Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Nepričakovano nadaljevanje najbolj nore pustolovščine

»Nikoli nisem nameraval napisati nadaljevanja zgodbe o stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. Številni so si ga želeli, ne nazadnje tudi sam junak Allan Karlsson, ki se mi je kar naprej sprehajal po glavi in vlekel pozornost nase, kadarkoli se mu je zahotelo,« je v uvodu zapisal Jonasson. Pa vendar je avtor najsrečnejšega stoletnika čutil potrebo po tem, da spet spregovori, po svoje oziroma po Allanovo. Ker je o najnesrečnejšem stoletju človeštva povedal že vse v prvi knjigi, je zdaj napočil čas, da pove »tako kot je, in posredno, kako bi moralo biti.« In to o vsem. Pa čeprav ne bo pomagalo.
 

Od Kim Džong Una do Donalda Trumpa

Tudi v nadaljevanju neverjetnih prigod se Allan in njegov prijatelj Julius znajdeta sredi zapletene diplomatske krize, ki se dogaja tukaj in zdaj. Zato boste med reševanjem krize mimogrede naleteli na politične voditelje z vseh koncev sveta, od severnokorejskega diktatorja do ameriškega predsednika Trumpa. Kajti, ti voditelji na navadne ljudi včasih gledajo zviška namesto spoštljivo, zato se jih – po besedah avtorja – spodobi šaljivo zbosti. In tako se neustrašna starčka že kmalu po tem, ko ju reši severnokorejska ladja, znajdeta iz oči v oči z gospodom Kim Džon Unom. Ampak to je šele začetek …
 

Skandinavski humor

Jonasson, ki je dobro znan tudi pri nas, je slovenskim bralcem zlezel pod kožo že s prvim romanom o Stoletniku. Po mnenju poznavalcev naj bi bile Nove prigode stoletnika še bolj berljive in zabavne. Z vse bolj izbrušenim pisateljskim peresom je Jonassonu namreč uspelo spisati nekoliko krajšo, a aktualno zgodbo o trenutnih razmerah v svetu. Z inteligentnim humorjem, ki mestoma prerašča v parodijo, je uspel začiniti zgodbo, ki je kljub podtalni kritiki trenutnih razmer lahkotno branje za najširši krog bralcev.

»Stoletnik je imel vedno pomirjajoč vpliv na ljudi okrog sebe, razen v redkih trenutkih v zgodovini, ko je koga razjezil do brezumja. Kakor takrat, ko je leta 1984 spoznal Stalina. Tisto je vodilo k petletni kazni v gulagu. In nekaj let po tistem se je izkazalo, da tudi Severni Korejci niso pretirano navdušeni nad njim. No, ja, vse to je bila preteklost. Zdaj je pregovoril Juliusa, da bosta najprej praznovala njegov stoprvi rojstni dan v skladu z načrtom (ker si Julius tega tako želi), potem pa se bosta usedla in se posvetila financam. Vse se bo dobro izteklo. Z malo sreče se bo morda pojavil nov kovček, poln denarja.«