Edinstvene v svetovnem merilu
V Sloveniji registriranih okrog 13.150 jam, vsako leto odkrijejo približno sto novih – Prva turistična jama pri nas pa je bila Vilenica
»Če je kaj slovenskega edinstvenega v svetovnem merilu, so to prav jame,« je prepričan Igor Benko, predsednik Jamarske zveze Slovenije. Vse zgodovina jamarstva se je namreč po njegovih besedah začela pisati prav pri nas, podobno kot tudi razvoj jamarskih tehnik.
Pred 130 leti, ko je nastalo Jamarsko društvo Anthron v Postojni, ki ga v Jamarski zvezi Slovenije štejejo za začetek organiziranega jamarstva v naši državi – čeprav so se z raziskovanjem jam pri nas seveda začeli ukvarjati že občutno prej – smo dobili tretje jamarsko društvo na svetu; pred njim sta svoji jamarski društvi dobila le Dunaj in Trst.
Prvi znani jamar na slovenskih tleh je bil nihče drug kot kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki nam je zapustil tudi prve opise jam, objavljene v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Iz njegovega pisanja je občutiti strah, ki ga je preveval ob obisku podzemlja. »Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrsten gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno,« je slikovito opisal svoja doživljanja.
Slika: Martelova dvorana v Škocjanskih jamah je največji vodni rov v Evropi – dolga je 314 metrov, široka 143 metrov in visoka 158 metrov.
Od njegovih časov do ustanovitve Jamarskega društva Anthron (anthron v grščini pomeni podzemlje) v Postojni so po slovenskih jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je sicer po dvajsetih letih prenehal delovati, a je bilo takoj zatem 12. maja 1910 v Ljubljani že ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam.
Delo novoustanovljenega društva je prekinila prva svetovna vojna, a že do takrat so člani društva raziskali okrog sto jam. Naslednjih sto sta med vojno pod drobnogled vzela Ivan Michler in Pavel Kunaver, ki sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti. Po prvi svetovni vojni so se jamarji znova zbrali v Društvu za raziskovanje jam, kataster registriranih jam pa je narastel na dobrih 600 primerkov.
Slika: Slovensko podzemlje je posebnost v svetovnem merilu, saj nikjer drugje ni mogoče občudovati tolikšnega števila različnih jam na tako majhnem prostoru.
Po drugi svetovni vojni je do leta 1962, ko je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, po jamah hodilo že 286 jamarjev, registriranih pa je bilo več kot 2000 jam. Članstvo v jamarskih vrstah in število popisanih jam sta do danes strmo naraščali; do tega trenutka so slovenski jamarji pri nas popisali že neverjetnih 13.150 jam!
Škocjanske jame z najstarejšo vpisno knjigo
A še mnogo pred nastankom predhodnika današnje Jamarske zveze Slovenije se je v slovenskih jamah začel razvijati jamski turizem. Naša najstarejša turistična jama je Vilenica, ki hkrati velja tudi za eno najstarejših turističnih jam v Evropi in eno najstarejših turističnih jam na svetu. Prvi turistični obiski jame so navedeni že leta 1633, ko je grof Petač (Benvenut Petazzi) dal jamo v upravo lokavski župniji, z zaslužkom, nabranim od vstopnin za oglede, pa sta razpolagala oba. Ker je pobiranje vstopnine znak tržne dejavnosti, velja, da je jama od omenjenega leta delovala kot turistična jama.
Jamo je leta 1778 obiskal slavni naravoslovec Balthasar Hacquet, ohranjeni pa so tudi podatki o več kraljevskih obiskih: med njimi so bili kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand (1790), cesar Leopold II. (1790 in 1791), cesar Franc I. (1816), saški kralj Friderik II. (1836) in mnogi drugi. Leta 1809 so na vhod v jamo postavili vrata, upravljanje jame pa so v celoti prenesli na lokavsko kaplanijo.
Sicer pa je jama Vilenica do sredine 19. stoletja slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Za svoj sloves se jama poleg lepote lahko zahvali tudi geografski legi, saj je mimo potekala trgovska pot Dunaj–Trst, v neposredni bližini pa leži tudi kobilarna Lipica.
Prvi znani jamar na slovenskih tleh je bil Janez Vajkard Valvasor, ki nam je zapustil tudi prve opise jam, objavljene v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689.
Kot zanimivost naj povemo še, da je jama nekoč močno burila domišljijo obiskovalcev in domačini so verjeli, da v njej prebivajo dobre vile. Tako je Vilenica – v njenem vhodnem delu so sicer odkrili arheološke ostanke iz obdobja na prehodu med mlajšo kameno dobo in bronasto dobo – tudi dobila svoje ime.
Napačno pa bi bilo sklepati, da ima Vilenica tudi najstarejšo vpisno knjigo z natančnim številom obiskovalcev našega podzemlja. Ta čast pripada Škocjanskim jamam, ki so svojo vpisno knjigo dobile leta 1819, le nekaj mesecev pred Postojnsko jamo, medtem ko je Vilenica vpisno knjigo dočakala leta 1821.
