Claire Keegan sodi med najbolj cenjena sodobna irska pisateljska imena. Njeno delo odlikujejo izjemna zgoščenost, pozornost do podrobnosti in sposobnost, da tudi z malo besedami ustvari zgodbo, ki dolgo ostane z bralcem.
Finalistka Bookerjeve nagrade v svoji najnovejši knjigi V zadnjem trenutku pripoveduje o državnem uradniku, ki se na dan svoje poroke vrača domov in skozi na videz običajen dan postopoma razkriva svoje značajske pomanjkljivosti. Delo odpira vprašanja osebne odgovornosti v odnosih med ženskami in moškim, pisateljica pa bralcu ne ponuja preprostih odgovorov.
V pogovoru pripoveduje o nastanku svoje knjige, o tem, zakaj ne želi usmerjati bralčevega razumevanja svojih zgodb, ter o posebnostih irske književnosti in jezika. Predvsem pa spomni na nekaj pomembnega: »Večina od nas bere prehitro – tako hitro, da se nam izmuzne tisto, kar je zapisano med vrsticami.«
Bi nam za začetek z nekaj besedami predstavili knjigo V zadnjem trenutku.
Pripoveduje zgodbo o zdolgočasenem državnem uradniku z imenom Cathal, njegovem delovnem dnevu in vrnitvi domov na dan, ko bi se moral poročiti. Raziskuje njegovo mizoginijo, skopuštvo in nepoštenost, zaradi katerih se ni sposoben soočiti s svojim vedenjem in ga spremeniti.
Nam lahko poveste, kako je knjiga nastala?
Pred nekaj leti me je na delavnici pisanja neka študentka vprašala, ali lahko navedem primer zgodbe, ki vsebuje veliko napetosti, a malo drame. Med predavanjem sem tako na tablo skicirala zasnovo te zgodbe. Odtlej sem jo vedno znova uporabljala kot primer in ji postopoma dodajala nove podrobnosti. Ko sem dokončala in oddala rokopis knjige Take majhne stvari, sem se končno usedla in jo napisala.
Kaj upate, da bodo bralci odnesli od vaše pripovedi?
Predvsem upam, da bodo ob branju zgodbe uživali. Niti malo mi ni do tega, da bi bralce usmerjala ali jim narekovala, kako naj besedilo razumejo; karkoli bodo iz njega razbral, bo prav. Če me je poučevanje česa naučilo, potem me je tega, da večina od nas bere prehitro – tako hitro, da se nam izmuzne tisto, kar je zapisano med vrsticami.
Irska velja za literarno velesilo. Zakaj menite, da je tako?
Verjetno je to povezano z našim smislom za humor, tudi s tem, kako se odzivamo na kaos, s tokovi irskega jezika, ki prežemajo angleščino, kakršno govorimo, pa tudi z dejstvom, da pri nas besede le redko pomenijo samo to, kar dobesedno povedo.
Kateri irski pisatelji so vam najljubši?
Joyce, Synge, Yeats in McGahern.
