Plamen iz morja

Ivo Svetina (1948) je že s prvo zbirko Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač (1971) ubral drugačno pot od tedaj prevladujoče reistične smeri. Njegovo zgodnjo poezijo je zaznamoval preplet zvočnosti in estetiziranosti jezika s temami, ki so bile poudarjeno seksualne in do takrat pri nas tabuizirane. Z zbirko Joni (1976) se je usmeril v ustvarjalnost, ki se opaja z Bližnjim in Daljnim vzhodom. Pritegnili sta ga tako čutno-nazorna večplastnost arabske in perzijske pesniške tradicije kot modrost in razsvetljenje budistične filozofske misli. Kot eden izmed osrednjih avtorjev slovenskega postmodernizma v svoja besedila vnaša in preinterpretira vzorce apokrifnih besedil zgodnjekrščanskih mistikov in starih perzijskih rokopisov, polno je tudi predelanih ali preprosto izmišljenih sentenc in izrekov. Iz pesnikovega osrednjega ustvarjalnega obdobja so izpostavljene pesmi iz del Bulbul (1982) in Knjiga očetove smrti: videnja, izreki (1989), iz zadnjega obdobja pa zbirki Lesbos (2005) in Sfingin hlev (2010), v katerih nagovarja žensko kot skrivnosten in izmuzljiv simbol svoje govorice in eksistence.