Simbol človečnosti, solidarnosti in tovarištva

Ne preseneča, da je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu, ter da je zaradi svoje simbolne vrednosti in vloge v evropski zgodovini in kulturi leta 2015 prejela znak evropske dediščine. 

Pisal se je 23. december 1943, ko so v barako v soteski Pasice pri Dolenjih Novakih na Cerkljanskem prišli prvi ranjenci. Le nekaj mesecev prej, po kapitulaciji Italije, je dr. Viktor Volčjak po nasvetu domačina Janeza Peternelja s skupino borcev tu začel graditi novo bolnišnico, ki je s predano pomočjo domačinov rasla postopoma vse do konca vojne. Druga baraka je po besedah Milojke Magajne, muzejske svetnice Mestnega muzeja Idrija in vodje njegove dislocirane enote v Cerknem, nastala januarja 1944, preostale pa pozneje, glede na zmožnosti in potrebe. Zadnja je bila pod svojo streho postavljena kuhinja, dokončali so jo konec aprila 1945, prej pa je bila ves čas vojne organizirana v prvi zgrajeni baraki. 

Na dnu globeli ob potoku Čerinščica se je sicer stiskalo štirinajst barak in več pomožnih objektov. »Poleg centralne bolnišnice v soteski Pasice, ki so jo imenovali tudi oddelek B, je bilo zgrajenih še deset manjših bolnišničnih oddelkov, ki so spadali pod upravo centrale. Pod Cerkljanskim vrhom je bil oddelek A, na območju Davče so bili oddelki C, C1, Pokljuka 10, D1, D2 in D3 ter na območju Jelovice oddelki Pokljuka, Š Stol I ter kratek čas oddelek Š Stol II. 

Oddelki so bile pravzaprav barake v gozdu, ki so po vojni propadle, ker zanje ni nihče skrbel,« pojasnjuje Milojka Magajne. Bolnišnico so že med vojno poimenovali po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je tudi največ časa vodila. V osrednjem oddelku Franje, ki ga danes poznamo kot Partizansko bolnico Franja, se je zdravilo nič manj kot 578 težjih ranjencev, v desetih zunanjih oddelkih pa še okoli 300 lažjih. Med ranjenci so bili poleg Slovencev tudi pripadniki narodov iz Jugoslavije in Sovjetske zveze, Italijani, Poljaki, Francozi, dva Avstrijca ter dva Američana.

Sovražnik Franje ni nikoli odkril

Kot poudarja sogovornica, se je sovražnik dvakrat znašel v neposredni bližini bolnišnice, a je ni nikoli odkril. »Ključna je bila verjetno stroga 'konspiracija', kot so rekli takrat. Lokacija je bila znana le ožjemu krogu ljudi, ranjence so v bolnišnico nosili ali vodili z zavezanimi očmi, da ne bi mogli izdati, kje so se zdravili. 

Pri vsem tem pa je bila seveda pomembna tudi podpora domačega prebivalstva, med njimi ni bilo izdajalcev,« izpostavlja Milojka Magajne. Še več, bolnica Franja je bila edina med skritimi partizanskimi bolnišnicami, ki je poskrbela tudi za premišljeno izdelan obrambni sistem. 

»Naravne votline v strmih stenah soteske so spremenili v obrambne bunkerje, kjer so bila v primeru neposredne nevarnosti nameščena t. i. strojnična gnezda. Ob zadostni oborožitvi ter učinkoviti obveščevalni in izvidniški službi so lahko zagotavljali precejšnjo varnost. Poleg desetih obrambnih bunkerjev so zgradili še tri zaklonišča za ranjence,« pove vodja dislocirane enote Mestnega muzeja Idrija v Cerknem. 