In kako se je podroben popis obiskovalcev Škocjanskih jam pravzaprav začel? Župan Naklega Jožef Mahorčič je pred natančno dvesto leti odprl Knjigo jam S. Kancijana, s čimer se je začelo uradno štetje čedalje širšega kroga obiskovalcev jam. Najprej so knjigo hranili pri nekdanji gostilni Mahorčič, po letu 1880 pa pri gostilni Gombač v Matavunu, kjer so domačini prodajali vstopnice za ogled jame.
Med pomembnejšimi vpisanimi gosti velja izpostaviti kronsko princeso nadvojvodinjo Štefanijo, ženo avstro-ogrskega prestolonaslednika princa Rudolfa. Čeprav je bil za raziskovanje Škocjanskih jam ključen leta 1884 ustanovljen jamarski odsek pri Primorski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva v Trstu, ki je Škocjanske jame tudi prevzel v upravljanje, pa so bili pomembna gonilna sila prav domačini.
»Ti so se z raziskovanjem jam tudi preživljali. Ne le da so po jami vodili obiskovalce, ampak so jo tudi raziskovali in delali poti, kar je bilo izjemno težaško delo,« pravi krasoslovka dr. Rosana Cerkvenik, zaposlena v Javnem zavodu Park Škocjanske jame. Takratni jamarji so bili po besedah Igorja Benka resnični junaki, da so lahko z opremo, ki so jo imeli na voljo, dosegli to, kar so.
S 3D posnetki do natančnejših izračunov
Leta 1965 je bilo v Matavunu ustanovljeno Jamarsko društvo Gregor Žiberna Divača, ki je že ves čas tesno povezano s Škocjanskimi jamami in njihovim raziskovanjem. Prav v letošnjem januarju jim je uspel nov velik podvig v raziskovanju tukajšnjih jam, saj so odkrili nov vhod v Škocjanske jame.
Po navedbah Luke Biščaka, člana domačega jamarskega društva, so namreč skupaj z Jako Jakofčičem in Albertom Ličnom našli nov vhod v strop Martelove dvorane, ki je največja podzemna dvorana Škocjanskih jam in obenem enajsta največja podzemna dvorana na svetu (v Evropi je od nje večja le Salle de la Verna v Franciji), ter dva fosilna rova.
Naša najstarejša turistična jama je Vilenica, ki hkrati velja tudi za eno najstarejših turističnih jam v Evropi in eno najstarejših turističnih jam na svetu.
Prav dvorana, v kateri so jamarji neumorno iskali novo pot, je očitno precej večja od predhodnih izračunov. Če je bila prej ocenjena velikost Martelove dvorane 2,3 milijona kubičnih metrov, je natančno 3D lasersko skeniranje, ki je potekalo ravno v času zgodovinskega odkritja treh divaških jamarjev, pokazalo, da je v resnici velika častitljivih 2,55 milijona kubičnih metrov. Dvorana, ki je brez najmanjšega dvoma največji vodni rov v Evropi, je namreč dolga 314 metrov, široka 143 metrov, visoka pa 158 metrov. Vseh teh podatkov ne bi dobili brez pomoči 3D laserskega skeniranja, ki so ga opravili sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Parka Škocjanske jame v sodelovanju z ekipo angleških jamarjev. In ne le to: kot poudarja dr. Nadja Zupan Hajna z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, so 3D posnetki pomembni tudi zato, ker z njimi poleg oblike in lege rovov v prostoru teh vseh podrobnosti na stenah in na poti lahko razberemo še geološke značilnosti, plasti, prelome, razpoklinske cone … »S poznavanjem vsega tega bomo v bližnji prihodnosti dodatno interpretirali nastanek in razvoj jam,« je prepričana.
Sicer pa je slovensko podzemlje po besedah predsednika Jamarske zveze Slovenije Igorja Benka že samo po sebi posebnost v svetovnem merilu tudi zato, ker nikjer drugje ni mogoče občudovati tolikšnega števila različnih jam na tako majhnem prostoru kot prav pri nas
Tudi do tisoč metrov globoko …
Je pa res, priznava Benko, da lahko v nekaterih primerih svoje naredita tudi neustrezna tehnika in psihična nepripravljenost. »Če si neizkušen, te namreč velikokrat zagrabi panika. Zato je dobro, da začneš probleme pri raziskovanju jam reševati sproti. Če te v jami dobi panika, boš ostal prav tam. Zato je ključna zbranost brez kakršnega koli paničarjenja,« zatrjuje. Hkrati priznava, da se slovenski jamarji spuščajo čedalje globlje v podzemlje, tudi tja do tisoč metrov. »Pri takšnih globinah te razmišljanje, kaj vse se ti lahko zgodi, lahko pripelje v paniko in celo obup. To se je že zgodilo odličnim jamarjem, tudi meni. A jamarstvo bi na neki način lahko primerjali s tekom: vedno si želiš še dlje in doseči še več. Tekač, ki enkrat preteče 21 kilometrov, si želi naprej na maraton. Jamar, ki je že dosegel globino 600 metrov, pa ima cilj priti do 800, tudi 1000 metrov globine. In ni vse le v kondiciji, temveč tudi v psihi. Večkrat ko boš nekaj ponovil, bolj boš vedel, kako se bo tvoje telo na neko situacijo odzvalo. Človeško telo pa je sposobno marsičesa.«
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (december 2019)
