Izginotje Josefa Mengeleja

Guez se pri literarnem lovu za najbolj iskanim esesovskim zločincem opira na mnoga poročila in novoodkrito dokumentacijo.« – Maja Šučur, Dnevnik

»Josef Mengele zaradi svoje izrojenosti seveda ni nekdo, ki bi mu Olivier Guez mogel ali hotel vdahniti človeškost, in resici na ljubo tega niti ne počne. Četudi nenehno govori o njegovem napuhu, brezčutnosti, zlovolji, preganjavicah, v resnici pove več o postnacističnem stanju duha v Nemčiji in v Južni Ameriki, kije postala pribežališče evropskih izmečkov, od nacistov in fašistov do Anteja Paveliča.« – Tanja Lesničar - Pučko, Dnevnik

»Vsaka dva ali tri rodove, ko spomin zbledi in izginejo še poslednje priče zadnjega prelivanja krvi, razum ugasne in ljudje znova sejejo zlo. Čudovit opomnik k čuječnosti pred ponovitvami norosti.« – Urška Križelj Grubar, Zarja & Jana

Guez se je osredinil na Mengelejevo povojno obdobje in njegovo življenje v Južni Ameriki, kamor je pobegnil, s pomočjo na nove odkrite dokumentacije pa rekonstruira njegovo tedanje življenje, polno skrivanja in strahu, med katerim se je spremenil v karikaturo samega sebe.« – Samo Rugelj, Vikend magazin

»Guezova knjiga se torej ne ukvarja s tem, kaj je človeka s privilegiranim otroštvom in dobro izobrazbo pognalo na zločinska pota, temveč s tem, kako mu je uspelo pobegniti, kako so ga izmenično reševali podkupljivost nemške policije, izraelski konflikti s sosedi, simpatiziranje južnoameriških vlad z nacisti, družinsko bogastvo, najpogosteje pa lastna iznajdljivost in čista sreča.« – Valentina Plahuta Simčič, airbeletrina.si

»Mengele je občasno živel v strahu, obdan s psi, preganjavičen je pregledoval obzorje na osamljenih kmetijah in iskal sledi nepovabljenih prišlekov. Ta strah in negotovost sta poleg varuha rasne čistosti najpomembnejša stranska lika vtem spretno, z občutkom in na podlagi dejstev spisanem romanu.« - Matej Bogataj, Mladina