Bertolt Brecht je v Operi za tri groše glavnemu (anti)junaku položil v usta naslednje besede: »Kaj je rop banke proti ustanovitvi banke?« Bi bilo nemara mogoče reči tudi tole: »Kaj je kraja (ali objava) knjige proti ustanovitvi založbe?«
Namenoma pretiravam. Za ustanovitev založbe je poleg začetnega kapitala, ki v tem našem butičnem biznisu še zdaleč ne bo prinesel izkupička v rangu bančnih donosov, nedvomno treba imeti precej poguma pa seveda, poleg vsaj kakšne drobtine strokovne podkovanosti (tisti kapitalni »nos«!), tudi kar nekaj diletantske samozavesti (v tem primeru s pozitivnim predznakom). In vsega tega je bilo v letu 1945 očitno na pretek, saj so se založbe ustanavljale kot po tekočem traku.
Tedanja kolektivistična družbena ureditev ni dovoljevala, da bi tako kot razvitejše založniške krajine dobili svojega Gallimarda, Einaudija ali Suhrkampa (to je prišlo na vrsto čez kakega pol stoletja, a po večini z bolj grenkim epilogom), vseeno pa imajo tudi v primeru Mladinske knjige zasluge konkretni posamezniki. 29. junija 1945 so se v prvem nadstropju na Šempetrski ulici (danes Trubarjeva) zbrali Josip Ribičič, Oskar Hudales, Kristina Brenkova, Albert Širok in še nekaj drugih in v imenu Odseka za mladinski tisk pri Agitropu Zveze slovenske mladine (ZSM) sprejeli par pomembnih sklepov, ki so se nemudoma začeli uresničevati.
Že takoj v prvi točki progama je pisalo, da naj »v zbirki Mladinska knjiga izhajajo slikanice in druge primerne knjige za najmlajše …« Mladinska knjiga je, svojemu imenu primerno, poleg revij prvih nekaj let dejansko objavljala zgolj knjige za otroke in po besedah prve direktorice, legendarne gospe tovarišice Zorke Peršič, se je celo resno razmišljalo, da bi jo priključili k eni od že delujočih (večjih) založb. A sčasoma se je njen program in repertoar tako razširil, da se je tudi sama znašla med velikimi, zdaj pa je že vrsto let največja (in bolj ali manj edina) založba »splošnega profila«.
Legendarna prva direktorica Mladinske knjige Zorka Peršič
Ciciban čita
Poleg revij Pionir in Mladina (ja, TA Mladina), ki sta bila ustanovljeni že med drugo svetovno vojno in je Mladinska knjiga prevzela njuno izdajateljstvo, je že leta 1945 začel izhajati Ciciban. Sicer je v prvem letu, se pravi v tistih nekaj mesecih po ustanovitvi, izšlo šest knjižnih naslovov v skupni nakladi 71.000 izvodov. Za tako visok »score« je predvsem zaslužna broširana knjižica Ciciban čita, ki jo je v neverjetni nakladi 50.000 izvodov v rekordnem času in navzlic dejstvu, da je v tiskarnah, kolikor jih je sploh še bilo, primanjkovalo papirja in barv, zasnovala in skupaj s pisatelji, prevajalci in ilustratorko Maričko Koren uresničila Kristina Brenkova: »Septembra, ko so se odprla šolska vrata, je naš mladi svet držal najmanjšo slovensko knjižico.«
Celoviti uredniški projekt
Brenkova, ki je vsekakor premogla dosti več kot zgolj mrvico ekspertize, je imela ne samo sr(e)čno, ampak predvsem premišljeno roko. Sistematično je uresničevala svoj »celoviti uredniški projekt«, kot ga je poimenovala Marjana Kobe, pri tem pa izhajala iz prepričanja, da mladi bralci pač ne potrebujejo nobenega pokroviteljstva in dušebrižništva odraslih, saj se znajo povsem avtonomno odz(i)vati na stvaritve ustvarjalnih in občutljivih posameznikov.
Brenkova je še pred koncem »prve petletke« prvič v knjigi objavila Butalce Frana Milčinskega s kongenialnimi ilustracijami Franceta Podrekarja. Prepričala je Prežihovega Voranca, da je spisal Solzice (začetna naklada 45.000!) in velikopotezno povabila k sodelovanju tako uveljavljene slikarske prvake (Marij Pregelj, France Mihelič, Tone Kralj, Maksim Gaspari, Ive Šubic) kot sveže diplomirane akademske slikarke (Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Lidija Osterc, nekoliko pozneje tudi Jelka Reichman, ki je z več kot dvema milijonoma prodanih izvodov vse do danes eden od stebrov Mladinske knjige).
S svojim neponovljivim uredniškim opusom je Kristina Brenkova Mladinsko knjigo umestila na slovenski in tudi mednarodni založniški zemljevid.
»Obsojene« na ponatise
S svojim neponovljivim uredniškim opusom je Kristina Brenkova Mladinsko knjigo umestila na slovenski in tudi mednarodni založniški zemljevid (založba se kot ena redkih največjega mednarodnega sejma knjig za otroke v Bologni udeležuje že od prve prireditve leta 1964!) in postavila temelje nekakšni založbini hrbtenici, za naše razmere povsem unikatne »srebrnine«, za katero v slovenščini še vedno nimamo adekvatnega prevoda angleške besede backlist(a). To je seznam več kot stotih knjig, ki so vedno znova razprodane in zato »obsojene« na ponatise, kar je dobro tako za same avtorje kot za snovanje novih projektov, med katerimi se skrivajo bodoče »klasike« in »klasiki«.
