Matija Jama
Slikar svetlobe, domačnosti, monumentalne krajine
MATIJA JAMA je bil rojen kot sin trgovca z usnjem v Ljubljani, v četrtem letniku srednje šole se je prepisal na klasično gimnazijo v Zagrebu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga spodbujali k risanju.
Med slikarskim šolanjem v Münchnu se je globlje seznanil z impresionizmom in se zbližal zlasti z Rihardom Jakopičem in Ivanom Cankarjem. Med impresionisti je zlasti on vtisnil toplino domačnosti v podobo slovenske prestolnice in monumentalno upodobil Belo krajino. Selil se je kot nomad, z ženo in otroci živel tudi na Holandskem. V iskanju notranjega miru se je prepuščal budizmu in teozofiji, verjel v reinkarnacijo in se zanimal za parapsihologijo.
»Luči ôdpri vrata,
krajina mi bela,
svetla in vesela,
bodi v nji vsa zlata.«
Oton Župančič
Žanrsko opisujoči začetki; svetlobno osvajanje narave
Jama je bil tesno povezan s slovenskimi književniki moderne. Prijateljstvo z Ivanom Cankarjem je porodilo ilustracije za knjigo novel Ob zori, še pred tem pa je narisal tudi prek obeh platnic razpotegnjeno naslovnico za Cankarjevo delo Knjiga za lahkomiselne ljudi.
V duhu slikarjevih ustvarjalnih teženj je dognano upodobljen, v svetlobnem sijaju in beli eteričnosti uravnotežen znani Hrvaški pastir (1902), ki je dominiral na dunajski razstavi pri galeristu Miethkeju. Oblečen v belo nošo, v svetlobnem sijaju in beli eteričnosti se je, oprt na pastirsko palico, zamislil ali nekam zazrl..
V Ažbetovem ateljeju je Matija Jama spoznal in se poročil s holandsko slikarko Luizo van Raders. Sedem let nomadskega življenja med iskanjem motivov je samo potoval, slikal tudi na Holandskem, kjer je naslikal tudi kak mlin na veter ali dvižni most, kakršnega je nekoč slikal že van Gogh.
Most čez Dobro (1907): Jasno zgrajeni motiv visokega kamnitega mostu z njegovimi zatemnjenimi nosilci in arhitekturnimi loki ter z odsevom v reki vnaša v podobo posebno meditativno, skrivnostno vzdušje. Zgovorno nakazuje umetnikovo študijo svetlobnih pojavov in kompozicijsko arhitektoniko likovne zasnove.
Jama je rad slikal drevesa, breze, topole ali skupine krošenj in jih oživljal s trepetajočo svetlobo, skladno umirjeno v spokojno enakomernost in tonsko enovitost. Takšna je podoba treh brezovih debel z umirjeno bisernato in blago zeleno barvno ubranostjo ozadja, ki vzbuja melanholično občutje …
… »tehnično najbolj dovršeno delo slovenske moderne« … Josip Regali
Tudi Jamovo znamenito in najbrž najpogosteje reproducirano sliko Vas v zimi (1910–1911) odlikujejo urejenost in perspektivična poglobitev in pretehtanost. Zasnovana je na premišljeni konstrukciji, tipični za najznačilnejša Jamova dela nasploh. Vse je usklajeno, čvrsto in v svoji življenjski konkretnosti docela živo prepričevalno.
»Drhtenje ozračja celotne slike tako oživlja utrip potez, ki v bolj slikovitih prelivih malone otipljivo sugerirajo utripanje neba, in vsa razvidnost, vsa jasnost prizora je na sliki uzrta skozi kopreno zimskega občutenja, ki vnaša v podobo zasanjano odmaknjenost, spokojnost, meglenost in prosojnost.« Milček Komelj
Prostranost belokranjskega oziroma »južnega« barvnega sijaja in njegovega značilnega modro-rjavorumenega in zelenega »trozvočja« je umetnik razgrnil suvereno, širokopotezno, ob vsej liričnosti tudi monumentalno na sliki Krave na Kolpi (ok. 1930), ki je zanj še posebej značilna.
Rajajoča belina na ožarjeni zelenini pod belokranjsko-hrvaškim soncem
Kolo je Jamova najbolj izjemna podoba življenjskega veselja v Beli krajini, razigranosti in sončnega sijaja ter zagotovo danes njegova najbolj priljubljena slika.
