Srebrni dež

Za Huellejeve kratke zgodbe so značilne nekatere stalne poteze njegovega pisanja, kot so dialog z literarno tradicijo, središčna vloga časa kot konstrukcijskega načela, predvsem pa nenehna metafizična preizpraševanja in stalna navzočnost skrivnosti kot edinega možnega odgovora nanje. Pisatelj sam je zato svoj literarni slog imenoval metafizični realizem.

Avtorjeve zgodbe so običajno umeščene v pisateljev rodni Gdansk in okolico, vendar to domače prizorišče potrjujejo s prestopanjem iz sodobnosti bodisi v bližnjo ali oddaljeno preteklost ali v utopično prihodnost.

V Huellejevi prozi poleg prvine skrivnostnosti in z njo povezane fantastičnosti zaznavamo središčno vlogo časa in kraja, prikazanega v prerezu časa, ter globoko vez s tradicijo. Svojo metodo pisanja opira na nostalgijo, povezano s spominom: »Menim, da je mehanizem literature nostalgija, hrepenenje, ni važno po čem … Nostalgija, ki jo sprožijo slike, priklicane iz spomina, iz njegovih različnih plasti, se prevaja v literaturo.«

O avtorju

Paweł Huelle (1957–2023), poljski pisatelj, dramatik in scenarist, je napisal pet romanov, med njimi Davida Weiserja, Castorpa in Zadnjo večerjo, ter vrsto proznih zbirk, od Zgodb za čas selitve do Pripovedi hladnega morja in Talite. Njegova dela so prevedena v več kot dvajset jezikov.