Ivan Grohar
Slikar brsteče pomladi in človekove povezanosti z zemljo
IVAN GROHAR je bil rojen v gorenjskem visokogorju kot otrok gostačev in je sprva živel kot hlapec, pastir in dninar sredi narave. Njegove slovite krajinske slike s svojim občutenjem še vedno neustavljivo pritegujejo gledalce.
Umetnostni zgodovinar dr. France Stele je ta učinek opisal z besedami: »kot bi se s svojim delom dotaknil strune, ki zabrni v nas, kadar doživljamo svojo domačijo«. Zadnja leta je slikar preživel v svoji Loki osamljeno, s slikarsko paleto v naravi, daleč od ljudi. Zbolel je za jetiko, umrl kot siromak.
»Tu sem, tu,
kot eter lahak,
brez glasu …« Josip Murn
Mladostni napori in iskanja
Bežeči voz na vrhu vzpenjajoče se ceste je doživljal Ivan Cankar kot beg svoje neznane prihodnosti, njegovo Izginevanje za ovinkom z mladenko na njem pa kot izginevanje svoje mladosti. Plamenaste ciprese ob poti pa plamtijo skorajda kot nekoč pri ekstatičnem Vincentu van Goghu.
Podoba slike Pod Koprivnikom (1902) je zamišljena kot idilično obarvan prikaz kmečkega življenja, ko si ljudje med delom lahko privoščijo tudi mir in počitek. Gorenjsko pokrajino nad Bohinjem poleg raztegnjenega pogorja zaznamujejo jasno izrisana domača cerkev, kozolci oziroma značilni gorenjski skednji, okoliške domačije …
Ustvarjalni razcvet: v znamenju katarzične pomladi in zimskih štimung
Pomlad (1903): podoba je razprostrta kot cvetoča tkanina ali kot poetična simfonična pesnitev iz barvnih zvokov in sozvočij, resnično kot dotlej neviden prototip hribovito valovite, brsteče in barvite slovenske zemlje – mitična slika cvetoče slovenske zemlje.
Ta podoba je »slovenska narodna molitev kot lirska pesem, danes enako čudežna, prelepa, kot v času nastanka«. Taras Kermauner
V središču slike Masecen (1904) je drevo, ki raste iz nevidnih tal proti nebu, njegovo raskavo deblo, iz katerega raste nekaj vej. Pod vrhom slike se ovijajo z značilnimi visečimi izrastki kot ljubezniv rastlinski ornament … in se pod vrhom slike razpenjajo kot naravni baldahin.
Pogled z mojega okna (ok. 1905) z razgledom na zasneženo krajino z ovinkom Sore pod škofjeloškim Puštalom je prikaz tišine in samote. Vodna gladina, zastrta z zamegljeno sinjino neba, modrina, usklajena z njenim hladom, porumenela belina, nanesena s širokimi zamahi … Intimno dojeta, pa vendarle silovito krhka umetnina.
»Murn je Grohar v poeziji. Vse one mehkobe, vse one barvne prelive, ki jih je Grohar ustvaril s čopičem, je Murn zajel v besedo.« Silva Trdina
V zimski zamolklosti slike Škofja Loka v snegu (1905) so slikarjeve vse navzkrižem nametane drobcene poteze kot utripajoče snežinke. Podoba sneženja z barvno usklajenimi hišami s svojimi vidnimi, a zabrisanimi okni in strehami ustvarja prosojno kopreno zasneženosti – resnično doživet in pristen impresionističen pogled na svet.
Poveličanje kmečkega dela; nerazložljiv mističen ustvarjalni izzven
Žanrski motiv dela na polju je na sliki Krompir (1909—1910) odraz poveličanja kmečkega prizadevanja, vendar z novimi razsežnostmi, ki jih naznanja irealna vijolična barva. Z nosilno kompozicijo je slikar slovesno podobo povzdignil v večnost.
Slavospev domači zemlji, »največja« slovenska slika
Milček Komelj o sliki Sejalec (1907) zapiše: »Groharjev Sejalec vztraja med svojim posvečenim zemeljskim delom kot neuničljiv slovenski spomenik.«
Kot svojevrsten slavospev domači zemlji velja za »največjo« slovensko sliko.
