Školjke in polži Jadranskega morja

Nekatere vrste polžev in školjk so zelo pogoste, druge redke, tretje zavarovane, nekaterim prav sedaj grozi izumrtje. Vpogled v njihov svet nam ponuja veliko zadovoljstva, saj so prav zaradi skrivnostnosti njihovega življenja, ki je skrito pod morsko gladino, še največkrat pa tudi zakopano v morski sediment, še toliko bolj zanimive. Zbiranje praznih polžjih hišic in školjčnih lupin je zato raziskovanje narave, prepoznavanje oblik in spoznavanje skrivnostnega življenja, ki je očem največkrat skrito pod morsko gladino.

Školjke in polži spadajo v posebno skupino živali, deblo mehkužcev, ki šteje več kot 90.000 do sedaj znanih vrst organizmov, ki živijo predvsem v morskih, nekatere pa tudi v brakičnih ali sladkovodnih okoljih. Prvi polži in školjke so se razvili že v starejšem zemeljskem veku, v geološki dobi kambrij, vendar so pravi razmah raznolikosti doživeli v času srednjega zemeljskega veka, ko so na kopnem vladali dinozavri, v morskih okoljih pa se je razbohotilo življenje. Razlog za to je skrit tudi v tem, da je nekoč skupna celina Pangea pred 230 milijoni let začela razpadati na zametke današnjih celin. S tem se je precej povečala površina priobalnih in plitvovodnih okolij, ki so za življenje, zaradi sončne svetlobe in dotoka hranil s kopna, tako pomembni. 

Med vsemi mehkužci je samo polžem uspel podvig, da so naselili tudi kopna območja. Tudi po številu vrst so zmagovalci, saj naj bi jih bilo več kot 80.000. Čeprav je večina izumrla, jih je še vedno več kot školjk. Od skupno približno 15.000 vrst školjk jih danes živi okoli 9200 vrst. Mnoge od njih so izumrle skupaj z dinozavri proti koncu srednjega zemeljskega veka. 

Večina polžev in vse školjke grade svoja domovanja iz kalcijevega karbonata. Lahko je v obliki treh mineralov kalcita, aragonita ali vaterita. Trdne polžje hišice in školjčne lupine imajo zato velik ohranitveni potencial. Poleg tega način njihovega življenja pomaga, da se ohranijo kot fosili. Zato fosilni polži in školjke omogočajo vpogled v razvoj življenja ali značilnosti okolja, v katerem so živeli. 

Jadransko morje je med vsemi morji na svetu nekaj posebnega. Slovi v smislu raznovrstnosti življenja kot eno najbogatejših med netropskimi morji. Njegov nastanek ponuja obilico raznolikih okolij in zato je tudi raznovrstnost polžev in školjk precejšnja. 
 

Jadranska mikroplošča

Raznolikost okolij Jadranskega morja je povezana s kamninsko sestavo obale, geološkimi silami, ki preoblikujejo podobe morja in kopna, in abiotskimi dejavniki. 

Jadransko morje je del Sredozemskega morja, ki je edino morje, ki se je razvilo globoko med dvema celinama, Evropo in Afriko. Za njegov nastanek je kriva Jadranska mikroplošča. Ta se je v geološki preteklosti, pred več kot 200 milijoni let, odcepila od Afriške plošče in začela svojo pot proti severu, proti Evrazijski tektonski plošči. Nekdanje morje med kontinentoma, imenovano Tetida, je bilo zaradi tektonskih premikov za nekaj časa izolirano od svetovnih oceanov. Ko je Jadranska mikroplošča trčila v Evrazijsko, so skozi milijone let dvigovanja kamninskih mas nastale Alpe, pa tudi Dinaridi in Apenini. 

Južneje se je izoblikovalo Sredozemsko morje, ki je dobilo stik z oceanom na zahodu. Jadransko morje je del Sredozemskega, vendar na njegovo podobo še vedno močno vpliva tektonika. Strokovnjaki so ugotovili, da premikanje Jadranske mikroplošče na območju med Istro in Padsko nižino povzroča na ozemlju Slovenije krčenje ozemlja s hitrostjo okoli  5 mm/leto v smeri SSZ–JJV. To pomeni, da Jadranskega morja, kot ga poznamo danes, čez 70 milijonov let ne bo več. Kako ranljivo je Jadransko morje, pove tudi to, da je obalna črta v času zadnje poledenitve potekala med današnjima Zadrom in Ancono. To pomeni, da je severni del Jadranskega morja precej bolj podoben potopljenemu kopnu in ne čisto »pravemu« morju.

Na jugu globina Jadranskega morja presega 1400 metrov. Na severu sta Tržaški in Beneški zaliv najplitvejša dela Jadranskega morja in v povprečju dosegata 17 metrov morske globine. Pozimi so temperature površinske morske vode med 8 in 12 °C, poleti avgusta pa med 23 in 28 °C. Povprečna slanost Jadranskega morja je 38,3 promila. To je več od povprečja Sredozemskega morja, ki znaša 37,4 promila. Slanost v severnem delu Jadranskega morja, še posebno v Beneškem zalivu, pa je zaradi dotoka reke Pad manjša kot v srednjem in južnem delu Jadranskega morja. Kjer se mešajo sladka in slana okolja, nastanejo brakična.

To so svojevrstna okolja, ki so marsikje velika in pomembna, saj so bogata s hranili. Takšna okolja so na primer Škocjanski zatok, okolica delt večjih rek in podobno. Svetloba je eden glavnih abiotskih dejavnikov v morjih in je izjemno pomembna za življenje in zato je največ organizmov, med njimi tudi polžev in školjk, v plitvejših delih morij. Bibavica oziroma plimovanje je eden izmed značilnih pojavov v morjih in oceanih. Kaže se kot izmenično menjavanje višine vodne gladine med plimo in oseko. V Jadranskem morju je največja razlika med plimo in oseko v Tržaškem zalivu in znaša 60 centimetrov.
 

Polže prepoznamo po hišici

Polže prepoznamo po njihovi hišici, saj je njihov videz na prvi pogled zelo različen tako po velikosti, zavojih, strukturiranosti ali obarvanosti. Pri nekaterih polžih so hišice zakrnele. To so goli polži, ki so v zadnjih letih vse pogostejši in raznovrstni tudi v Jadranskem morju. Največkrat je polžja hišica spiralno zavita in se konča z ustjem. Nekateri polži nimajo spiralno zavitih hišic, ampak imajo ovalno oziroma jajčasto obliko, na spodnji strani pa je po vsej dolžini razvito ustje. To so predvsem polži iz skupine porcelank, a imajo takšne hišice tudi druge vrste polžev. 

Nekatere vrste polžev imajo mnogo bolj odprte lupine in polži se vanje ne morejo več skriti. Takšen je na primer skafander. Tisti polži, ki jih največkrat opazimo v bibavičnem pasu, pa imajo povsem odprto hišico in ob oseki se polž tesno skrije pred sončnimi žarki in izsušitvijo ali pred drugo nevarnostjo ob trdno kamnito podlago. Polži, ki imajo razvite spiralne hišice, se običajno v svoja domovanja zapirajo s pokrovčkom, imenovanim tudi operkulum.

Po odmrtju se pokrovček loči od polža in zato so zelo redki fosilni polži, ki imajo poleg še pokrovček. Teh običajno ne najdemo na morski obali. Razloga sta vsaj dva. So bistveno manjši in jih moč morskih valov prej uniči. Drugi razlog je v tem, da so se v veliko polžjih hišic, ki so sedaj na morski obali, prej naselili drobni rakci. Torej je bil pokrovček zgubljen že davno prej.
 

Školjke so filtratorji

Školjke nimajo glave, telo pa se večinoma skriva v lupini. Lupini odpira in zapira mišica zapiralka. Na robu lupine sta odprtini, namenjeni vsrkavanju in odvajanju vode. To sta dotekalka in odtekalka, včasih imenovana izmetalka. Školjke so namreč vse življenje filtratorji. Kisik in hrano črpajo iz vode s precejanjem vode. Dva do tri centimetre velika školjka lahko precedi tudi do 3 litre vode v eni uri. Školjke imajo v lupini usta, ki ločijo hranilne snovi od neužitnih delcev, hrana potuje po krajši cevi v želodec, jetra, skozi črevesje in se izloči skozi anus. Pri prehranjevanju so izjema nekatere globokomorske vrste, ki so mesojede. V lupini se pri školjkah, ki niso pritrjene na podlago, skriva velika noga. Nekatere vrste imajo organe, podobne očem, tako da zaznajo svetlobo oziroma morebitne plenilce. Na robu plašča imajo tudi čutne tentakle. 

