Kako imeti vse

Oče Miša in mama Seja sta si, kot piše Wikipedia, zelo prizadevala, da bi družina v Londonu živela na veliki nogi, da bi imeli vse, saj je oče delal kot dobro plačan dopisnik jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug.

Nekateri vodiči Istanbulu pripenjajo pridevnik svetovljanski, drugi  kaotičen. Na eni strani kipi od bogastva, na drugi od bede. Živimo v svetu, ki se duši v predmetih, tistih, ki jih imamo, tistih, ki jih nimamo, in tistih, ki bi jih radi imeli; ampak nekoč bomo imeli vse! 

Leta 1987 je Sudjić napisal knjigo z naslovom Cult objects : the complete guide to having it all, torej Kultni predmeti: popoln vodnik, kako imeti vse. V njem popisuje industrijsko oblikovanje 20. stoletja in vzpon blagovnih znamk, kot so Pierre Cardin, Mini, Coca-Cola, Gucci, Ray-Ban ... 

Istanbul ima vse in še več, tu si lahko za smešno ceno kupite ponaredke najdražjih znamk, kot so Gucci, Armani, Dior, Hermes, Louis Vuitton, Moncler ... Toda zakaj? Zakaj potrebujem preprogo z drevesom življenja, zakaj moram imeti krožnik s tulipani, zakaj Moncler? Sudjić v naslednji knjigi Jezik stvari razkriva skrite pomene stvari, ki nas obdajajo, naš odnos do njih, načine, na katere krojijo naše življenje, in zakaj si jih želimo ... 

Je original? provokativno vpraša prijateljica, Seveda ni, odgovori prodajalec, je pa najboljša kopija! Na prvi pogled ne opaziš razlike, morda na drugi, zagotovo pa takrat, ko ne upoštevaš nasveta stare mame, da je treba pašmino iz kašmirja oprati na roke ali pa raje sploh ne. Jasno mi je bilo, da moja pašmina, ponaredek znamke Louis Vuitton, nikakor ni iz kašmirja, če že, ga je v njej samo majhen odstotek, ne glede na napis na etiketi; a seveda jo lahko operem, sem si mislila. Ko sem najboljšo kopijo potegnila iz pralnega stroja, je bil »kašmir« v brezhibnem stanju, šivi, ki obrobljajo blago, pa niti ne ... 

Kako imeti vse, je življenjsko vodilo, ki ga v turški prestolnici živijo na polno, kajti Istanbul je mesto, ki se morda najbolj od vseh, kar sem jih obiskala, »duši v predmetih«. 

Tudi mesto je blagovna znamka, ki se ga drži tančica orientalskega misticizma. To boste zagotovo začutili. Istanbul je edina prestolnica, ki sedi na dveh stolih; je mesto, o katerem kroži nešteto idej, strasti in imen;  Bizanc, Novi Rim, Konstantinopel, Carigrad, od leta 1930 uradno Istanbul; ime, ki je nastalo iz srednjeveške grške fraze is tim bolin in pomeni v mestu ali v mesto, je sicer nastalo že v 10. stoletju. Istanbul izpolnjuje vsa pričakovanja, ki krožijo o njem; je veličastno mesto na križišču dveh svetov, Evrope in Azije, mesto na robu Orienta; leži na dveh celinah in sedmih gričih; je most med civilizacijami in kulturami, ena najbolj živahnih metropol na svetu, ki s predmestji šteje okrog 15 milijonov prebivalcev. Je velemesto in velikanska vas, kjer se vsi poznajo. Imate tole denarnico tudi v črni barvi? Imamo, samo hipec, in skoči k sosedu ... 

Kačja kraljica

Istanbul je mesto številnih plasti in pasti, ki jim nikoli ne prideš do konca. Je starodavna prestolnica, polna skrivnosti, ki lebdijo nekje pod njenim površjem. Tako kot bazilika Cisterna, orjaški vodni zbiralnik pod tlemi, ki je v bizantinskem obdobju služil vladni palači, danes pa njeni vodni odsevi polnijo socialna omrežja. Zlahka bi jo spregledali, če se pred vrati v muzej tik ob cesti ne bi vile kolone radovednih turistov. 

Zgraditi jo je dal cesar Justinjan v 6. stoletju. Da bi se Bizantinci obvarovali pred poletno sušo, je hranila do 80.000 kubičnih metrov vode, ki je kaskadno tekla po akvaduktih iz gora 19 kilometrov severneje. Nepomemben vhod ne daje slutiti, kako impozantni so prostori v podzemlju, kjer je velika dvorana s 336 stebri v jonskem in dorskem slogu, zaključijo pa se z narobe obrnjeno glavo meduze, mitološko pošastjo s kačami namesto las, ki so jo graditelji posrečeno uporabili za podstavek. Danes bi ideji rekli upcycling, nadgradnja starega kosa na nov in inovativen način ... 

