Fižolozofija

Fižolozofija Irene Štaudohar ni klasična vrtnarska knjiga z nasveti, kako in kdaj kaj posaditi, temveč je posebna knjiga o vrtu, prepletena z meditacijo o vrtu v družbi velikih filozofov in umetnikov. 
 

Avtorica o knjigi Fižolozofija

Irena Štaudohar, ki je ena najbolj branih slovenskih publicistk, je pred časom v Nedelu objavljala kolumne, v katerih je združevala svojo ljubezen do vrtnarjenja in narave ter prepletanje navdihujočih zgodb velikanov svetovne umetnosti, ki jih je na vrtnarjenje in naravo vezalo bodisi njihovo umetniško ustvarjanje bodisi njihov življenjski etos.

Iz kolumn, ki so bile izhodišče za to knjigo, je nastala poetična knjiga o čudovitem svetu vrtnarjenja, ki pa ga Irena s svojim prepoznavnim slogom izvrstne opazovalke in načitane avtorice mimogrede zapelje v meditacijo o življenju in človekovi povezanosti z naravo.

Njene osebne zgodbe in vrtnarske izkušnje se vijejo kot vitice okoli razmišljanj velikih filozofov in umetnikov, na primer Voltaira, Darwina, Orwella, Virginie Woolf, Jane Austen in drugih, ki so gojili svoje rastline s takšno strastjo, kot so negovali svoje misli. Že v naslovu in nato skozi besedilo nenehno prehaja od ozemljenost k umetnosti, vse do metafizike. V vrtu je nekaj čudežnega, saj ko smo umazani od zemlje, smo čisti. Avtorica v pisanju ostaja zvesta svoji naravi in prepričanju, da je svet in naše življenje čudovit preplet magije umetnosti in zemeljske stvarnosti.

V enem zadnjih poglavij v knjigi, Vrt, vojna in družba, se avtorica poglobi tudi v trenutno izjemno aktualno temo samooskrbe in razišče, kako se je s težavo prekinjenih oskrbnih verig in pomanjkanjem hrane spopadla Velika Britanija med drugo svetovno vojno. Poglavje zaključi s pozivom: »Lokalna pridelava hrane je prihodnost: Koplji po zemlji za zmago.«  
 

Poskusno branje

Preberite odlomek iz Fižolozofije.
 

Irena Štaudohar o knjigi

»Fižolozofija ni klasičen vrtnarski priročnik, ampak zgodba o tem, kaj vse zna vrt. To je prostor za sodelovanje, radovednost, pa tudi za filozofijo. V bistvu me je zanimalo, kdo vse je imel vrt, npr. Orwell, pa Volatire … Znano je, da je vsa zahodna filozofija nastala na vrtovih, po katerih so se sprehajali filozofi. Zanimalo me je tudi, kaj si je Darwin mislil o deževnikih, kaj znanstveniki danes vejo o rastlinah, kaj čutijo, kako dojemajo svet okoli sebe … in zakaj fižol zraste tako visoko.«