Glede na značilno morsko okolje so školjke razvile določeno vrsto lupin. Vkopane školjke v plitvem morju imajo lupini simetrični, relativno debeli in pogosto ornamentirani. Vkopane školjke v globljih delih morja imajo bolj podolgovate, nekoliko ošiljene in tanjše lupine. Školjke, ki prebivajo delno zakopane, delno pa nad dnom in so na morsko dno dodatno pritrjene z bisusnimi nitmi, imajo podolgovato trikotno lupino. Tiste školjke, ki se cementirajo na kamnito podlago, imajo lupini različnih oblik, pri čemer je ena lupina običajno večja, druga pa tako oblikovana, da školjko varuje pred sedimentom.  

Podobno je s školjkami, ki niso cementirane, a imajo podoben način življenja. Nekatere školjke so tudi plavalke in te imajo tudi nekoliko različni lupini in močno mišico za odpiranje in zapiranje lupine. Nekatere školjke pa svoja domovanja »vrtajo« (topijo) v kamnino in te so precej podolgovatih in cilindričnih oblik. 

Način življenja školjk in polžev nam torej že vnaprej nekako določa, kje jih bomo lahko opazovali ali našli njihova domovanja, potem ko odmrejo. 
 

Morska obala

Na morski obali lahko vedno opazimo del, kjer velika večina kopenskih rastlin ne uspeva. Razlog je sol, ki se izloča iz morske vode in jo najdemo v raznih kotanjah neposredno na morski obali. Ta pas se imenuje supralitoral oziroma pršni pas. To je pas, do koder sega vpliv morskih valov. V višino sega od pol metra do nekaj metrov, odvisno od vrste obale. Le malo prebivalcev je prilagojenih na takšne ekstremne razmere, kjer je enkrat veliko morske vode, drugič sončna pripeka. Med polži je takšnim razmeram prilagojena breženka. Dolge peščene obale so pogosto mesta, kjer morski tokovi in valovi odlagajo sediment in z njim tudi odmrle dele živali in rastlin. Torej so to mesta, kjer bomo našli precej polžjih hišic in školjčnih lupin, vendar predvsem takih, ki žive blizu obale.

Nekaj posebnega je morska obala na znamenitem školjčišču v Ankaranu. Nastalo je zaradi poglabljanja bližnjega pristanišča. Mulj je morska erozija odnesla, na obali pa je ostalo ogromno praznih hišic polžev in lupin školjk. Med posebnostmi ankaranskega školjčišča so številna  pelikanova stopalca in stebrci. Hišice morskih polžev in školjčne lupine, najdene na obali, so pogosto obledele zaradi sončne svetlobe ali kotaljenja v pesku. V redkih primerih pa lahko najdemo pravkar izpraznjene hišice, ki imajo prvotno obarvanost še precej ohranjeno.  
 

Bibavični pas

Nekoliko prijaznejši za življenje je bibavični pas ali mediolitoral. To je pas obale med najnižjo oseko in najvišjo plimo. V bibavičnem pasu bomo zlahka našli trdno prilepljene polže, ki imajo povsem odprto polžjo hišico. To so največkrat latvice, ki so v svojem življenjskem okolju običajno porasle z algami. Po nočnem hranjenju v času plime se vedno vrnejo na isto mesto, saj je oblika hišice povsem prilagojena oblikovanosti trde kamnite podlage. Po čiščenju latvica razkrije značilno obarvanost in druge značilnosti, po katerih jih ločimo med seboj. 

Pogled s spodnje strani razkriva veliko nogo tega polža in sorazmerno majhno glavo, kjer so usta s strgačo. Navadna latvica ima v strgači celo 1920 zob, in sicer je v vsaki od 160 vrst po 12 zob. Znanstveniki so odkrili, da so zobčki navadne latvice najtrši naravni material, ki ga proizvedejo živi organizmi. Glavni razlog za trdnost so zelo drobna vlakna minerala goethita, ki naj bi prenesli do 4,9 GPa tlaka.

Med školjkami bomo v bibavičnem pasu pogosto opazili klapavice. Imajo podolgovato trikotno obliko z gostimi prirastnicami, na kamnito podlago, včasih pa kar na ladijske vrvi, se pritrjujejo z bisusnimi nitmi. So ene od priljubljenih užitnih školjk, v katerih lahko najdemo tudi drobne bisere. Med oseko se trdno zaprejo in, saj jim ne preostane drugega, ne filtrirajo, dokler ne pride obdobje plime. Lažje v življenju je klapavicam, ki so se naselile globlje, v območje obrežnega pasu. 
 

Globina obrežnega pasu se spreminja

Pod bibavičnim pasom je območje pravega obrežnega pasu ali infralitorala, ki je že stalno pod morsko gladino. Glavna značilnost tega pasu je, da sončna svetloba še pride do dna in zato v tem delu uspevajo fotofilne rastline alge. Globina tega pasu se v Jadranskem morju spreminja, saj je neposredno odvisna od abiotskih dejavnikov, ki vplivajo na osvetljenost morskega dna. Na splošno je to območje v Jadranskem morju od najnižje gladine oseke do sedmih metrov globine, ponekod pa sega globlje, vse do 15 metrov ali celo več. 

Velika večina polžev in školjk se skriva prav v obrežnem pasu. Naseljujejo algne trate, okolja z morsko travo, se zakopavajo v sediment ali skrivajo pod kamni na morskem dnu. Velika večina polžev je aktivna ponoči, čez dan pa se premikajo le tisti, v katere hišice so se naselili rakci. Školjke so aktivne ves čas, prav tako so nekatere pritrjene na podlago, druge pa delno ali povsem zakopane v morski sediment. 

Med pogostejšimi polži, ki živijo predvsem na kamnitem dnu pod bibavičnim pasom, so kotači, nekatere vrste kotačev pa se skrivajo med morsko travo. Skupna jim je spiralno zavita hišica z razmeroma malo zavoji in notranja biserna plast. Popike so velika skupina plenilskih polžev z gladkimi konveksnimi zavoji in z ustjem ledvičaste oblike. V obrežnem pasu najdemo tudi živobarvne in bogato ornamentirane polže, kot so kolonijske fazanke, zelena smaragdovka ali vijoličasta vrtavka. Na kamnito podlago se prilepljajo morska ušesa, ki imajo zelo sijajno biserovino. 

Med znamenitejšimi polži so še pelikanova stopalca, ki imajo stožčasto hišico s koničastimi izrastki. Ena največjih skupin polžev so voleki, za katere je značilna zelo trdna hišica, običajno bogato ornamentirana s spiralnimi rebri. Stožci imajo izrazit zadnji zavoj ter dolgo in ozko ustje. Imajo močno radulo, s katero napadajo žrtve. Po nekaterih podatkih naj bi v preteklosti ubili celo 30 ljudi. V obrežnem pasu bomo lahko opazili še mnoge vrste, na primer vretena, kokice, polže cevkarje in druge. 
 

»Slovenski« turban

Za slovenski del Jadranskega morja je zanimiv še polž turban. Turban prebiva na skalnatem in muljastem dnu. Ima močno, spiralno zavito hišico z izrastki v obliki luskic. Zraste do premera 60 mm. Polž se v svoje domovanje zapira s pokrovčkom oziroma operkulumom. Ta je kompakten, zelo sijajen in na notranji strani rdečkast. Nekoč so ga uporabljali za izdelavo nakita. Danes je v Sloveniji zavarovana vrsta.

Tudi školjke so rade v obrežnem pasu. Najlažje opazimo tiste, ki so pritrjene na trdno podlago. To so ostrige, morska kopita in hame. Nekatere se izogibajo sončni svetlobi in si poiščejo domovanja v trdni kamnini. To ni samo nekoč priljubljen v kulinariki, danes pa strogo zavarovan morski datelj, ampak tudi beli kamnovrt in beli zavrtač.  V sipek sediment se zakopavajo številne vrste, med njimi srčanke. Če jih pogledamo od strani, lahko prepoznamo srčasto obliko lupine. Večinoma imajo izrazita rebra, ki so dodatno ornamentirana s trni, ali pa so povsem gladke. 

V sediment se zakopava tudi neprava nožnica, ki jo marsikje izkopavajo, saj je priljubljena v kulinariki. Morske britvice so srednje velike školjke, ki imajo vedno premajhno, podolgovato in ovalno lupino, tako da je ob straneh odprta, da se telo školjke ne počuti preveč utesnjeno. Pokrovače so majhne do srednje velike školjke s polkrožno in nesimetrično lupino. So ena redkih skupin školjk, ki lahko tudi plava. Poleg tega imajo nekatere vrste iz te skupine organe za zaznavo svetlobe. 
 

V nevarnosti zaradi kulinaričnih užitkov

Mnogi poznajo predvsem jakobovo pokrovačo, saj je cenjena v kulinariki. Okusne so tudi teline, donaksi, peščenke, ladike, venerke in lepotke. Nekoč so za prehrano ruvali največjo školjko ne samo v Jadranskem morju,  ampak v celotnem Sredozemskem morju. To je veliki leščur, ki lahko zraste celo do enega metra in več. Nekoč je bil zaradi izlova že skoraj iztrebljen. Potem ko so ga strogo zavarovali, si je opomogel, in to celo tako zelo, da so morali jate velikih leščurjev seliti iz kopališč v odmaknjene dele. 

Sedaj leščurju spet grozi izumrtje, vendar ne zaradi izlova, temveč je na pohodu smrtonosni virus, ki je v zadnjih štirih letih pomoril že veliko večino velikih leščurjev v Sredozemskem morju in lani napadel tudi velike leščurje v slovenskem delu Jadranskega morja. Njegov sorodnik mali leščur živi globlje in prav tako delno zarit v sediment. 
 

V morskih globinah

V večjih globinah je življenje skoraj neodvisno od sončne svetlobe. To je pas celinske police ali cirkalitoral. V Jadranskem morju se lahko začne že pri 10 metrih, običajno pa nekoliko globlje. To območje lahko sega vse do 200 metrov globine, ko praktično ne moremo več govoriti o nobeni sončni svetlobi več. V tem pasu lahko v njegovem plitvejšem delu srečamo mnoge prebivalce obrežnega pasu, globlje pa le nekatere, saj sta sončna svetloba in razpoložljivost hranil pomembna omejitvena dejavnika. 
Ribiči iz morskih globin potegnejo polže, mnogo redkeje školjke, z mrežami, ki dobesedno razrijejo morsko dno.

Največkrat »ujamejo« sodca, ki je eden izmed velikih polžev Jadranskega morja, sicer pa živi praktično po vsem svetu. Čez dan je zakopan v sipek sediment, ponoči pa lovi druge polže, školjke in tudi ribe. Prebiva med 10 in 150 metri globine in zraste do 30 cm. Je zavarovana vrsta. Največji polž v Jadranskem morju je gladka tritonova troblja, ki zraste do 50 cm v višino. Je izjemno redek in strogo zavarovan. Med prebivalce temnih morskih globin sodi tudi polž argusovo oko z zavoji, na katerih se sekajo spiralna in navpična rebra. Živi vse do globine 380 metrov. 
 

Priseljenci

V zadnjem času se v Jadransko morje naseljujejo nove vrste. Deloma prihajajo z balastnimi vodami velikih ladij, deloma pa verjetno skozi Sueški prekop. Zelo agresiven priseljenec je polž priseljena rapana. Je  vrsta voleka, ki je zelo napadalen in mesojed. Napada številne vrste polžev in školjk. Čeprav naj bi živel v globljem morju, ga lahko najdemo tudi povsem blizu obale, kot na primer na dolgih peščenih plažah pri Riminiju v Italiji. Med porcelankami so v Jadransko morje prispele tudi nove vrste porcelank, na primer denarna porcelanka. Njeno ime razkriva, da so jo nekoč uporabljali kot plačilno sredstvo. To je bilo seveda pred iznajdbo kovanega denarja v deželah okoli Indijskega in Tihega oceana. 

Školjke in polži seveda še zdaleč niso edini privlačni organizmi v Jadranskem morju. Vse pa je najlepše opazovati v naravnem okolju; s šnorkljanjem, morda potapljanjem ali pa preprosto na obali. Nekateri jih imajo radi zaradi okusa, večini pa so všeč preprosto zato, ker so polži in školjke tako raznoliki. Zbirke polžjih hišic in školjčnih lupin so na ogled v številnih obmorskih mestih, pri nas v muzeju v Piranu. Tudi  ena izmed ustanovnih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije  je malakološka zbirka grofa Hochenwarta, katere del je v muzeju stalno razstavljen.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >