Iz jezika, ki ga ni

Fabjan Hafner(1966–2016), rojen v Gradcu, je bil ambasador slovenske literature v najbolj žlahtnem pomenu besede. Za svoj prevajalski opus prejel številne nagrade in priznanja, bil je pobudnik literarnih festivalov ter izvrsten znanstvenik in poznavalec Slovenije, Koroške in njune književnosti v obeh jezikih.

Iz jezika, ki ga ni prinaša v eni knjigi vse Hafnerjeve slovenske pesmi, iz (večjezičnih) zbirk, zbornikov in antologij: Indigo (1988), Gelichter + Lichtes: Gedichte (1991), Brezročno govorjenje (2001), Lukavi – zarečeni kruh (2006), Vodi me, voda (2007) in Prve in zadnje pesmi (Erste und letzte Gedichte, 2020), ter revijalno objavljene in doslej še neizdane slovenske pesmi.