Kaja Bucik Vavpetič: Pisanje je moja dnevna služba

Njen slovenski prvenec Srebrne vezi je pravkar izšel pri Cankarjevi založbi, postavljen pa je v slovansko mitološko pokrajino, kjer bajeslovna bitja sobivajo z ljudmi. Kaja najraje piše dopoldne, ko sta otroka v šoli in je pes utrujen od jutranjega sprehoda.
 

Najprej čestitke za izjemen roman. Do zdaj si veliko prevajala in pisala v angleščini. Od kod želja po delu v slovenščini?

Pisanja v angleščini sem se lotila, ker sem večinoma brala knjige v teh žanrih v angleščini, saj pri nas še niso bile dostopne. Sem si pa vedno želela, da bi napisala kaj v slovenščini, predvsem zato, da bi lahko zgodbo prebrala tudi moja babica. Moja mama namreč bere vse moje angleške knjige, babi pa ne zna angleško, čeprav sicer zelo veliko bere. Nato sem izvedela za delavnico pisanja ljubezenskega romana Cankarjeve založbe in se mi je zazdelo, da je to prava priložnost.

Kako se počutiš kot avtorica čisto novega žanra v slovenskem jeziku: fantazijske romance?

Zelo sem vesela, da so se uredniki Cankarjeve založbe odločili, da je čas za objavo slovenske fantazijske romance. Pri nas imamo seveda že prevode del tujih avtoric, npr. Sarah J. Maas, ki je kraljica tega žanra, doslej pa še nismo imeli slovenske različice, sploh ne takšne, ki bi se odvijala v naših krajih. Pomembno je, da se žanr razvija pri nas, in sem ponosna, da sem postavila prvi gradnik. Upam, da bo fantazijska romanca tudi pri nas doživela tak razcvet kot v tujini, ker je to moj najljubši žanr!

Koliko časa si raziskovala vse teme romana? Roman je namreč poln slovanske mitologije in bitij. Ti je bila ta tema od nekdaj blizu?

Slovenske ljudske pravljice poznam že iz otroštva. Moja mama je razvojna psihologinja in je delala magistrsko nalogo o tem, kako pomembno je, da otrokom beremo v zgodnjem otroštvu. Zato je nama z bratom zelo veliko brala – in med bralnimi izbirami so se velikokrat znašle tudi slovenske pravljice, ker je takrat delala kot urednica Cicibana. Želela sem, da bi se slovenske bralke in bralci v mojem izmišljenem svetu dobro počutili, da bi se jim zdel znan, ko vstopijo vanj. Potem sem tudi raziskovala različna bajeslovna bitja in z njimi povezane zgodbe.

Koliko časa si posvetila iskanju imen za vsa bitja in junake? Sama sem si med branjem mislila, uau, če bi bila noseča, bi imela res lep nabor potencialnih imen. 

Za Milo sem takoj vedela, da ji bo tako ime, nekako se je pojavila kot takšna že od začetka. Gabrovo ime sem izbirala malo dlje, saj sem hotela, da je močno, krepko ime. Sicer pa sem po spletu brskala za staroslovanskimi oziroma predkrščanskimi imeni, je bilo prav zanimivo. Precej spletnih strani je, ki se posvečajo temu, in potem sem izbrala nekaj takšnih imen, ki so se najbolj podala likom. Pazila sem tudi, da se jih preveč ne začne na isto črko, to je težava, ki se včasih pojavi, saj potem bralci težje razločijo med liki. 

Roman si zaključila v sklopu delavnice, ki jo je organizirala Cankarjeva založba. V kakšnem stanju je bil roman, ko si se na delavnico prijavila, in koliko ti je pomagala pri izoblikovanju dela? Koliko časa si ga pisala?

Za roman od začetne ideje do tiska sem porabila približno leto in pol. Ob prijavi na delavnico Cankarjeve založbe smo morali oddati osnutek, torej nekakšen načrt za zgodbo, ki smo jo potem tudi dodelali. Ta delavnična izkušnja je bila zame zelo zanimiva, saj sem se prvič udeležila takšnega skupinskega dela – pisateljevanje je namreč večinoma samotarski poklic. Tam pa sem dobila zelo dobre komentarje, tako na osnutek oziroma načrt zgodbe kot potem na prvo vzorčno poglavje, ki sem ga morala napisati. Mentorica Lara Paukovič in delavničarji so mi pomagali poglobiti določena vprašanja, zapolniti »luknje« v zgodbi in izoblikovati like. Ko smo končali delavnico, sem roman šele dobro začela, potem pa sem si morala vzeti kar precej časa, da sem napisala prvo različico, saj je roman dolg.

Te je med pisanjem kdaj ovirala pisateljska blokada? 

Prave pisateljske blokade sicer nisem imela, sem se pa malo pred koncem romana zapletla v nek prizor, ki mi ni in ni šel od rok. Nekaj dni sem ga predelovala, potem pa sem ugotovila, da sta lika pravzaprav zašla z idealne poti, tako da sem tisti prizor pač pobrisala in napisala novega. Včasih se to zgodi in je treba stopiti korak nazaj, da vidiš zgodbo s ptičje perspektive, pa je vse lažje.

Kaj te je pritegnilo v svet pisanja in prevajanja romantičnih romanov? Je bil splet okoliščin ali jasna namera?

Že od nekdaj sem rada brala zgodbe s kančkom romance. V gimnaziji sem prvič prebrala Prevzetnost in pristranost Jane Austen in se zaljubila v ta žanr. Pri prevajanju sem, če je le šlo, tudi prosila, da so mi dali v delo ljubezenske ali fantazijske romane, tako da sem jih prevedla kar nekaj. Pisanje pa je izšlo iz te ljubezni – napisala sem zgodbo, ki sem si jo želela prebrati sama. Ne predstavljam si, da bi pisala zgodbo, ki mi ne bi bila všeč, saj je to delo že tako težko, še težje pa bi bilo, če bi se morala obenem še siliti, da pišem v žanru, ki mi ni blizu.

Kdaj najraje pišeš? Imaš svoj urnik ali se raje prepuščaš navdihu?

Najraje pišem dopoldne, ko sta otroka v šoli in je pes utrujen od jutranjega sprehoda. Takrat imam mir in se lahko potopim v zgodbo. Ker je pisanje moja »dnevna služba«, si to lahko privoščim. Ko sem še prevajala, pa sem pisala zvečer, potem ko sta šla otroka spat. Ko pisanje enkrat postane služba in od tega živiš, si ne moreš zares privoščiti, da bi sledil le navdihu, zato se potrudim, da se umirim in se osredotočim, naredim si načrt za zgodbo in se lotim dela. Vem, da to zveni preprosto, ampak ni – pisatelji se pogosto težko disciplinirajo. Sama imam to prednost, da sem od nekdaj delala sama, tudi ko sem prevajala, tako da sem se naučila veščine sedenja in tipkanja, tudi ko se mi najbolj ne da. 

Koliko zgodbe načrtuješ vnaprej in koliko te zgodba »pelje« sama?

Vsekakor sem ena tistih pisateljic, ki si večino zgodbe načrtuje vnaprej. Preden začnem, moram poznati glavna lika, svet, o katerem bom pisala, in osnovni potek zgodbe. Po navadi se mi ideja za novo knjigo utrne kot prizor, ki se mi zdi zanimiv. Pri Srebrnih vezeh sem vedela, na primer, da želim napisati zgodbo o dvorni gospodični, katere oče je tiran, ki je zasužnjil svojo ženo, in potem sem okrog tega napletla zgodbo, dodala like itd. Vedno tudi vem, kakšen bo konec – to je zelo pomembno, saj potem vedno veš, v katero smer moraš, tudi če so osrednji del knjige in zapleti še malo nejasni. Včasih si moram potem tudi posamezne prizore najprej zapisati po alinejah, na primer najpomembnejši dialog, včasih pa se mi že odvrtijo v mislih kot film in potem samo opišem, kar se dogaja v moji glavi. 

Kakšen je občutek, ko v rokah držiš svojo knjigo? Spremljaš odzive nanjo?

Občutek je čudovit, še posebej, ker je naslovnica res presegla moja pričakovanja. Tina Dobrajc, ki je ustvarila tako ilustracijo za naslovnico kot zemljevid, ki spremlja besedilo, je odlično upoštevala moje želje in po naključju celo izbrala moje najljubše barve. Odzivi so bili za zdaj zelo pozitivni, pravi uspeh pa se bo pokazal, ko bodo knjigo vzeli v roke tudi bralci in bralke, ki me ne poznajo osebno. Upam, da jim bo roman všeč!

Boš Srebrne vezi prevedla v angleški jezik? 

Najbrž se bom sčasoma lotila prevoda, samo potrebujem malo distance od zgodbe, ki sem jo v zadnjem letu tolikokrat prebrala. Se pa kar malo bojim te naloge, saj sem si pravzaprav naredila medvedjo uslugo, ko sem like in kraje poimenovala s tako značilno slovenskimi imeni. Težava je v tem, da se bom morala kot prevajalka odločiti za eno od dveh možnosti: ali bom imena pustila, kot so, ali pa jih bom prevajala. V prvem primeru bi sicer ohranila slovanski značaj, a tuji bralci ne bi razumeli, kaj pomeni Černograd, Jablenci ali Lipodol, na primer. Če pa bi imena prevajala, bi izgubila to lokalno noto. O tem sem že razmišljala, pa še nisem prišla do pravega zaključka. 

Na tvoji spletni strani piše, da živiš z možem, dvema otrokoma in zelo kosmatim psom. Sliši se pravljično. Koliko pa se romantičnost iz knjig vije po tvojem osebnem življenju?

No, sicer svojega osebnega življenja ne opisujem v svojih knjigah, vsaj ne neposredno, sem pa res zelo srečno poročena že enajst let. Z možem sva se spoznala, ko sva bila stara dvajset, in imam srečo, da je tudi on bralec in ljubitelj fantazijskih zgodb. 

Predvidevam, da otrokoma veliko bereš. Katere pravljice so največkrat na sporedu?

Tako je, z možem še vedno vsak večer bereva otrokoma, čeprav sta zdaj stara že sedem in devet let in sta tudi sama bralca. Menjava se, enkrat bere eden, drugič drugi, in tako je že od začetka. To je naša navada, da se pred spanjem umirimo in še družimo, obenem pa je izjemnega pomena za razvoj pismenosti. 

Zadnje čase ju je kar težko odtrgati od fantazijskih zgodb – zelo imata rada Ricka Riordana, predvsem serijo o Percyju Jacksonu, pa tudi Walterja Moersa (13 in pol življenj kapitana Sinjedlakca). V promet gre tudi saga o nabritem mulcu Jeffa Kinneya, Harry Potter, Groznovilca Jane Bauer, občasno Pet prijateljev, pred kratkim pa smo prebrali tudi star pustolovski roman Zgubljena na goljavah (Farley Mowat). 

Ko sta bila malo mlajša, smo veliko brali Anjo Štefan, seveda, pa tudi Pilkeyjevega Kapitana Gatnika. Moram pa priznati, da sem zelo vesela, da sta prerasla tisto fazo bralnega razvoja, ko sta vsak večer zahtevala, da beremo isto slikanico, npr. Zverjasca ali Lahko noč, gradbišče, lahko noč. Seveda sva jima ustregla z željami, ampak se mi je potem kar sanjalo o teh zgodbah, še posebej, ker so zapisane v verzih in se ti res vtisnejo v spomin.

Morda nenavadno vprašanje, ampak kako doživljaš razliko med imenovanjem glavnih junakov tvoje zgodbe in med imenovanjem svojih otrok? Si ravno zato, ker si pisateljica, čutila, da moraš izbrati še posebej lepa in pomenov polna imena za svoja otroka?

Super vprašanje! Vsekakor je like v zgodbah lažje poimenovati, ker se nihče od njih ne bo nikoli pritožil, da mu ime ni všeč. S tega vidika so zelo ubogljivi. Imeni svojih sinov, Črt in Juš, sva izbirala precej dolgo. Želela sva, da sta kratki, ker je priimek Vavpetič daljši, in nazadnje sva se odločila za ti dve, ampak bolj zaradi zvena imen, ne zaradi pomena. Mislim, da sva prav izbrala, imeni jima zelo pristajata.

Glede česa te je starševstvo najbolj spremenilo? Je vplivalo na tvoje pisanje?

Starševstvo ti zelo pogosto nastavi ogledalo, nenadoma se zaveš, katere težave imaš sam s sabo, kaj moraš še predelati, kaj te najbolj plaši. V času druge porodniške sem imela precej težav z anksioznostjo, do te mere, da sem potem dve leti obiskovala terapevtko, ki mi je zelo pomagala. Zdi se mi, da bi vsakomur koristilo, da bi se poglobil vase in razčistil z lastnimi težavami. Še vedno sem pogosto nepotrpežljiva, to se mi zdi eden mojih največjih izzivov, čeprav se trudim, da ne bi bilo tako. 

