Evforija

Kaj ni njena zgodba tudi naša?

Vedno bi morala živeti, kakor da je naslednji trenutek zadnji. Te besede se zapišejo Sylvii Plath, pesnici, ženski, materi, ženi. V njej vre želja po ustvarjanju, ljubezni, svobodi, rada bi bila, imela, naredila vse in še več. A v njeno življenje, ki prekipeva od ustvarjalnosti in navdiha, posežejo zahteve drugih, dušijo jo pričakovanja in dolžnosti, njena svoboda postane ujetnica želja njenega moža, otrok, družbe.

Sylvia Plath kot pesnica, mati, žena … univerzalna ženska.

Leta 1960 se noseča Sylvia Plath z možem in hčerko preseli na angleško podeželje; po težkem obdobju si tu slika družinsko idilo, v kateri bosta oba s Tedom lahko ustvarjala. Sylvia bi rada živela, ljubila in pisala, iz nje vre življenjska sla, ki se lahko meri le z njeno ustvarjalno željo. A ob rutinskih materinskih dolžnostih in družinskih opravilih, ki se kmalu zgrnejo nanjo, se Sylvia vse bolj izgublja. Njeno najbolj plodovito obdobje je obenem prežeto z vse hujšo depresijo; vrtinec njenih čustev botruje njenim največjim literarnim zmagam, nazadnje pa najhujšemu porazu.

»Kot da bi se znašla v eni od pesmi Sylvie Plath in iz nje, kot skozi okno, gledala v njeno življenje.« – Irena Štaudohar

O avtorici

Švedska pisateljica Elin Cullhed (1983) je za literarizirano pripoved o poslednjem letu življenja Sylvie Plath prejela najvišjo švedsko književno nagrado. Kot pisateljica in mati majhnih otrok, žena drugega pisatelja, ki se trudi najti prostor in čas za lastno delo, se je znašla v podobnem položaju kot Sylvia.