Med glavnimi posebnostmi bolnišnice ne pozabi omeniti skrite in težko dostopne lokacije v soteski Pasice, čeprav so člani Planinskega društva Cerkno že leta 1908 izdelali planinsko pot v sotesko, ki je bila pred prvo svetovno vojno kar dobro obiskana kot naravna znamenitost. »V času pod Italijo pa je spomin nanjo zamrl, saj slovenska društva niso smela več delovati. In seveda ne gre pozabiti, da je bil dostop do bolnice Franja po potoku; glavna pot je vodila po potoku Čerinščica, ki teče skozi sotesko, saj so tako najlažje zakrivali sledi za sabo,« doda.

Pred vhodom v sotesko je bilo pokopališče, vendar grobov zaradi varnosti niso smeli vidno označiti. Vanje so položili zapečatene stekleničke, v katerih so bili shranjeni listki z osebnimi podatki. Posmrtni ostanki umrlih, ki jih niso odpeljali svojci, so bili junija leta 1946 prekopani v skupni grob na pokopališču v Cerknem. V njihov spomin so pred vhodom v sotesko postavili ploščo z imeni umrlih. 

Toda Franja skriva še številne druge zgodbe. »Ena takih, ki se je mene zelo dotaknila, je bila najdba posmrtnih ostankov mladega partizana Vilija Rappla (1927–1945) na nekdanjem pokopališču Franje. Več kot 70 let so množice hodile tik mimo njegovega groba. Zakaj ga niso skupaj s tovariši prekopali leta 1946, bo ostala neznanka. Njegovo zgodbo pogosto uporabim pri vodenju skupin mladih, ki živijo v povsem drugačnih razmerah.« 

Nato pove pretresljivo zgodbo: »V začetku aprila 2012 so bili na nekdanjem pokopališču bolnice Franja, v neposredni bližini spominske plošče umrlim, odkopani posmrtni ostanki. Arheologi so ob njih našli tudi stekleničko, v kateri je bil shranjen identifikacijski listek. Bil je v precej slabem stanju in je ob razvijanju začel razpadati, kljub temu pa se je zapis, napisan na pisalni stroj, dobro ohranil, tako da je bila možna identifikacija najdenih posmrtnih ostankov. Na listku je pisalo: Rapel Vili, XXX. div. art. II / roj. 2. 6. 1927 sv. Križ pri Litiji, ranjen po nesreči 9. 1. 45 od mine v trebuh, prsa in obe nogi, umrl 10. 1. 45 ob 16h, SVPB Franja Položaj, 10. 1. 45 dr. Bojc Franja.« 

Rekonstrukcija zgodbe mladega partizana Rappla 

Kasneje so v Arhivu RS listek restavrirali in ga vrnili v hrambo Cerkljanskemu muzeju. Na podlagi identifikacijskega listka in druge dokumentacije ter informacij, ki so jih posredovali sorodniki, so v muzeju lahko rekonstruirali zgodbo mladega partizana. 

Vili Rappl je bil doma iz Gabrovke pri Litiji. Rodil se je v kmečki družini kot najmlajši od osmih otrok, bil je mamin ljubljenček. Visok, drzen fant je sledil zgledu starejših bratov. Še ne petnajstleten je odšel v partizane. Na svojem belem konju je menda rad izzival nemške patrulje. 

Kot kurir je bil ranjen nekje v Gorenji Trebuši. Naslednji dan so ga sprejeli v bolnico Franja, kjer je nato med operacijo umrl zaradi izkrvavitve v trebušno votlino. Operiral ga je dr. Franci Derganc, ki je bil kirurg v tako imenovani leteči kirurški ekipi pri IX. korpusu. Kadar ta ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah na terenu, se je doktor Derganc zadrževal v bolnici Pavla ali v bolnici Franja. 

Vili je bil eden od več kot petdesetih, pokopanih na bolnišničnem pokopališču. »Najverjetneje je, da njegovih posmrtnih ostankov pri prekopu junija leta 1946 niso našli. Ne bi mogli reči, da so ga pozabili, saj je njegovo ime na seznamu umrlih v bolnici Franja in vklesano v spominsko ploščo z imeni umrlih na nekdanjem pokopališču Franje, ki so jo odkrili 6. maja 1946,« meni Milojka Magajne. 

