Pravica do zasebnosti
Zasebnost je vedno obstajala, a njene meje so bile v praksi od nekdaj v najboljšem primeru meglene.
Zakaj je tako, kako so se stvari s časom spremenile na boljše ali na slabše, kako utrdimo svoje meje in prepoznamo meje drugih, o tem se bomo pogovarjali danes.
Vse zaradi Nvm, ki nam je pisala, da ji gre na živce nesramen fant na avtobusu, ki jo je trikrat slikal in jo začel dodajati na družabna omrežja.
Sliši se skoraj malo trapasto, da nekdo dela cirkus iz takšne malenkosti, a ne? Punca je modelu očitno všeč, saj vsi vemo, da fantje svoje simpatije najraje osvajajo z nagajanjem. Tako nekako mi govori notranji glas, ki so mi ga v glavo, srce in želodec vsadili odgovorni odrasli v moji mladosti. Na srečo so se stvari na tem področju v zadnjih desetletjih nekoliko izboljšale.
Si mu pač všeč
Priznam, da mi grejo kar kocine pokonci, ko slišim kaj takega. Saj logiko razumem. Tudi otroci radi vlečejo mačke za rep in sestrice za lase, pa nič hudega ne mislijo, so jim pač všeč. A če predšolske mulce učimo, da nasilje ni dovoljeno, ne glede na to, kako zelo jim je nekaj všeč, potem res ne razumem, zakaj to ne bi veljalo tudi za najstnike (in sploh ljudi vseh starosti in mentalnih sposobnosti).
Kadar je nekdo močnejši (telesno ali kako drugače) in se drugi težje brani, bi morali vedno najprej zaščititi žrtev in šele nato ugotavljati, kaj je razlog za nasilje.
Da ne bo pomote, nasilneži so še kako potrebni pomoči in iskanje vzrokov za neprilagojeno obnašanje ter odpravljanje teh vzrokov je dobro delo, s katerim socialne delavke in drugi tenkočutni ljudje zagotavljajo lepšo prihodnost za vse. A prvi korak je vedno, brez izjeme, da se jim nasilje prepreči na kakršenkoli način.
Tudi fotkanje je lahko nasilje
Nasilje se pojavlja v mnogih oblikah in je pravzaprav vsako vedenje, s katerim posameznik ne preneha kljub jasnim znakom, da druga oseba tega ne želi in jo to celo spravlja v stisko. V primeru Nvm, ki je danes pač na tapeti, je fotografiranje torej nasilje, ker tega ne želi in se (še huje) nima kam umakniti, s svojim nasilnežem je namreč ujeta na šolskem avtobusu. S tem se strinja tudi Kazenski zakonik, ki pravi: »Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Ali je zadeva zrela za prijavo na policijo, mora presoditi vsak sam. Verjetno je lažje človeka najprej opomniti, potem morda vplesti starše ali učitelje, če nič ne pomaga, pa ga bo verjetno streznil obisk mož v modrem. Nikakor ni okej, da žrtev enostavno sprejme situacijo in trpi naprej.
Nedružabna omrežja
Oooh, kje naj začnem? Recimo tule: če se je občutljivost do žrtev s časom izboljšala, se je družabna škoda, ki jo lahko povzročijo nasilneži, definitivno povečala in poslabšala. Včasih so neumnosti ostale v krogu tistih, ki so jim bili priča. Tudi če so se skozi pripovedovanje prelevile v legende, so ostale točno to – pol resnica, pol bajka. Danes je seveda drugače. Še najbolj zasebno druženje se mimogrede zabeleži in kasneje lahko uporabi za maščevanje, izsiljevanje ali zgolj spravljanje v zadrego nekoga, ki ni »nič kriv«.
Največje prekletstvo družabnih omrežij je, da ne smemo nikoli narediti nič narobe, če hočemo varno soobstajati z njimi. Da moramo vedno malo misliti tudi na to, kaj bi si o nas mislili drugi, namesto da bi se sprostili v raziskovanju neznanega.
Roko na srce, ni ga odraščanja brez neumnosti in nerodnih situacij. Mogoče kje obstaja kakšen starš (verjetno za Luno), ki misli, da njegov otrok nikoli ne naredi nič narobe. Jaz sem sicer mnenja, da je treba otrokom najprej pomagati, da svoje neumnosti popravijo, potem pa še, da jih sprejmejo in se ne obsojajo. Če tovrstnega servisa slučajno nimate na domačem naslovu, vam toplo svetujem, da ga poiščete na košarki, pri tabornikih ali kje drugje. Tako boste lažje zrasli v samozavestne, kvalitetne in privlačne mlade ljudi.
Kaj lahko narediš?
Takole na papirju so stvari še kar jasne, a v resnici vsi vemo, da praksa ni tako enostavna. Zelo malo nedovoljenega fotografiranja in snemanja pristane na policiji in na netu zasmehovani najstniki raje sodijo sebi kot drugim. Da bi se temu izognili, se nazaj do lastne moči lahko dokopljemo tudi na manj primerne načine. Recimo s postavljanjem ogledala. Če nas nekdo fotografira, ga fotografiramo nazaj. Recimo z uporabo funkcije blokiranja. Recimo z izpostavljanjem krivice. Če nekdo objavi našo fotografijo, jo poobjavimo s pripisom, da jo je ta in ta posnel in delil brez dovoljenja. (Masovno zgražanje zagotovljeno.) Recimo z zavajanjem. Na vsako vprašanje zlikovca odgovorimo kar se da znanstvenofantastično. Kje boš za novo leto? V Indiji, tam me čaka dogovorjena poroka. Saj imate domišljijo, včasih jo lahko uporabite tudi za kakšno neumnost.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.
