Kako otroku (in sebi) olajšamo obisk pri pediatru

Nekateri otroci se obiska pri nas veselijo, prinesejo slikico, ki so jo narisali, že na vratih povedo, kje so bili, kam gredo potem … spet drugi se jokajo, že ko jih starši pripeljejo na parkirišče zdravstvenega doma. Najbrž bi podobno o sebi lahko povedali starši – nekateri pridejo radi, za druge je obisk pediatra muka. Za vse pa velja, da si je obisk pri nas mogoče olajšati, skrajšati in narediti bolj učinkovit. Obiskov pri pediatrih je več vrst. 

Eni so tisti »ta zdravi«, se pravi obiski v posvetovalnici za dojenčke in sistematski pregledi vseh starejših otrok. Potem so tisti obiski, ki so nujni, to so ob poškodbah in akutnih boleznih. Potem pa so še tisti tretji, ki so nekje vmes. To je, ko nas nekaj skrbi in bi »šli vprašat k zdravniku«.

Trenirajmo že doma

Stres ob obisku zagotovo zmanjšamo, če se kdaj pa kdaj z otrokom igramo zdravnike. Fino je, če doma z otrokom malo potreniramo, kako se ob pregledu odpre usta za pregled žrela. Če to počnemo pred ogledalom in otroku z lučko posvetimo v usta, bo točno vedel, za kaj gre in kaj ob pregledu gledamo. Tako ga enak pregled pri pediatru ne bo prestrašil. Dodana vrednost bo še zmanjšanje strahu pred pregledom pri zobozdravniku. Otroci zelo radi sodelujejo in so ponosni, če znajo lepo sodelovati ob pregledu. Zaslužijo si seveda pohvalo (ne nujno nagrado!).

Če pričakujemo odvzem krvi v laboratoriju, to otroku povejmo. Neprijetnih presenečenj nihče ne mara, tudi otroci ne. Razložimo, kako to poteka, in tudi povemo, da čisto malo zaboli.

Otroku ničesar ne prikrivamo

Enako velja za šivanje ran in podobno. Otroku tudi razložimo, zakaj je to potrebno. Res je zelo pomembno, da otroku ne lažemo in prikrivamo česarkoli v zvezi s pregledom. Tako gradimo zaupanje. Otrok pa se bo počutil bistveno bolj varno ob staršu, ki mu lahko zaupa. 

Kako se pripravimo? Pregled v ambulanti si čim bolj poenostavimo. Starši so mnogokrat preobloženi s prtljago. Nosilke za dojenčke, torbe z opremo, še kakšna torbica in po možnosti starejši otrok v rokah. Cele potovalke opreme za dojenčke res ne potrebujemo. Rezervna plenička in morda steklenička s čajem popolnoma zadostujeta.

Poleg tega potrebujemo še otrokovo zdravstveno kartico in ob nekaterih obiskih cepilno knjižico. To skrbno hranimo, saj je za otroka pomemben dokument, ki ga bo morda potreboval ob študiju v tujini ali kakšni študentski izmenjavi (v tujini so glede teh dokumentov zelo natančni). 

Oporne točke in vprašanja

Lahko si na kratko zapišemo nekaj točk, o čem se želimo pogovoriti in kaj opažamo glede otrokovega zdravja. Povsem odveč pa so celi seznami natančnih merjenj temperature ali česa drugega. Zapišimo si, ko gre za ponavljajoče se težave, kaj jih sproži, kaj pomaga, kdaj med dnevom ali nočjo se pojavijo. To pomaga k razumevanju otrokovih težav in skrajša obisk. Ta mali dnevnik je predvsem koristen, ko gre za obravnavo na primer glavobola ali ponavljajočih se bolečin v trebuhu. Tudi pri alergijah nam to lahko zelo pomaga.

Nekatere hujše, dalj časa trajajoče težave zaslužijo temeljitejšo obravnavo in to je smiselno upoštevati, ko se dogovarjamo za termin. Dobro je vprašati sestro, kdaj so manj obremenjeni. Ob polni čakalnici si je namreč včasih težko vzeti dovolj časa za umirjen in temeljit pogovor.

Zasebnost

Ko je v družini več otrok, se pogosto zgodijo »družinski« obiski pediatra. Ko gre za akutno prehladno obolenje ali redno cepljenje, to še gre. Nikakor pa to ni dobro, ko gre za kakšno resnejšo težavo. Vsak otrok potrebuje svoj obisk in ob sebi starša, ki se mu bo posvetil, ne pa da bo med pregledom lovil in miril druge otroke. Enako velja za preglede pri specialistih. Vem, da je včasih zelo priročno termine otrok združiti, sploh če je obisk pri specialistu povezan z daljšo vožnjo. A vsaj prvi pregled naj bo za vsakega otroka posebej.

Tudi majhni otroci si ob pregledu zaslužijo zasebnost. Zasebnost, ko gre na primer za pregled spolovila, pa tudi zasebnost, da lahko v miru povedo, kaj jih sicer teži. Tudi malčkom je to lažje, če so z njim le starši, eden ali oba, ne pa tudi bratje in sestrice.

Ko jih otrok dopolni petnajst …

Velikokrat pozabimo, da naši otroci rastejo … Ko dopolnijo 15 let, pediatri brez otrokove privolitve ne smemo več deliti informacij o njihovem zdravju s starši. To včasih težko razumemo, saj se nam zdijo še vedno majhni in neodgovorni. Starše velikokrat skrbi, da otrok sam ne bo vsega povedal. V resnici je ravno obratno. Najstnik sam običajno bolj odkrito pove, kakšne težave ima. Tudi to je korak k odraščanju. 

Še nekaj, za kar seveda vem, da je lažje reči kot storiti … Otroci nas zelo dobro čutijo. Če smo sami v stresu in prestrašeni, bo seveda tak tudi otrok. Otroku obisk pri zdravniku zelo olajšamo, če sami sprejmemo, da je obisk pri pediatru in vse, kar sodi zraven, vključno z odvzemom krvi, morebitno oskrbo rane, morda cepljenjem, v njegovo dobro. Vse to večinoma res ni čisto nič hudega.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.