»Svete podobe« narodnega kanona in kulturne identitete
Še vedno delujejo živo in tvorno na našo zavest!
Impresionisti so prvi izrazili slovenski značaj in duševnost, ljubezen do slovenske zemlje in človeka v likovni umetnosti. Še vedno delujejo živo in tvorno na našo zavest t. i. »svete podobe«: lirično himnična Groharjeva Pomlad ali v prihodnost zagledani Sejalec, Rajanje Matije Jame kot utelešenje sončne vedrine, mistično vizionarstvo Jakopičevega Svetnika in oživljajoča svetlobna energija Križank jeseni, žareče sproščeni Sternenov Rdeči parazol …
Matija Jama je rad slikal drevesa, breze, topole ali skupine krošenj in jih oživljal s trepetajočo svetlobo, skladno umirjeno v spokojno enakomernost in tonsko enovitost. Takšna je podoba treh brezovih debel z umirjeno bisernato in blago zeleno barvno ubranostjo ozadja, ki vzbuja melanholično občutje …
»Dehtenja in vonja naše narave ni še nihče dotlej in tudi ne poslej tako občutljivo dojel in ustvarjalno izrazil kot slovenski impresionisti.« Milček Komelj
Slika Mateja Sternena Rdeči parazol iz leta 1904 je postala zaradi idealne uresničitve impresionističnega načela o nenehnem spreminjanju barv najbolj izstopajoča in najznamenitejša slikarjeva impresionistična slika.
Sonce proseva skozi rdečo tkanino sončnika in z odsevi živahno obarva še obličje dekleta kipeče telesnosti, četudi razblinjene z barvno kopreno.
Barve stvarstva, drhtenje in gibanje
V slikah slovenskih impresionistov je prvič zablestelo s prvinsko močjo življenjsko veselje ob doživetju bistva slovenske narave in krajine: njeno specifično občutenje, »štimunga«, razigrana lepota v barvnih vibracijah, strmenje umetnika in vizija zasanjanega srca, spoštovanje in tudi ponižna otožnost. Popoln triumf in mednarodno priznanje jim je prinesla skupna razstava leta 1904 v salonu Miethkeja na Dunaju.
V zadnji vrsti s temnim klobukom Rihard Jakopič in s svetlim Matej Sternen. V prednji vrsti z desne proti levi: Ante Gaber, Tončka Gaber, Roza Klein.
Podobe, ki utelešajo naš narodni genij
Slika Ivana Groharja Pomlad iz leta 1903 razprostrta kot cvetoča tkanina ali kot poetična simfonična pesnitev iz barvnih zvokov in sozvočij, resnično kot dotlej neviden prototip hribovito valovite, brsteče in barvite slovenske zemlje – mitična slika cvetoče slovenske zemlje.
Ena »tistih slovenskih slik, ki vidimo v njih utelešen naš narodni genij …« Luc Menaše
Motiv Groharjevega Sejalca (1907) nosi še starodaven koledarski pridih posvečenega, že malone sakralnega delovanja.
V arhetipski prizor je zasejan zavesten izraz slovenskega kmečkega poslanstva in je podoba naše povezanosti z zemljo, slavospev domači zemlji, največja slovenska slika, ki izžareva slovenstvo.