Po odkritju so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v skupno grobnico na pokopališču v Cerknem. Njegovo ime s pravilnim zapisom Vili Rappl pa je bilo dodano na spomeniku. »Vilijeva zgodba je zgodba mladega fanta, ki je sanjal o svobodi. Tako kot tisoči drugih, ki so zapustili domača ognjišča, ker je bila svoboda zanje najvišja vrednota, za katero se je bilo vredno boriti z vsemi silami. Tudi danes na to ne smemo pozabiti, saj mir ni nekaj samoumevnega. Zanj si je treba ves čas prizadevati,« opozarjajo v muzeju.

Ranjenci in invalidi niso smeli postati črnogledi

Ob tem ne pozabijo izpostaviti, da so zdravstveni delavci v bolnišnici Franja reševali življenja v okoliščinah, ki si jih danes težko predstavljamo. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago le eter, pentotal in druga sredstva. Primanjkovalo je antibiotikov, krvi in plazme. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. V začetku so vse to prekuhavali, proti koncu leta 1944 pa so uvedli suho sterilizacijo z vročo paro. 

Preskrbo s sanitetnim materialom in zdravili so omogočale terenske organizacije, pomoč pa je po skrivnih zvezah prihajala celo iz Milana in Gradca. Marca 1944 je prišla prva sanitetna pošiljka od zaveznikov. Marca 1945 pa so pridobili tudi rentgenski aparat, ki ga je poleg Franje imela samo še ena partizanska bolnišnica. Različne pripomočke za imobilizacijo poškodovanih udov je izdeloval bolničar Jože Čerin. 

Skrb za ranjence in bolnike je bila v glavnem prav na ramenih bolničarjev, še posebej v zunanjih oddelkih, kjer ni bilo stalnega zdravnika. Med njimi je bila samo ena šolana medicinska sestra, ki je opravljala delo glavne sestre in instrumentarke. 

Drugi so se usposabljali pri delu in na tečajih za bolničarje, dva sta bila organizirana tudi v bolnišnici. Med zdravljenjem je bilo zelo pomembno, da ranjenci in invalidi niso postali črnogledi. Zato je bilo poskrbljeno celo za razvedrilo. Organizirali so proslave in mitinge s političnimi govori, petjem, deklamacijami, govori in skeči. Izdajali pa so tudi svoje glasilo Bolniški list.

Zdi se neverjetno, a že pičla dva meseca po koncu druge svetovne vojne je bolnica Franja odprla svoja vrata prvim obiskovalcem. »Knjiga vtisov ima kot prvi datum vpisan 7. 7. 1945. Pod tem datumom se je podpisala skupina nekdanjih članov osebja, ki so vpisno knjigo tudi prinesli. Sledili so še drugi obiski. Z uradno slovesnostjo pa so Franjo za obiskovalce odprli 19. 5. 1946,« pravi Milojka Magajne. 

Bolnišnico je leta 2007 uničila povodenj, zato so v celoti obnovili barake in pomožne objekte, izdelali kopije predmetov in pridobili nadomestne predmete. »Pri načrtovanju obnove so se med strokovnjaki postavljala različna vprašanja. Po temeljitem razmisleku je bila sprejeta odločitev o popolni rekonstrukciji. Pri tem naj bi spomenik tudi po rekonstrukciji ohranil izjemne vrednote, sporočilnost, celovitost in pristnost. Obenem je bilo treba poskrbeti tudi za prihodnjo varnost spomenika, obiskovalcev in bližnjih stanovalcev pred podobnimi naravnimi ujmami. K odločitvi o načinu obnove je zagotovo prispevalo tudi dejstvo, da je upravljavec, Mestni muzej Idrija, imel izdelane arhitekturne načrte za večino barak, geološke raziskave terena in projekte za sanacijo brežin v soteski. Zelo dobro je bila dokumentirana tudi premična dediščina. Glede na povedano lahko rečemo, da je bila rekonstrukcija izvedena najboljše mogoče,« je prepričana sogovornica.

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (april 2019)

Več o reviji Gea >