Pesmi zraka

V pesmi Leopardi, za katero je potihem upal, da bo pozabljena, ker da »preveč razkriva«, Mark Strand zapiše: Medtem ko ti spiš, sem jaz šel ven, da bi se pozno/ poklonil nebu, ki se zdi tako blago,/ in svetu, ki ni tak in mi pravi: »Ne dajem ti upanja. Nobenega.« Tematika večine pesmi je izguba – ljubezni, prijateljev, življenja. Izkušnja iztekanja časa. A prav pesmi ohranjajo čas. Ohranjajo trenutek. Skrivnostnost. Bereva zgodbo svojih življenj,/ kakor bi sama bila v njej,/ kakor bi jo sama napisala. Pesnik je po Strandu osredotočen na območje, na katerem se notranjost srečuje z zunanjostjo. Prizadeva si opisati to stičišče in se naseliti v senčno območje med jazom in resničnostjo. Včasih se žarišče nekoliko prevesi v korist jaza, včasih v korist sveta. Včasih so izrečene nenavadnosti. In ko se po doživetju sveta, ki ga je pesnik preuredil, vrnemo v svoj vsakdanji svet, bo ta drugačen, vanj bo zapisan Pesnikov glas.

O avtorju

Mark Strand (1934–2014) je eden najpomembnejših ameriških pesnikov, ki je izpričano vplival tudi na slovenske pesnice in pesnike. Verjel je v moč pisane besede, v skrivnostnost in humor, četudi ponekod prežet z življenjsko tragiko. Pesnikova branja v neizumetničeni izreki in skoraj suhem tonu puščajo osrednji prostor besedi. In če se ob katerem njegovih verzov sprva namuznemo, nas že naslednji (ali pogosto celo isti) z otožnostjo prizemlji. Poleg pesniških zbirk je Strand objavljal tudi knjige za otroke, kratke zgodbe, esejistiko in dela o likovni umetnosti, h kateri se je nenehno vračal.