Reciklirali pa so tudi antično Meduzo in jo spremenili v bolj privlačno kačjo kraljico Šahmaran; to je pol kača, pol ženska, upodobljena kot dvoglavo bitje s človeško glavo na enem koncu in kačjo glavo na drugem. V muzejski trgovinici bazilike Cisterne so naprodaj skodelice in sladkornica z Meduzino glavo, v središču mesta, le streljaj od Hagie Sofije pa je kipar Haydar Akdag ovekovečil nekaj nadvse prisrčnih kačjih kraljic.

Kaj manjka?

Pred leti sva z možem v Turčiji, mislim, da v Konyi ali Kayseriju, kupovala preprogo, kilim, »plosko tkano« turško preprogo, ki jih običajno izdelujejo ženske za domačo uporabo. Visel je na steni trgovine kot okrasna tapiserija, izdelali naj bi ga v enem od nomadskih kurdskih plemen. Padel mi je v oko, ker je prikazoval živalsko kraljestvo: različne vrste ptic vse od pavov do labodov, leve, jelene, mačke, šakale, kamele ... 

Najbolj so mi bili všeč štirje oranžni levi, ki so stražili pisano druščino, pa vendar nisem povsem prepričana, ali bi se odločila za nakup, če naju ne bi prodajalec zvito podražil z zgodbico, da mora imeti vsak izdelek tradicionalne turške obrti neko napako. Pojasnil je, da leva in desna stran preproge nista povsem simetrični, na eni strani je ena žival manj oziroma več, kajti naše življenje je nepopolno, in to je treba častiti ... Pojma nimam, na katerem mestu je bila najina preproga nepopolna in kaj je manjkalo na njej; ampak ideja o nepopolnosti mi je bila strašno všeč, pisana mi je na kožo. Ja, vzela ga bova! 

Splazila sem se pod mizo, da bi zdaj za potrebe tega članka našla »napako« na kurdski preprogi, pa mi ni uspelo, razen če naj za nepravilnost razglasim lastno malomarnost, ko mi je na preprogo nekaj kapnilo in sem se morala madeža lotiti »na silo«. Madež je sicer izginil, uspelo pa mi je razbarvati vinsko rdeči vzorec ...  Kakorkoli, še vedno ne vem, ali je bil  moj kilim res nepopoln v trenutku nakupa ali je to postal kasneje. Vsekakor pa povsem verodostojno predstavlja simbol nepopolnosti, in to je ključno, da je lahko postal del naše nepopolne družine! 

Zastrigla sem z ušesi, ko sem prebrala Sudjićevo idejo o bistvu Istanbula, pravzaprav kar celotne Turčije. Če bi bil svet popoln, bi oblikovalci in izumitelji ne imeli več nobenega dela, in to bi bil res dolgčas, kajne? Nepopolnost je, kot pravi Sudjić, nov pogled na stare ideje in to je bistvo sodobnega oblikovanja in ustvarjalnosti.

Kraljestvo ponaredkov

V Istanbulu vidimo najrazličnejše zaklade z vseh koncev sveta, od sladkarij do kave, okusnih in sočnih suhih smokev, belega popra, čaja za srečo in sprostitev, dišavnih olj, s katerimi prebudiš strasti ali prepričaš sodelavce, da te zbrano poslušajo ...  V trgovinah mrgoli rutk in torbic, okrasnih preprog in blazin, svetilk iz barvastega stekla,  usnja in krzna, čudovito mehkih spalnih srajčk iz bombaža ali viskoze ter glamuroznih oblek za svečane priložnosti. Na ulici si lahko privoščiš poceni prigrizek, kot je simit, in kozarec sveže stisnjenega soka iz pomaranč ali granatnih jabolk, kozarec vina pa je znatno dražji kot v evropskih metropolah. Seveda v Turčiji pijejo vino samo priseljenci in turisti ... 

Sudjić je imel prav, Istanbul je fantastično mesto za raziskovanje nepopolnosti, kajti njegova posebna odlika je, da zna nepopolnost tako zelo dobro prodajati. Treba je živeti, in za to v Istanbulu naredijo vse in še več. Ladies, čaj, turški, jabolčni? Seveda! 

