Novo šolsko leto

Cel kup ciljev si postavim, že ko skrbno zavijam zvezke in izbiram oblačila za prvi šolski dan. Vsak nov začetek je priložnost za nov prvi vtis, in tega pač ne jemljem zlahka. 

Letos je moj seznam preprost:

1. Imela bom lepe ocene. (Plan je, da se bom učila sproti, ampak tudi če se ne bom, bom toliko bolj pridna pred testi in spraševanji. Potrebujem dobre ocene, ker hočem na dobro srednjo šolo. Pika.)
2. Imela bom urejeno zasebno življenje. (S Klaro Jasno se bova pobotali in bili spet najboljši prijateljici.)
3. Redno bom vadila klavir. (Ker je res bedno, če učiteljica vsako uro kliče starše in se pritožuje, da sem lena.)
4. In najpomembnejše: imela bom fanta.

Dolgo sem razmišljala, ali naj dodam še peto točko, pod katero bi zapisala, da se bosta moja najboljša prijateljica in fant dobro razumela, ampak sem sklenila, da ne bom pretiravala. Cilji morajo biti uresničljivi, da se na koncu ne počutiš kot zguba, če ti ne uspe. 

Začnimo pri dvojki

Klara Jasna še ni čisto pomirjena z dejstvom, da mi je všeč fant, ki je bil prej všeč njej. In to lahko razumem. Čeprav je meni postal všeč šele potem, ko sem zaslutila, da sem jaz všeč njemu, in Klara Jasna ve, da sem se najprej zelo trudila, da bi ju spravila skupaj – NJIJU, ne NAJU! –, je najin odnos na hudi preizkušnji. Če nekaj veš, mislim z razumom, še ni nujno, da to tudi čutiš. Čustva delujejo po svoje in ne moreš se samo odločiti, da ti nekdo ne bo več všeč ali da ne boš več jezen ali da te ne bo tiščalo pri srcu, ko boš videl, da ima nekaj, kar bi hotel imeti ti. Nekaj časa traja, da se tako tudi počutiš. Ampak že to, da nobeni ni vseeno za najino prijateljstvo, se mi zdi na tej točki čisto okej.

Mislim vsaj, da ji ni vseeno. Z morja se mi ni javljala, ker kakor ni imela wifija niti spodobnega signala. In ko je prišla domov, smo šli mi na morje in k babici in se tudi nisva nič videli. Pošiljala mi je neke snape in mi pisala, da se dolgočasi, jaz pa o plavanju in kuhanju marmelade z babico tudi nisem mogla delati romanov. Vsaj ne takih, ki bi jih kdo hotel brati. V resnici je bilo tudi meni malo dolgčas, in ko mi je dolgčas, se mi vse zdi malce brezveze.

Ampak zdaj je počitnic konec in čas je, da začnemo znova.

Nočni bluz

Noč pred prvim šolskim dnevom sem zelo slabo spala. Premetavala sem se po postelji in si skušala predstavljati, kako bo, ko bom po dveh mesecih spet videla sošolce. So se veliko spremenili? In kakšni bodo učitelji? Bodo videli, da sem se čez poletje spremenila jaz? Da sem zrasla, da imam novo majico, da sem se veliko družila s fantom, ki bo mogoče enkrat postal moj fant (ali pa je mogoče že – ne vem, ker o tem še nisva govorila), in da me grize, ker se moram pobotati z BFF?

Med obračanjem glave levo in desno me je prešinilo, da si bom čisto pokvarila frizuro. Pa tako vestno sem si zvečer sušila lase. Včasih res nimam sreče.

Da bi pozabila na to, kako zgledam, sem spet pomislila na šolo. 

Bomo dobili nove sošolce?

Bomo lahko sedeli, kjer bomo želeli? Bo Klara Jasna hotela sedeti z mano?

Ojej. Kaj, če bom morala sedeti s sitnim Damirjem ali kretenskim Maticem?

Pa slušalke sem si pozabila dati polnit. Če jih ne bom takoj priklopila na elektriko, na poti domov ne bom mogla poslušati glasbe. Ker če nimam glasbe, se pot strahotno vleče.

Eh, pa je že ura tri. Samo še štiri ure do budilke. Danes bom ful zaspana. Upam, da mi ne bo šlo vse na živce.

Novo jutro

Zjutraj sem se zbudila kot razkuhan makaron. Lasje so mi štrleli, kot da niso še nikoli videli krtače. Ko sem si umivala zobe in se oblačila, sem bil kot v transu. 

Saj mogoče je pa dobro, da sem bila tako zalimana. Vsaj nisem bila več živčna. 

»Boš našla šolo?« me je zbodla mami, ko me je zagledala. Ne vem, mogoče je mislila, da je duhovita. 

»Mhm,« sem zamomljala, ker nisem imela energije za pojasnjevanje, da tja hodim že osem let in da bi tisto grdo, razpadajočo rumeno stavbo našla tudi z zaprtimi očmi. Če ne drugega, bi šla za vonjem po praženi čebuli in zamašenih vecejih.

»A naj te peljem?«

Prosim, samo tega ne. Kdo pa pri trinajstih hodi v šolo s starši. Jao. To bi bil res krasen nov začetek, če bi me imeli za dojenčka. 
Odkimala sem. »Ne, ni treba. Najbrž se ti mudi v službo.«

Mami se zmeraj mudi v službo. Zadnje čase je kar naprej v službi, komaj kdaj jo še vidimo doma. 

»No, prav,« se je res hitro strinjala. (A sem vam rekla.) »Potem pa ljubčka, lepo se imej v šoli.«

»Mhm. In ti v službi.« 

Poljubčku sem se vseeno izognila, ker je bila že debelo namazana z živo rdečo šminko. 

Nov dan

»Hej.«

»Hej.«

No, neki začetek je.

S Klaro Jasno sva se nerodno gledali. Mislim, da nobena od naju ni vedela, kaj bi rekla drugi. 

Potem pa sva hkrati planili: 

»Kako je bilo na morju?«

»Si že videla urnik?«

»Vroče, ampak okej.«

»Ja, sem. V petek imamo sedem ur – a so oni resni?!«

Kot rečeno. Ni ravno razčiščevanje z najglobljimi travmami, reševanje sveta ali premikanje gore, je pa začetek. Gledali sva se in iz ust je prišel zvok. Meni se je zdelo kar v redu.

Opogumljena z napredkom sem predlagala: »Bi sedeli skupaj?«

Mogoče bi morali pred tem pomembnim vprašanjem še malo prebijati led, kramljati o počitnicah in kakšnih brezveznih rečeh. Ampak za to ni bilo časa – učilnica se je odprla in treba se je bilo zagrebsti za najboljše mize. Včasih življenje samo poskrbi, da na hitro preskočiš nekaj korakov, tudi ko ti čustva pravijo, da bi se bilo fino še malo obotavljati. 

Klara Jasna je pokimala: »Seveda, dajva.«

Mogoče je tudi ona čutila pritisk časa. Ali pa preprosto ni imela boljše ideje – še vedno je bila alternativa sitni Damir ali kretenski Matic. Razen če se je med počitnicami spoprijateljila s katerim od sošolcev ali sošolk, ki so ji šli prej na živce. Vsi drugi so namreč imeli pare, združene že v vrtcu.

Pri pouku pa vse po starem

Hitro, mogoče že prvo šolsko uro sem ugotovila, da bo prva točka z mojega seznama za novo, boljše življenje večji izziv, kot sem si predstavljala, ko sem ovijala zvezke in sestavljala barvice po barvnem krogu. 

Ne vem, zakaj vsi učitelji mislijo, da na svetu obstaja samo njihov predmet in da najstniku ni treba početi nič drugega, kot da se uči. Dvomim tudi o učinkovitosti motivacijske metode, da nekoga najprej blazno prestrašiš, da bo snovi veliko in bo težka in jo bodo lahko usvojili samo tisti, ki se bodo reeees potrudili, potem pa pričakuješ, da bodo učenci dali vse od sebe. Ker mene niti najmanj ne spodbuja k delu. Kvečjemu me ima, da bi se takoj vrgla v kot in obupala nad izobraževanjem. Ful bo dela, ful trpljenja in crkovali bomo mi in učitelji, kot nikoli ne pozabijo dodati, ker smo seveda v razredu same lene gnide, razvajene in nevzgojene (razen mogoče Polone, ki jo imajo vsi najrajši). Zakaj bi se potem človek sploh trudil? A ni smisel ravno v tem, da najprej nečesa ne veš, potem se pa naučiš? In da gre to lažje in boljše, če imaš občutek, da zmoreš? 

»Ljubica, meni je važno samo, da se trudiš po najboljših močeh,« mi pogosto prigovarja mami. Ampak je potem vseeno sitna, ko dobim slabo oceno. 

»Niso važne ocene, ampak znanje,« pa pravijo učitelji, ko pozabijo, da so se še pred minuto drli, kako nič ne znamo in da bodo, da nas spravijo k pameti, vsem dali cveke. In tudi to ni res, ker za srednjo šolo potrebuješ točke, točke pa pridejo od dobrih ocen. 

»Tebi res ni treba skrbeti, saj imaš dobre ocene,« mi je enkrat rekla Klara Jasna, ko sva bili še BFF. 

Ja, ampak to ni samoumevno. In če bo letos res tako težko …

Ne, ne smem si pustiti vzeti volje in vneme. Zato pa imam svoje cilje, na omaro sem si jih nalepila, da vem, za kaj si prizadevam in v kaj vlagam čas, trud in energijo. Danes si bom spodaj prilepila še Zmorem, pa naj zveni še tako trapasto.

In tudi to je trapasto, da imaš tako malo glasu, ko si otrok. Da je tvoja moč omejena na en ubogi Zmorem med seznamom ciljev in posterjem s konji v diru. Da moraš odrasti, preden lahko kaj spremeniš in komu dopoveš, kako bi bil lahko svet lepši.

Eh. Upam, da bom, ko bom velika, lahko oblikovala svet po svoje.

Na srečo tudi v ljubezni

Samo še fant mi ostane. Naj vam poročam, kako mi je šlo s tem.

Zjutraj mi je poslal snap in jaz sem mu zaželela srečno v šoli. Tudi srčkala sem njegov snap, ker to naredim vsako jutro. Želim si, da bi tudi on večkrat srčkal moje snape. (Klara Jasna bi gotovo rekla, da fantje manj srčkajo, ker se delajo frajerje ali ker niti ne pomislijo na to, ampak z njo se o tem ne morem pogovarjati. Res se bojim, da bo velik izziv tudi druga točka s seznama. In še dobro, da nisem dodala pete, ker bi me spravljala v obup.)

Potem mi je na hodniku pred učilnico matematike pomahal, ampak sem se na žalost naredila, da ga ne vidim, ker nisem hotela razjeziti Klare Jasne. Potem sem se sekirala, ker sem ga ignorirala. Da sem to naredila zaradi Klare Jasne, mu pa tudi nisem mogla napisati, ker bi mu potem morala povedati, da je bila Klara Jasna zaljubljena vanj, in če bi to naredila, bi me Klara Jasna ubila, potem bi se pa še do konca življenja skregala z mano. (Mogoče bi morala dodati še peto točko. In manj uporabljati besedo potem.)

Ena sama godlja, skratka. Ampak se tolažim, da sva z XX v redu. (Ko bova s Klaro Jasno spet lahko govorili o čem pomembnem, vam bom lahko končno povedala, kako mu je ime. Za zdaj pa še noče, da bi cel svet vedel, v koga je bila zaljubljena. In ne pomaga, če ji rečem, da ga vi sploh ne poznate. Pravi, da je svet majhen in da se na neki točki zmeraj izkaže, da vsi vse poznajo. Moram spoštovati njeno željo, ker je, saj veste, vseeno moja BFF in prijateljstvo pride pred vsem drugim.) 
To, da si z nekom v redu, pomeni, da razume, da včasih narediš napako. Ali kaj trapastega, ker si bil v zadregi in si se narobe odločil. Če si z nekom v redu, vsaka napaka še ne pomeni katastrofe. To, da enkrat ne pomahaš nazaj, za odnos ni temeljna stvar. Hočem reči, da ni isto, kot če bi ga zmeraj ignorirala. 

Ampak mogoče se mu bom popoldne vseeno opravičila.

(In sem se mu res. »Ha? Nisem opazil, da si me ignorirala,« je rekel. Tako da bo najbrž četrta točka, ko bova z XX definirala, kaj sva, še najlažje dosegljiva. In tega si, priznam, v prejšnjih letih, ko sem bila prepričana, da bom večno samska, ne bi predstavljala niti v snu.)

Za konec začetka

Ampak zdaj mi vi povejte. Kako se je začelo vaše šolsko leto? Ste bili kaj živčni, preden ste sedli v klopi? Imate v redu razrednika? In kakšni so sošolci? So se čez poletje spremenili?

Držim pesti, da vam bo uspelo izpolniti vse cilje, ki ste si jih zastavili. Ne pozabite: zmoremo. To si moramo čez leto še večkrat ponoviti. Vi meni in jaz vam. Ker nekako pač moramo pregurati do junija – in lažje nam bo, če bomo združili moči. Imejte se fino!

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >