Novo knjigo Elizabeth Gilbert opevajo in pljuvajo, o njej pišejo eseje hvale in kritike, zagotovo pa drži, da prav nikogar ne pusti hladnega.
Vse tja do reke je zelo osebna pripoved ene najbolj znanih pisateljic na svetu. Prevedla jo je Darja Divjak Jurca, ki pravi, da ji je neizprosno iskrena knjiga o ljubezni, izgubi in osvoboditvi vzbudila celo paleto čustev – od skoraj jeze do žalosti in sočutja ter vsega vmes.
Svetovni fenomen Jej, moli, ljubi
Elizabeth Gilbert pred dvema desetletjema doživela svetovno slavo s svojo kultno uspešnico Jej, moli, ljubi. Knjiga je nagovorila predvsem ženske dušice po vsem svetu in jim sporočila, da lahko (vsaj teoretično) obrnejo hrbet tradicionalnim družbenim pritiskom in se gredo mirne duše potepat po svetu in iskat sebe – in če bodo imele srečo, kot jo je imela Liz, ne bodo našle le sebe, temveč tudi novo ljubezen.
Elizabeth Gilbert je dosegla svetovno slavo in si nakopičila vesoljsko premoženje. Ampak … V resnici je v njej ves čas zevala luknja, občutek praznine in ne-celosti, ki jo je zapolnjevala z odvisnostjo od ljubezenskih odnosov.
»Ni veliko žensk, ki bi prostodušno javno priznale, da so odvisne od seksa in ljubezni, ker je slišati precej neokusno,« zapiše Elizabeth Gilbert. »V resnici tudi je. Ne bom vam stregla z umazanimi podrobnostmi, povem pa, da se moja odvisnost kaže kot iskreno, a zelo zmotno prepričanje, da bo nekdo iz zunanjega sveta čudežno zacelil moj notranji svet – in me navdal z občutkom, da sem varna, cenjena in končno cela. Z drugimi besedami: v vsakdanjem življenju čutim obupno potrebo, da moj obstoj z dotikom, očesnim stikom, besednimi zagotovili, ljubezenskim aktom ali zgolj s telesno navzočnostjo nenehno potrjuje moj ljubezenski partner.«
»Seks je bil zame od nekdaj najhitrejši in najneposrednejši način, da sem se počutila zares izbrano, toda v ljubezenskih odnosih v resnici iščem ljubezen, pozornost, potrditev in sprejemanje (‘LPPS’, kot rečemo v programu), ki ti jih lahko včasih da sočlovek in brez katerih se mi je pogosto zdelo, da bom dobesedno umrla. Zato že vse življenje iščem magičnega človeka, ki me bo videl in rešil – kratkoročno ali dolgoročno.«
Prijateljstvo, zaradi katerega je vse postavila na kocko
V tem času začne prijateljevati z Rayyo Elias, nekdanjo odvisnico od drog, ki se počasi spet vdaja alkoholu. Sprva je Lizina frizerka (sicer pa tudi glasbenica, filmska ustvarjalka in pisateljica), nato več let njena najboljša prijateljica, pozneje pa ženska, v katero se zaljubi. »Rayya se pretvarja, da ne pije, Liz pa, da ni zaljubljena v Rayyo …«
V že tako zapleteno razmerje dveh odvisnic s kemično in nekemično zasvojenostjo udari življenje … Rayyi odkrijejo raka na jetrih in trebušni slinavki ter ji napovejo le še šest mesecev življenja. Liz ji izpove ljubezen in obljubi, da jo bo pospremila vse tja do reke, torej do neizogibnega konca.
Lahko si predstavljamo, kako je videti odnos med žensko (Liz), zasvojeno s partnerico (Rayya), ki ji je končno prinesla olajšanje od pekočin življenja in ji dala občutek celosti, zdaj pa ne le počasi za vedno odhaja, temveč sta jo »bolečina zaradi raka in strah pred smrtjo nazadnje znova pahnila v objem alkohola, cigaret, sladkorja, trave, pomirjeval, tablet proti bolečinam, uspaval, morfina, antidepresivov, fentanila in kokaina«.
Pripoved o petnajstih mesecih (toliko jih je Rayya še doživela) agonije, ko sta trčili in se razplamteli dve odvisnosti, je nazorna, surova, včasih brutalna. Kot rečeno, vzbuja najrazličnejša občutja, tudi pomisleke, a hladnega te ne more pustiti. In zanesljivo ni le knjiga o odvisnosti, temveč, kot zapiše Elizabeth Gilbert:
»Kako sem se znašla, znašel tukaj? je vprašanje, za katero sem prepričana, da si ga na določeni točki življenjske poti zastavi vsak. Morda celo večkrat v življenju. Kajti le kdo še ni nikdar čutil sramu, ker se je preprosto izgubil? Kdo se še nikdar ni znašel v zgodbi, ki vzbuja strah, sram, občutek odtujenosti in ki stre duha? Kdo nikoli ni imel nobene skrivnosti, doživel izdajstva ali poskušal nadzorovati vedenja drugih? Kdo ni hrepenel po pobegu od trpljenja? Kdo se ni nikdar zatekel k snovem, ljudem, vedenjem in razvadam, ki ponujajo začasen oddih od neizogibnega nelagodja bivanja?«
»Človek, ki mu rečemo ‘odvisnik, odvisnica’, je le skrajna različica kogarkoli od nas – nekdo, ki tako obupano išče olajšanje od pekočin življenja, da bo posegel po čemerkoli (ali komerkoli), da bi si ublažil bolečino.«
»Knjiga je zelo osebna tudi zato, ker so vključene risbe in zapiski iz Lizinega dnevnika ter pesmi, ki so lahko klišejske, so pa tudi močan čustveni udarec v želodec,« meni o knjigi prevajalka Darja Divjak Jurca. »Kot je udarec v želodec celotna knjiga. Nekateri jo opevajo, drugi pljuvajo, mlačnih odzivov pa najbrž ne bo deležna.«