Prepričana sem, da je to vplivalo tudi na moje pisanje, a težko rečem, kako, ker sem začela resno pisati šele, ko sta bila moja fanta malčka. Prej sem pisala res samo zase, pa še to ne prav pogosto. Najbrž bi kje pri starših doma v kakšni zaprašeni škatli še našla svoje stare zvezke in dnevnike, vendar pisanja nisem jemala resno do trenutka, ko sem začela pisati v angleščini.

Te otroka navdihujeta za pisanje otroških knjig?

Pisanje za otroke se mi zdi zahtevnejše od pisanja za odrasle. No, pravzaprav ne vem, če je to res, ker se nisem nikoli preizkusila v pisanju otroških zgodb. Se mi pa zdi, da je odgovornost pri pisanju za otroke precej večja. Ko pišem za odrasle, namreč pričakujem, da imajo moje bralke in bralci že izoblikovano mnenje o svetu, in moje pisanje na to ne vpliva pretirano. Pri otrocih pa sta tako bralski okus kot osebnost še precej neizoblikovana, zato je lažje vplivati nanje. Zato pravim, da je odgovornost večja – bolj je pomembno, kaj sporočajo tvoja dela. 

Katera je bila prva knjiga, ki te je popolnoma očarala?

Čisto prva? Hm, najbrž Brata Levjesrčna avtorice Astrid Lindgren. Spomnim se, kako sem jokala, ko sem jo brala, a je vseeno ena mojih najljubših iz otroštva. Tudi njena Ronja, razbojniška hči mi je bila zelo všeč. 

Zadnja knjiga, poleg tvoje, seveda, ki se te je res močno dotaknila?

Zelo sem uživala v branju romana Babel ameriške pisateljice kitajskega rodu R. F. Kuang. Gre za fantazijsko zgodovinsko zgodbo o britanskem kolonializmu in je ena najbolj dovršenih knjig, kar sem jih kdaj brala. Ne zavidam pa prevajalcem, ki jo prevajajo, ker mora biti to delo izjemno zahtevno. Sicer sem uživala tudi pri Project Hail Mary, znanstvenofantastičnem romanu Andyja Weira, in romanu Fourth Wing (Četrto krilo) Rebecce Yarros, ki je ena najbolj popularnih fantazijsko-romantičnih knjig ta hip.

Kaj počneš, ko si vzameš čas zase?

Nikogar ne bo presenetilo, če bom rekla, da najraje berem. To mi polni domišljijo in najraje imam večere, ko me kakšna knjiga povsem potegne vase in se tri ure ne premaknem s kavča. Rada tudi gledam serije in filme, v zadnjem času me je omrežila serija Bridgerton na Netflixu. Veliko mi pomenijo sprehodi s psom, ko grem sama ven z njim, ker si tako osvežim možgane, rada pa tudi pečem, predvsem sladkarije. Saj kuham tudi, ampak tam gre za preživetje, na nek način, za hrano, ki jo nujno potrebujemo. Pri peki pa sem lahko inovativna, preizkušam nove stvari in se učim novih veščin. Tudi to mi učinkovito sprosti misli. 

Družinsko pa zelo radi hodimo v naravo, v gozd, v hribe. Zdaj ko imamo psa, moramo ven v vsakem vremenu in smo se navadili, da se primerno oblečemo in se podamo ven, pa če je lepo vreme ali ne.

Intervju bo izšel v poletni številki, pa me zanima, kateri je tvoj najljubši poletni spomin?

Če se vrnem v čas, ko sva bila z bratom stara približno toliko, kot sta zdaj moja otroka, imam krasne spomine na poletno potovanje v Španijo s starši. Vozili smo se v našem starem avtu, mislim, da je bil fiat tipo, brez klime, pa še temne barve je bil. Zunaj je bilo enainštirideset stopinj in z bratom sva lahko pojedla več sladoledov na dan, da sva se hladila. Super potovanje je bilo, eno od mnogih, ki smo jih opravili skupaj

Bo to poletje delovno ali te čaka zaslužen oddih?

Hm, vsakega po malo! Privoščili si bomo dopust na Hrvaškem, ob koncu poletja pa bomo šli še na potovanje v Bosno, ker je z možem ne poznava. Jaz sem obiskala samo Sarajevo, pa še to pred več kot dvajsetimi leti, mož pa sploh še ni bil tam, tako da se zelo veselim odkrivanja njihovih mest, narave, pa tudi kulinarike. Vmes, ko bosta fanta v poletni šoli ali pri starih starših, pa bom tudi delala, seveda. 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.