Pesem o sebi

Ko je Walt Whitman (1819–1892) leta 1855 v New Yorku izdal obširno pesniško zbirko z naslovom Travne bilke, je z njo šokiral ameriško javnost z radikalnim prelomom s pesniško tradicijo in siceršnjo konvencionalnostjo, tako z novostmi na področju verza kot s tematiko. Znotraj te zbirke zavzema osrednje mesto Pesem o sebi, dolga pesnitev v dvainpetdesetih spevih, svojevrsten manifest nove ameriške poezije. Ne samo da prelomi s tradicijo in uvede svoj značilni svobodni verz, ki se le malo meni za metrične obrazce in druge značilnosti tradicionalne poezije, temveč se tudi vsebinsko posveča novim, svežim motivom: zanimajo ga razmerja med posameznikom in skupnostjo, med moškim in žensko, med telesom in dušo, med svobodo, ki jo ponuja mlada moderna demokratična družba, in utesnjenostjo posameznika, med umetnostjo in splošnim duhovnim stanjem v Ameriki prve polovice devetnajstega stoletja.

Pesem o sebi je tako himnična hvalnica vesoljnemu Človeku, ki tisto božjo iskrico, ki tli v vsakem od nas, razpihuje najprej v plamen, v kres.