Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let

Najslavnejši starček na svetu

Dnevniški zapisi Hendrika Groena, vedro-trpka pripoved o starčku, ki je v srcu neverjetno mlad, so ugledali luč sveta leta 2014 na Nizozemskem. Simpatični starostnik, ki z značilnim, na trenutke pikrim humorjem, a nalezljivo vedrino jemlje na muho sostanovalce doma za upokojence, vodstvo in uslužbence, prijatelje, družbo, pogosto pa tudi samega sebe, je dobil svoj profil na Facebooku in klub oboževalcev. Njegovi dnevniki so izšli v 37 svetovnih jezikih in se prodali v milijonski nakladi, po njih pa je nastala tudi TV-serija. Hendrikovi dnevniki v sočnem prevodu Stane Anželj so zelo prirasli k srcu tudi slovenskim bralcem.

Moška različica Elene Ferrante

»Rad bi prebral tako knjigo o staranju, ki bralce tudi nasmeje,« pravi Hendrik Groen. Njemu oziroma njegovemu stvarniku iz mesa in krvi – Hendrik Groen naj bi bil psevdonim za dobrih šestdeset let starega knjižničarja Petra de Smeta, ki dotlej ni še ničesar objavil – je to odlično uspelo, saj so zabavni, a pronicljivi zapisi o staranju ter vsakodnevnih dogodkih doma in po svetu razvedrili in ganili bralce vseh starosti. Življenje je lahko polno in zabavno vse do konca in za smeh res ni nikoli prepozno.

Glas iz doma upokojencev v covidnih časih

V koronskih časih, ko se nam vsem, ne glede na starost, spodmikajo tla pod nogami, nas Hendrik uči, kako ohraniti vedrega duha. Zadnji dnevnik je poln zabavnih opazk na račun nenadne epidemije covida-19 in cirkusa, ki ga ta povzroči v domu.
»Upam, da me bo ljubi Bog kmalu vzel k sebi,« je desetič ta teden zavzdihnila gospa Hemelaar in si nesla v usta zajeten zalogaj zamorčka.
Nisem je več mogel prenašati in sem ji predlagal, naj gre do najbližje bolnišnice na nabito poln intenzivni oddelek, in sicer brez zaščitne maske.
»Ja, mogoče morate ljubemu Bogu priti malce naproti,« me je dopolnila Leonie.

Najbolj ganljiv Hendrikov dnevnik doslej

»Spet se mi je zgodilo! Sedel sem na klopci pred drogerijo in nisem imel pojma, kako sem prišel tja in zakaj. Včasih se tega ustrašim, včasih pa se razjezim.
Ampak na srečo imam novo prijateljico: sprijaznjenost.«
Hendrika Groena vse bolj lovi demenca. Stvari mu uhajajo iz rok in iz glave, sedanjost pa se vse bolj meša s preteklostjo. Toda če spominov ne more več zadržati v mislih, ostanejo vsaj na papirju. Pri pisanju dnevnika se mora vse bolj zanašati na pomoč prijateljice Leonie, ki zaključi dnevnik v njegovem imenu.
Adijo, Hendrik Groen.

Stran o avtorju: