Same pesmi o ljubezni

Soneti Same pesmi o ljubezni so stare in nove zgodbe približevanja Adama k Evi, človeka k domu in rodu, zemljana k zemlji, iskalca k neznanemu, romarja k svetemu, pesnika k skrivnostim in k besedi.

Tako soneti razkrivajo različne podobe ljubezni do aprilskih deklic, poletnih deklet, do mrtvih ljubic, do žene v vseh letnih časih in levitvah čustvenih kož do prijateljev, dolenjske in istrske zemlje, do božjega in do besede. Zavezanost avtorja eni izpovedni temi dopolnjuje podobna zavezanost forme – večna, klasična zahtevnost soneta.

Rajska
 
Z goloto si odeta
in v sramežljivost skrita.
Noč, od ljubezni sveta,
ne kliče še razsvita.
 
V nerajskem zemnem raju
čas ure podaljšuje
in posvečenca naju
bogovom približuje.
 
Ne da se bliže biti,
močneje ne ljubiti
tišina dveh šepeče.
 
Ko vstane zarja dneva,
skoz vrt cvetoči greva.
Noč joče z roso sreče.
 
Stara slika
 
Rad gledam te pri dnevnih opravilih,
pri kuhi, pri pospravljanju, pri jedi,
ko te navada med opravke sili
kakor navdih pisatelja k besedi.
 
Pri delu, pri oltarju svojem vztrajaš
kot bog ali vestalke staroveške
in bogatin mimogrede razdajaš
meni in rožam nego in nasmeške.
 
Zvečer obredno daš na mizo prt
in kruh in vino pa roke v naročje
in sva vsak v sebi govor in sozvočje;
 
ko potlej rajnki pridejo čez vrt
pozab, prisedejo, smo vsi skup liki
kot pri Petkovšku na družinski sliki.
 
Želja pri odprtem oknu
 
Odprla, radodarnica, si okno
mi za objem svežine in nature.
Pijem vonj vrtnic, trt in oljk, na opno
čustev udarjajo prijazne ure.
 
Skoz okno zrem v prostranost. Val svetlobe
gre čezme na oživljene predmete,
na stene, a na postelj v kotu sobe
oltar postavlja za obrede svete.
 
Ob njem stojiš, vestalka ljubezniva,
ponosno gola, vsa v ebenovini,
najžlahtnejša od žlahtnih svečenic.
 
Sem sili dalja. Vabi z vsem, kar skriva.
Narašča milo ščebetanje ptic,
a v meni želja, da bi šel za njimi.