Sternenovi reprezentativni sliki Na divanu (ok. 1912—1914) z motivom dekleta v belem na kanapeju. V primerjavi z Jakopičevimi podobami žena v interierih je izraz ženinega obličja pri Sternenu mnogo bolj psihološko opredeljen.

Ženske v interierih: razgaljena polt in lesket draperij 

Iz okrožja Ažbetove šole izhaja med tedanjimi zgodnjimi portreti tudi Sternenov portret njegove kasnejše žene Roze Klein.

Upodabljanje žensk je bilo sploh njegov priljubljen motiv, združen z značilnim salonskim okoljem in moderniziranim izrazom meščanske realistične figuralne tradicije.

Psihološke vzvode ali ozadja, ki so umetnika usmerila v slikanje tovrstnih prizorov in še posebej razgaljenih žena v črnih nogavicah, bi bilo seveda mogoče prav tako iskati tudi v potezah njegove nerazložljive osebnostne psihe, njegovo naturno strastnost ali celo temačnost.

Bolj prefinjena, zadržano intimna in tudi priljubljena je slika Korzet (1914) s podobo ženske, ujete med oblačenjem (ali morda slačenjem). Vsekakor gre za hip njene zasebnosti, kakor ga razkrivajo gibi prstov in rok, medtem ko sklanja glavo, posvečena intimnemu opravilu.

Podoba žene z lastno podobo v ogledalu (1942) je izrazita, sijajna in unikatna slikarska bravura, ki sproža tudi vprašanje perspektive človekovega gledanja, razmerja med moškim oziroma umetnikom in žensko. To je bila tematika, ki je zaznamovala tudi vzporeden tok  tedanje slovenske moderne, zlasti poezijo Otona Župančiča.

Med slikarjevimi redkejšimi razpoloženjsko ubranimi motivi izstopa tudi slika Dekle s knjigo (1927).

Z naprej nagnjeno držo se je nadvse zbrano zamaknila v branje. V spokojnosti dogajanja je svetloba s svojimi prebliski povzdignila trenutek v posvečeno stanje, dekle pa posvetila v znanilko branja.