Bolj kot ponaredki prestižnih evropskih znamk, čeprav poceni, so me zanimali izdelki domače turške ustvarjalnosti – umetelni krožniki, vezene in žametno tkane okrasne blazine, kovinski čajniki, pletene torbe in košare, nakit in seveda kilimi, ročno tkane turške preproge, ki jih krasijo geometrijski vzorci z mnogo skritimi pomeni. Med najbolj pogosto videnimi je vzorec elibelinde (v prevodu pomeni roke na bokih), ki na prvi pogled spominja na stilizirano novoletno smrečico, v resnici pa simbolizira žensko telo; razvejena struktura vzorca predstavlja plodnost in materinstvo. 

Smrečica se pojavlja na kilimih na različne načine; roke spominjajo na dva navznoter obrnjena kavlja, žensko telo pa je predstavljeno kot trikotnik ali romb, medtem ko je glava v obliki štirikotnika ali petkotnika nekakšen diamant, ki zaključuje celotno formo. Pogost simbol na tekstilnem dekorju je tudi oko, ki se pojavlja v podobi kvadrata ali enakostraničnega štirikotnika – romba in predstavlja zaščito pred zlobnim očesom. Med živalskimi simboli,  ki izražajo željo po sreči, prevladujejo ptice vseh vrst, posebno mesto med njimi ima pav, simbol večnosti in duhovnosti, ki ga lahko najdete na številnih turških spominkih, ne samo tekstilnih.

Visok in čeden

Po njih se je v Istanbulu najbolje odpraviti na katerega od bazarjev, saj je tam ponudba izjemna, ne le po količini, tudi kakovost vas večinoma ne bo razočarala. Še posebej, če se odločite za nakup tradicionalnih turških izdelkov, kot so denimo barvite okrasne blazine žametnega otipa v tehniki ikat. 

Ena od posebnosti turških tržnic, med katerimi je največji in najbolj obiskan Veliki bazar v Istanbulu, je, da so pokrite, kar pomeni, da je tržni prostor v velikanski dvorani pod številnimi kupolami. To je posebno doživetje, ki ga ne smete zamuditi, tudi če vas trgovine ne zanimajo. Atraktivna arhitektura je tudi zelo praktična zaradi neodvisnosti od vremena. Če vas zanima turško blago, pa nikakor ne zamudite bazarja Arasta  (arasta pomeni tržnica) v bližini Modre mošeje; tu je blago nekoliko dražje, vendar večinoma odlične kakovosti ter prava paša za vse čute. 

Med najbolj pogostimi vzorci na prtih, tapiserijah in okrasnih blazinah so cvetovi tulipanov, nageljnov in granatnih jabolk. Granatna jabolka simbolizirajo rodovitnost in uspeh, nam je razložil prodajalec, tega pa je treba v vsaki hiši, pa tudi kakšen cvetlični prizor z rajskimi pticami lahko koristi družinski sreči ... Oko sem vrgla na kvartet umetelno izvezenih granatnih jabolk na eni od okrasnih blazin, pa z Leventom, razložil nam je, da njegovo ime pomeni visok in čeden, nekako nisva prišla skupaj. Cena, ki jo je postavil, se mi je zdela previsoka in niti pogajalske sposobnosti izkušene prijateljice niso pomagale. Kajpak mi je bilo takoj, ko smo sedle v taksi in se odpeljale na letališče, žal. Težko je življenje odvisnice od lepih podob in simbolov – nenehno si v skušnjavi, kako imeti vse ... 

Topovska vrata 

Za tulipane že vsi vemo, da niso doma na Nizozemskem, ampak izvirajo iz Srednje Azije, od koder so prišli tudi v Turčijo ter postali pomemben del vizualne kulture in nacionalni simbol. Beseda tulipan izvira iz turške besede za turban. Ni popolnoma jasno, ali so Turki cvetlici takšno ime nadeli zaradi njene podobnosti s pokrivalom ali pa morda zato, ker so turški veljaki tulipane nosili vpete v svoje turbane. Tulipani so vsepovsod, so najbolj pogost motiv na keramičnih ploščicah, ki krasijo notranjost in stene pokritih zunanjih delov palač in mošej po vsej Turčiji. Najbolj dih jemajoči so seveda v vladarski palači oziroma kompleksu palač in vrtov Topkapi, nekdanjem cesarskem mestu, ki je danes na ogled za turiste. 

Vstopnina je kar 45 evrov, vendar je, če upoštevate, da lahko v tem čudovitem kraju preživite ves dan, saj že za relativno hiter ogled potrebujete skoraj tri ure, tega gotovo vredna. Toliko lepote na enem mestu je sicer težko najti. Mehmed II. Osvajalec, ki je gradnjo palače začel, in njegovi nasledniki, seveda ne morem mimo razvpitega Sulejmana Veličastnega in televizijske serije, ki nam je približala tako razkošno življenje na turškem dvoru kot njegove preštevilne pasti, so delo briljantno opravili. Pomagali so jim arhitekti Alauddin, Davud Aga, Mimar Sinan in Sarkis Baljan. 

Največje zasluge za današnjo podobo palače pa gredo Mimarju Sinanu, ki ga je pri skoraj petdesetih letih za svojega glavnega arhitekta (turško mimar) in gradbenika imenoval Sulejman Veličastni, na položaju pa je ostal tudi za časa vladanja njegovih naslednikov Selima II. in Murata III., vse do svoje smrti v 98. letu, v obdobju največjega razcveta osmanskega imperija. Njegovi učenci so kasneje zgradili Mošejo sultana Ahmeda v Carigradu in Stari most v Mostarju.

Palača Topkapi je bila osmanska cesarska rezidenca v letih od 1478 do 1853, do leta 1924 pa stanovanje za visoke državne funkcionarje;  odtlej je muzej in prav letos mineva sto let od odprtja palače za javnost! Kompleks Topkapi ima na stotine sob in prostorov, vendar so javnosti dostopni le najpomembnejši, vključno z osmanskim cesarskim haremom, zakladnico in kuhinjo. Lonci, v katerih so pripravljali hrano za dvor, so imeli skoraj meter obsega, dostava hrane v prostore palače pa je bila, kot vse drugo na cesarskem dvoru, strogo načrtovana in predpisana, kar je bilo v labirintu kompleksa, ki je večji od povprečnega srednjeveškega mesta v Evropi, seveda nujno. Topkapi v prevodu pomeni palača s topovskimi vrati. Vhodni portal spominja na sive stolpiče starih francoskih gradov, obrambno zidovje pa se skriva za visokimi drevesi.

Sulejman Veličastni

Osmani so Topkapi poimenovali »palača sreče«; kar pa je, kot ste se lahko na lastne oči prepričali ob spremljanju nadaljevanke Sulejman Veličastni, zelo relativno. Življenje na turškem dvoru je bilo, kljub na videz popolnemu razkošju tipa »imeti vse«, prav tako ali pa še bolj stresno kot življenje navadnih smrtnikov zunaj palače, ki niso imeli ničesar. Preživetje je bilo loterija, še posebej za najbolj visoke predstavnike dvora in države,  prav tako pa za najožje člane sultanove družine. Popolno oblast je imela edino sultanova mati, seveda šele potem, ko je do tega položaja prišla. 

Nisem ravno ljubiteljica družinskih sag bogataških rodbin, vendar ima Sulejman Veličastni prav zaradi verodostojnosti posnetega med njimi posebno mesto. Če ste mislili, da se scenaristi televizijske serije zelo pretegnejo pri kvačkanju dvornih dogodivščin, beri spletk, podtikanj, laži in umorov, ki poganjajo mašinerijo cesarske oblasti, se motite; vse, kar lahko vidite v tej najbolj odmevni turški seriji v zgodovini, je res; še več, to je zgodba, ki jo je napisalo življenje, in številne smrti, ki so bile »potrebne« za obstanek imperija. 

Morda je bila Hürrem Sultan, razvpita sužnja ukrajinskega rodu, ki jo je poročil Sulejman Veličastni ter s tem poskrbel za precedens v turški zgodovini, res srečna in blagoslovljena, ko je postala sultanova edina ljubezen. Z njo je imel pet otrok, štiri sinove in eno hčer; dotlej je sicer veljalo pravilo – en otrok na priležnico, in to je bila njena največja bolečina. Naj so imele ženske na dvoru še tako velik vpliv in se jim za lastno življenje ni bilo treba bati tako kot moškim, jim to ni kaj prida pomagalo, da bi pri življenju ohranile svoje sinove. Samo eden od sultanovih sinov je lahko zasedel prestol, in to naj bi bil Mustafa, sin njene predhodnice, vse druge brate je bilo treba po osmanski tradiciji umoriti, običajno so jih zadavili s tetivo. Pa ne le sinove, tudi vnuke in nečake, da bi preprečili rivalstvo med njimi in tako zaščitili obstoj imperija. Kako se je pri tem izšlo Hürrem, pa verjetno že veste. Zdaj pa tudi, zakaj.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >