»Usoda sveta se odloča v otroških sobah,« je nekoč dejala najuspešnejša avtorica otroških del na svetu. Knjige, ki jih je napisala Astrid Lindgren (1907–2002), imajo edinstven glas in veliko srce. Njeni junaki, od Pike Nogavičke do Ronje in bratov Levjesrčnih, so pogumni in širokosrčni, pripovedi pa polne humorja, topline in optimizma.
Več o njenem burnem življenju, od nemirnih in uporniških najstniških let, zgodnje poroke, materinstva, poklicne poti in knjigah izvemo v odlični biografiji Jensa Andersena Astrid Lindgren. Biograf je imel ekskluziven dostop do redkih dokumentov in literarne zapuščine, ki jo hrani družina Astrid Lindgren, kar je zagotovilo, da je dinamično napisana biografija zvest prikaz življenja pogumne ženske in velike umetnice.
Astrid je s starši in tremi sorojenci odraščala v župnišču na velikem kmečkem posestvu. Mama je otroke že zgodaj naučila, da delo oblikuje značaj in da je lahko srečen le tisti, ki dela s srcem.
Stroga delovna etika je Astrid spremljala vse življenje. Prav tako občutek povezanosti z naravo, h kateri se je vedno znova vračala, saj je bila prepričana, da je ravno ljubezen do narave tista, ki človeka spremlja in napaja do smrti.
Uporniško dekle
Astrid je bila radovedna mlada ženska, ki je nadvse rada brala in se zanimala za kulturo. Upirala se je predpisanim spolnim vlogam in viktorijanskemu puritanstvu, kar je nemalokrat razjezilo njeno mamo – verno in tradiciji zavezano žensko. Kljub strogosti pa je imela Astrid o svoji mami zelo dobro mnenje.
Najbolj dramatično leto
Ko je imela Astrid Ericsson osemnajst let, se je zgodilo nekaj, kar ji je popolnoma spremenilo življenje. Rodila je sina Larsa, nezakonskega otroka, ki je bil posledica razmerja s poročenim urednikom lokalnega časopisa, kjer je delala kot pripravnica. V prvih letih je za sina skrbela rejnica, ki jo Astrid opisuje kot čudovito in toplo žensko. A vendar je to obdobje in dejstvo, da je prva leta preživela ločeno od sina, odločilno vplivalo na njeno pisanje in družbeno udejanjanje.
Neljubljeni otrok je neljubeči odrasel
Kljub radovednemu in neukrotljivemu značaju je bila Astrid topla in predana mati ter skrbna gospodinja. Ko je bil Lasse majhen, se je poročila s Sturejem Lindgrenom, ljubečim možem, in kmalu se jima je rodila hči Karin. V tem obdobju se je Astrid začasno odpovedala poklicnemu delu in živela mirno družinsko življenje v prenovljeni hiši z vrtom v Stockholmu.
Vsi so bili navdušeni nad Piko!
Uspeh, ki so ga doživele zgodbe o Piki Nogavički, je prišel nepričakovano in zletel v neslutene višave. Pika je nastajala v sovražnem in čustveno otopelem času druge svetovne vojne, ko so svetu vladale nasilne in sovražne moške sile. Neukročena mirovnica, ki se je na brutalnost vojne odzivala z dobroto, velikodušnostjo in dobro voljo, je očarala vse. Zgodbe o Piki je Astrid sprva pripovedovala hčerki Karin, ko je moralata zaradi pljučnice ležati v postelji. Hči je bila nad nagajivo deklico navdušena, pa ne le ona – zgodbe o Piki so zaslovele tudi med prijatelji in otroki sosedov. Vsi so bili navdušeni nad Piko! Vsi razen urednikov, ki so v njej videli nevarno anarhistko, ki bi lahko slabo vplivala na otroke. Naposled je knjiga le izšla pri ugledni založbi Raben & Sjörgen in z vrtoglavo hitrostjo doživela izjemen uspeh ter številne prevode – do danes je prevedena v kar 80 jezikov. Deklica, ki nikoli ne želi odrasti, je postala simbol neodvisnosti, svobode in poguma.
Dve neukročeni zvezdi sijeta na švedskem nebu
Vrtoglavi uspeh Pike Nogavičke je Astrid Lindgren v rekordnem času izstrelil med zvezde. Pisateljica se je v novi vlogi dobro znašla, kmalu je sprejela tudi delo na radijski postaji, kjer je poslušalce navduševala z bistroumno odrezavostjo. Javnost je oboževala živahno in radoživo avtorico za otroke, ki ima vedno pri roki duhovit komentar. Po uspehu Pike Nogavičke je bila Astrid kot uspešna pisateljica in poslovna ženska zasuta z delom. Vendar pa v tem obdobju ni bilo vse samo lepo, Astrid je upravičeno skrbelo za moževo zdravje, saj se je pod službenimi pritiski vedno bolj vdajal pijači in trpel zaradi težav s srcem. Leta 1952 se je Astridin strah uresničil. Moževa smrt je v njej pustila veliko praznino.
Delo je najboljše zdravilo za žalost
“Ptice žalosti letajo nad našimi glavami in tega ne moremo spremeniti. Lahko pa preprečimo, da se ugnezdijo v naših laseh.”
Ovdovela Astrid se je za nekaj časa zatopila v pisanje, saj ji je le to pomagalo preživeti. Še vedno je imela razgibano življenje uspešne pisateljice, obiskovala je knjigarne, šole, kulturne centre, veliko potovala v tujino, na svoj domači naslov pa dobivala na tisoče pisem oboževalk in oboževalcev. Poleg vsega je med letoma 1946 in 1970 opravljala delo glavne urednice na področju književnosti za otroke in mladino pri založbi Raben & Sjögren, kjer je uživala velik ugled. Leta 1963 je bila izvoljena v Samfundet De Nio, literarno akademijo, kar je bilo pomembno simbolno priznanje za švedsko književnost za otroke in mladino.
Človek se mora naučiti biti sam
Osamljenost je v skandinavski kulturi tabu – občutje, ki se ga ljudje bojijo, čeprav ga vsi poznamo. Astrid Lindgren je imela za seboj življenje, v katerem je kot otrok, mladostnica, mama samohranilka, vdova in umetnica veliko razmišljala o tem, kako je biti prepuščen samemu sebi oziroma odvisen od lastne družbe. Prepričana je bila, da je zelo pomembno, da je človek zmožen prenesti samoto. In da smo prav vsi v jedru osamljeni, ne glede na to, koliko ljudi je okoli nas. Je pa večkrat zapisala, da je ljubezen najboljše zdravilo proti občutkom osamljenosti: »Ljubezen, pa čeprav nesrečna, okrepi občutek živosti, to je nesporno.«
Ali potrebujemo knjige za otroke?
Astrid Lindgren je izkoristila vsako priložnost, da je glasno zagovarjala, kako pomembne so dobre otroške knjige in kako izrednega pomena je branje za demokracijo in družbo na splošno. Verjela je v otroško sposobnost, da si s pomočjo domišljije ustvarjajo varne svetove, ki jih potrebujejo, da je svet prijaznejši. »Današnji otroci gledajo filme, poslušajo radio in gledajo televizijo, berejo stripe – vse to je seveda zabavno, a nima nič skupnega z domišljijo. Le otrok sam s knjigo si nekje v skrivnih kotičkih duše lahko ustvari lastne podobe, ki presegajo vse drugo. Te podobe človek potrebuje. Dan, ko otroška domišljija ne bo več sposobna ustvarjati teh podob, bo dan, ko bo človeštvo dokončno osiromašeno,« so besede, s katerimi je pisateljica v znamenitem zahvalnem govoru ob podelitvi mirovne nagrade nemških knjigotržcev leta 1978.
