Kako so gradili Titov spomenik v Velenju

Danes je bronasti velikan mestna ikona, osrednja turistična zanimivost in spomenik času, ko je Velenje v nekdanji državi Jugoslaviji nekaj pomenilo in si je to tudi upalo pokazati. 

Z današnjega gledišča se ob površnem opazovanju zdi, da je bil Titov spomenik v Velenju zgolj še eno dejanje slavljenja takratnega režima in njegovega dosmrtnega vodje. Pogovor z ljudmi, ki so sodelovali pri njegovi postavitvi, pa pokaže, da je ta spomenik neke vrste znamenje upora – lokalne velenjske oblasti proti slovenski republiški. Velenje proti Ljubljani.

Vinko Mihelak, kustos za področje sodobne zgodovine in premogovništva iz Muzeja Velenje, nam je pokazal arhivske dokumente ter fotografije, ki jih na Velenjskem gradu hranijo o spomeniku in Titu v Velenju na splošno, ter k besedi povabil Toneta Šeligo in Mirana Ahtika, ki sta bila v sedemdesetih in osemdesetih zelo vpeta v lokalno politiko, ki je soodločala o postavitvi Titovega spomenika ter preimenovanju mesta v Titovo Velenje. 

Že od prvih let po drugi svetovni vojni se je Velenje razvijalo v smer, ki ni bila po volji takratnemu slovenskemu političnemu vodstvu. Majhen rudarski kraj je želel postati moderno mesto, vodilni slovenski politiki pa so imeli čisto drugačen pogled na to, kaj je primerno za rudarje in njihove družine. 

V prvih letih po vojni je bilo v Velenju že zgrajenih nekaj stanovanjskih objektov, ki so bili po meri takratnih vodilnih slovenskih politikov. Domačini so te stavbe imenovali provizorij pa tudi konjušnica: štiri dolge barake, postavljene v kvadrat, na vsaki dve stanovanji ena skupna kuhinja in stranišče, na notranjem dvorišču znotraj kvadrata pa svinjaki. A Velenjčani so si želeli kaj več.

Dostojna stanovanja za rudarje

V zgodbi o Titovem spomeniku je najpomembnejša oseba Nestl Žgank, od leta 1941 partizanski borec, v letih 1950–1965 direktor Premogovnika Velenje in od leta 1969 do 1978 velenjski župan. Kot direktor premogovnika si je v prvih povojnih letih prizadeval, da bi rudarji stanovali malo bolj dostojno. Njegova ideja je bilo mesto v parku, koncept, po katerem – poenostavljeno povedano – mesto sestavljajo stolpnice, med njimi pa je veliko odprtega zelenega prostora: trate, drevesa ... 

Žgank je taka mesta videl na potovanjih v tujino, zlasti v Nemčiji, ko so na prej neposeljenem prostoru snovala nova mesta. Ta modernistični arhitekturni oziroma urbanistični koncept še iz prve polovice 20. stoletja (arhitekt Le Corbusier itn.) se je zares razmahnil šele v šestdesetih in sedemdesetih letih, zlasti v vzhodnoevropskih socialističnih državah pa tudi v nekaterih državah Južne Amerike. Toda v prvih letih po drugi svetovni vojni ni bil tisto, kar si je slovenski politični vrh predstavljal kot primerno za novi družbeni red, še posebno ne za rudarsko mesto.

V Velenju še danes zamerijo Mihi Marinku, ki je bil v povojnih letih večkratni funkcionar na zvezni in republiški ravni, sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in predsednik slovenske vlade pa še marsikaj. V zgodnjih petdesetih letih se je zgražal, ko so v Velenju hoteli graditi moderno mesto: »Kaj si pa mislite vi v Velenju, zakaj takšna stanovanja, zakaj takšni parki, zakaj nove trgovine, zakaj, zakaj?« Tudi Ivan Maček - Matija, ki je bil po vojni eden najvplivnejših funkcionarjev, med drugim podpredsednik slovenske vlade, potem tudi član zveznega izvršnega sveta, je bil neposreden: »Gradnja novega sodobnega mesta za rudarje ne pride v poštev! Provizoriji in kolonije so daleč najprimernejši za rudarske družine.«

Modernistična izložba sredi zelenja

Tako mesto Velenje več kot desetletje ni moglo napredovati, čeprav je tamkajšnji rudnik lignita iz leta v leto rušil rekorde in ustvarjal lep dobiček. Potem pa je leta 1958 Josip Broz, takrat (pa vse do svoje smrti leta 1980) predsednik Jugoslavije, prišel na obisk v Velenje. Seveda se je, kot je bilo takrat v navadi, srečal z vsemi lokalnimi funkcionarji in pomembneži, tudi z Nestlom Žgankom. 

Ta je izkoristil priložnost in še Tita seznanil z vizijo Velenja kot mesta v parku. In Tito se je strinjal: Velenjčani si lahko zgradijo tako mesto. Ker je kot nesporna vrhovna avtoriteta v državi dal svoj pristanek, so bili pomisleki slovenskih republiških veljakov brezpredmetni, Velenje so lahko začelo velikopotezno graditi kot moderno, modernistično mesto. 

Konec šestdesetih let so se začele v Velenju pojavljati prve ideje o postavitvi Titovega spomenika. Več o tem nam je povedal Tone Šeliga, ki je bil takrat predsednik občinske konference SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva).

Mesto je bilo do tedaj že prava modernistična izložba stolpnic sredi zelenja. Ker je nastalo v nasprotju z voljo republiškega vodstva, se je tudi gradilo skoraj brez finančne pomoči republike, pretežno z lokalnimi sredstvi; delavci v velenjskih podjetjih so denimo vsake toliko prispevali enodnevni zaslužek, prebivalci okoliških vasi v velenjski občini so brezplačno prispevali les itn.

Zahvala Titu za podporo

Na osrednjem trgu sredi mesta, poimenovanem Titov trg, je manjkal še reprezentativni spomenik. Mimogrede, tudi s poimenovanjem tega trga po Titu so bile težave v odnosih med Velenjem in Ljubljano. »Ideja o postavitvi spomenika je v Velenju tlela predvsem v borčevskih organizacijah,« pravi Tone Šeliga. 

Ideja o Titovem spomeniku je bila predstavljena kot skupna ideja Velenja in Velenjčanov, njen pobudnik pa je bil takratni župan oziroma (po tedanji terminologiji) predsednik skupščine občine Velenje, Nestl Žgank. »Kot prvoborec je to idejo najprej širil v svojih vrstah, na sejah ZZB (Zveza združenj borcev),« je prepričan Šeliga. »Menil je, da se je treba Titu oddolžiti za podporo, ki jo je – v nasprotju s slovenskim političnim vodstvom – dajal modernistični zasnovi Velenja, hotel pa je tudi pokazati, da je vendarle nekdo nad republiškimi 'budžovani'." Tako bi spomenik pomenil nekakšno zahvalo Velenja Titu in hkrati zaušnico slovenskim republiškim funkcionarjem, ki so – vsaj po mnenju Žganka in številnih njegovih sokrajanov – Velenje nenehno ovirali pri njegovi rasti in razvoju.

A ideja sprva ni bila deležna splošne podpore. O socializmu v tistih letih nikakor ni bilo pomislekov, se je pa že javno in odkrito razpravljalo o njegovih stranpoteh. Ena od teh je bila kult osebnosti, ki so ga tako uspešno zgradili okrog sovjetskega voditelja Stalina, pa tudi nekateri drugi vzhodnoevropski voditelji so se zgledovali po njem. Poleg tega je neformalno veljalo, kot velja še danes, da se živim ljudem ne spodobi postavljati spomenikov. 

Zdi se, čeprav so pričevanja o tem različna, da tudi sam Josip Broz ni bil naklonjen temu, da bi mu zaživa postavljali spomenike. V tistem času so se že pojavila literarna dela, ki so se spraševala o pravem Titovem pomenu, pričala o Golem otoku, taborišču za politične zapornike ... Tako celo na sestankih drugih političnih organizacij v velenjski občini (Zveze komunistov, SZDL, mladinske organizacije) ideja o Titovem spomeniku sprva ni dobila podpore. Prav odločno zavrniti pa se je tudi ni upal nihče. Je šlo le za Tita ...

Sestanek s kiparjem Augustinčićem

»Potem pa se je Žgank odločil, da je treba to stopicanje na mestu presekati in je začel na političnih aktivih to neposredno poudarjati. Tudi direktorje velenjskih podjetij je nagovarjal, da bi zbirali denar za spomenik,« se spominja Tone Šeliga. V javnost ta ideja še ni šla, je pa denimo Žgank ves velenjski politični vrh sklical na sestanek s hrvaškim kiparjem Antunom Augustinčićem, da bi ta odgovoril na pomisleke o postavitvi spomenika in o kritikah na račun Tita.

Kipar Augustinčić, ki je Tita osebno poznal in bil še iz otroštva njegov prijatelj iz sosednje zagorske vasi Klanjec, je bil očitno tudi dober retorik. »Kar razorožil nas je in pregnal naše pomisleke že s prvim stavkom,« se tistega sestanka spominja Šeliga. »Rekel je: 'Joža Broz ni idealen človek. Ima mnoge napake. Mi v zagrebški eliti ga nenehno opozarjamo na njegov boljševizem.'« 

Kipar je govoril tudi o kultu osebnosti, Titovem značaju, Golem otoku in celo o povojnih pobojih domobrancev in ustašev. »Takrat so jih imenovali povojni obračuni,« pojasni Šeliga. Augustinčić je povedal, da namerava narediti repliko Titovega kipa v maršalski uniformi, kot stoji v Kumrovcu, samo povečano, da se bo ujemala z dimenzijami velikega velenjskega trga. Tito v maršalski uniformi je bila po njegovem mnenju najmanj sporna od vseh vlog, ki jih je Tito opravljal. 

»Velenje je izbojevalo veliko zmago. Vsako zmago je treba počastiti z nekim spomenikom. Mene je vaš štab povabil, da pripravim osnutek tega obeležja. Nalogo bom opravil dostojno in bo v čast Velenju in Velenjčanom,« je dodal. »Šele takrat smo izvedeli, da sta se morala Žgank in Augustinčić že dalj časa dogovarjati o tem,« pove Šeliga.

Denar za spomenik je dal tudi Mate Parlov

Augustinčić je bil očitno prepričljiv in po tem sestanku je Titov spomenik dobil soglasno podporo vseh velenjskih političnih organizacij. Akcija je lahko stekla. Zavrelo pa je v Ljubljani. Republiško vodstvo nikakor ni bilo navdušeno, da bi v Velenju res postavili ta spomenik. Čez tri mesece so poslali Milana Kučana, takratnega sekretarja republiške konference SZDL, da mora lokalno politično vodstvo prepričati, naj postavitev spomenika ustavi.

»Ta sestanek je bil pri nas na občinski konferenci SZDL z ožjim občinskim vodstvom,« se spominja Šeliga. »Kučan je razložil, da sicer verjame, da nimamo namena krepiti Titovega kulta osebnosti, ampak da se vendarle ne spodobi, da bi spomenik postavljali živemu človeku. Na vse mogoče načine nas je prepričeval. 

Ampak takrat je Žgank rekel: 'Ne, kip je končan – v mavčni osnovi –, mi čakamo samo še na bronasti odlitek. Tega več ne moremo potegniti nazaj.' Kučan je to nazadnje sprejel.« Skulpturo v bronu je odlila livarna Likum v Zagrebu, spomenik pa so financirali tako, da so vsi zaposleni iz podjetij v velenjski občini prispevali enodnevni zaslužek. Nekaj so prispevala tudi velenjska podjetja sama in okoliške krajevne skupnosti. Kot zanimivost – za spomenik je polovico zaslužka ob dobljenem boksarskem dvoboju 5. marca 1977, ob odprtju Rdeče dvorane v Velenju, prispeval tudi Mate Parlov, jugoslovanski boksarski prvak, ki je v Velenju premagal francoskega prvaka Christiana Ponceleta.

Dela so potekala brez večjih težav, zapletlo pa se je pri višini podstavka. Sam kip je visok 628 cm, podstavek pa 372, skupaj torej natančno deset metrov. Vendar so najprej postavili previsok podstavek, saj je bil visok šest metrov, toliko kot spomenik. »Ko so ga že zabetonirali in začeli oblačiti z granitom, so oblikovalci in projektanti ugotovili, da podstavek ne more biti visok toliko kot kip. In so ga porušili ter zgradili novega, nižjega,« je razložil Šeliga. 

Preimenovanje v Titovo Velenje

Ker pa je vendarle šlo za dejanje, ki je bilo mnogim v Sloveniji trn v peti, so v Velenju poskrbeli za varovanje spomenika od začetka gradnje vse do velike proslave ob odprtju, kajti bali so se, da ne bi kdo vanj nastavil eksploziva. »Ta projekt je bil za tedanjo milico eden najzahtevnejših v tistem obdobju,« je povedal Aleksander Cvar, takratni miličnik postaje Milice Velenje, ki je bila zadolžena za varovanje spomenika. Ker je stanoval v bližini in je s svojega okna gledal neposredno na spomenik, so ga kar naprej klicali, naj preveri, ali se kaj dogaja. 

Delo so uspešno končali, spomenik je bil postavljen in sledila je velika proslava ob odprtju 25. junija 1977. Kulturni program je režiral Hinko Dermol, besedilo za proslavo je pripravil Jože Klančnik. Nastopale so skupine vseh partnerskih mest Velenja (Split, Vrnjačka Banja, Subotica ...). Iz Splita, denimo, je prišel zbor tamkajšnje opere. Na trgu se je zbralo več kot 20.000 ljudi, edino Tito se zaradi državniškega obiska v tujini slavnostnega dogodka ni udeležil. »Bila je največja fešta v zgodovini Velenja,« se spominja Cvar.

Dogodek je močno odmeval, zato so si v Velenju drznili iti še korak naprej; mestu so želeli dodati pridevnik Titovo Velenje. Miran Ahtik, takrat izvršni sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov Velenje, odgovoren tudi za informativno-propagandno dejavnost, je imel nalogo to idejo predstaviti jugoslovanskim novinarjem. Denar za proslavo je bil že zbran, vendar so v tem času v Jugoslaviji v ospredje prišli tako imenovani stabilizacijski ukrepi, ki jih je vodila vlada Milke Planinc. 

»Takratno slovensko politično vodstvo, na čelu s Francetom Popitom, je menilo, da bi bilo dobro, da se Velenjčani za vzor vsem drugim v Sloveniji odpovemo proslavi,« je pojasnil Ahtik, češ da Velenje na tak način ne sme zapravljati denarja. Poimenovanje je tako pospremilo zgolj skromno slavnostno zasedanje takratne občinske skupščine v Domu kulture, razočarani so bili tudi vodilni iz pobratenih mest v Jugoslaviji. Po zasedanju so republiški funkcionarji pričakovali, da bodo povabljeni na kakšno zakusko. »Mi pa smo se držali dogovora, da ne sme biti nobenih stroškov. Predvideli nismo niti kavice za nikogar,« je dejal Ahtik. Nazadnje so Velenjčani iz svojih žepov plačali zapitek v Delavskem klubu, kamor so peljali goste.

Morda je bilo slovenskemu republiškemu vrhu škoda denarja tudi zato, ker so že takrat vizionarsko predvideli, da ne bo dolgo trajalo ... »Čez manj kot deset let, leta 1990, je bil sklep o poimenovanju Titovo Velenje na pobudo stranke Zelenih razveljavljen,« je epilog k tej zgodbi dodal kustos Velenjskega muzeja Vinko Mihelak. 

Spomenik Titu pa je ostal na osrednjem velenjskem trgu vse do današnjih dni, čeprav so skoraj vse druge Titove spomenike po koncu socializma in razpadu Jugoslavije porušili ali vsaj prestavili v muzeje. Tudi v Velenju je leta 1991 takratna občinska skupščina glasovala o odstranitvi spomenika. Pobudniki so bili Zeleni Velenja. Vendar predlog ni bil sprejet. V tridomni skupščini občine je en zbor, zbor krajevnih skupnosti, glasoval, naj se spomenik odstrani, druga dva pa, naj ostane. 

»V prvem letu je bila usoda Titovega spomenika na veliki preizkušnji, bile so pobude, naj se ga odstrani, kot so kopijo istega Titovega spomenika umaknili iz Ljubljane, vendar je nazadnje zmagal razum. Prevladal je argument, da gre za zgodovinski ostanek, umetniško delo in odraz nekega časa,« je povedala Milena Koren Božiček, kustosinja Galerije Velenje.

Ljudem je prirasel k srcu, nanj so tako ponosni, da v vseh štiridesetih letih ni bil žrtev vandalizma, na njem ni niti enega grafita, tudi po zelenici, sredi katere stoji, nihče ne hodi. 

Za konec dodajmo, da ima Velenje poleg Tita še devetnajst drugih spomenikov, ki so razporejeni po mestu in bližnji okolici. Med njimi je tudi bronasti spomenik Nestlu Žganku upodobljen z roko na maketi mesta, ki mu je vtisnil neizbrisen pečat – stoji pod krošnjo drevesa na Titovi desnici. Leta 2009, ob 100-letnici Žgankovega rojstva (1909–2004) ter 50-letnici odprtja novega mestnega središča Velenja (20. 9. 1959 je dan, ko je Velenje uradno postalo mesto), ga je na čast svojemu najzaslužnejšemu občanu dala postaviti Mestna občina Velenje. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (avgust 2017)

Več o reviji Gea >