Od tu dalje so do danes minila desetletja vzponov in padcev, v katerih je blagovna znamka Mladinska knjiga postala del življenja tako rekoč slehernega državljana. Že leta 1946 je vrata odprla prva knjigarna na Starem trgu v Ljubljani, do leta 1953 jih je bilo že 16 po nekaterih večjih pa tudi ne tako velikih slovenskih krajih (knjigarniška mreža MK danes obsega več kot 50 knjigarn). Zanimivo, da jih je bilo poleg Ljubljane daleč največ na Primorskem (Solkan, Sežana, Hrpelje pri Kozini, Šempeter pri Gorici, Ajdovščina, Komen): kot bi Mladinska knjiga sledila zgledu Toneta Kralja, ki je s cerkvenimi poslikavami v času fašizma »markiral« slovensko etnično mejo.
Tone Kralj je obeležil tudi zgodovino Mladinske knjige, saj je ilustriral Levstikovega Martina Krpana, ki je še vedno v prodaji in je s skoraj 250.000 izvodi najuspešnejša knjiga Mladinske knjige vseh časov. In čeprav je, tako kot povsod po svetu, med uredništvom in prodajnimi oddelki redko vladalo zatišje, neredko pa so se pogledi urednikov in »prodajcev« diametralno razhajali, s(m)o se vedno znova skupaj veselili uspehov tako velikih projektov (zbirka Naša beseda je z več kot tremi milijoni prodanih knjig absolutni rekorder!) kot posameznih knjig, ki jim nihče ni napovedoval tolikšnega števila bralcev in kupcev.
Na fotografiji člani leposlovnega uredništva v devetdesetih: z leve proti desni Andrej Ilc, Vasja Cerar, Aleš Berger in Aleksander Zorn.
Zgolj ena od slikanic …
Tudi Maček Muri je bil v začetku zgolj ena od slikanic. In v moč idealističnega sporočila Malega princa je najprej verjel zgolj urednik in prevajalec Ivan Minatti. Po drugi strani pa sam ne bom nikoli pozabil zelo jasne in konkretne podpore, ki mi jo je ob začetku izhajanja zelo specifične serije Kapitan Gatnik izkazala kolegica, ki je v tistem času vodila oddelek prodaje šolam in vrtcem. Brez Gatnika verjetno nikoli ne bi bili deležni Pasjega moža, ki je pred nekaj leti popolnoma obnorel mlade bralce. Tako kot brez dragocenih informacij s »terena« in predlogov, s katerimi so me zasipali vedno odlično obveščeni »potniki«, nikoli ne bi bilo Desinih serij Anica in Čudežna bolha Megi, ki se lahko brez dvoma primerjata z najboljšimi svetovnimi otroškimi serijami.
V nasprotju z zakoreninjenim mnenjem o urednikih kot realitetno nesocializiranih »umetnikih«, ki vsaj deloma izvira iz slabega razumevanja uredniškega dela, je ravno urednik najbolj razočaran, kadar njegov programski izbor ni deležen odziva med bralci in kupci. Po drugi strani pa tudi ne obžaluje nekaterih odločitev, ki jih trg resda ni verificiral, je pa s temi knjigami (na misel mi prideta seriji o muminih Tove Jansson in šestdelna Saga o Zemljemorju Ursule K. Le Guin) zapolnjena neka »vrzel« in bodo odslej trajno bogatile tukajšnji kulturni prostor.
Iz vsega povedanega je jasno, da je Mladinska knjiga resda komercialna založba (zadnjih 15 let po spletu lastninskih okoliščin, na katere zaposleni seveda nis(m)o imeli vpliva, ponovno v lastništvu države, tako da si ljubkovalno rečemo kar Državna založba Slovenije), v katere dobičkonosnem drobovju najdemo vse od ABC pletenja prek Harryja Potterja, Pavčka, Platona do Svetlane, Zaplotnika in Zverjasca, a še zdaleč ni samo to. Mladinska knjiga je pravzaprav komercialna založba z napako. Napako, ki je njena prednost.
Knjige v javnem interesu
Založba namreč za del svojega programa dobiva tudi javni denar, ki se »pretopi« v knjige v javnem interesu, se pravi pretežno novitetna leposlovna dela domačih in tujih avtorjev, v preteklosti pa so bili z javnimi viri uresničeni tudi nekateri epohalni projekti, kakršna je Enciklopedija Slovenije. Če so nekakšno merilo oziroma ogledalo tega dela programa tudi nagrade, potem ima tudi to nizkonakladno početje svojo utemeljenost in smisel, saj so založba oziroma njeni avtorji in njihove knjige doslej prejeli vse pomembne domače in mednarodne nagrade (po zaslugi Korejke Han Kang tudi aktualno Nobelovo nagrado za književnost).
Ob praznovanju Cicibanove petdesetletnice – letos tako kot založba praznuje 80 let – so se zbrali na prireditvi vrhunski ustvarjalci.
Seveda pa Mladinska knjiga ni unikatna samo v programskem smislu, temveč gre za edinstven, zelo kompleksen in zunanjemu opazovalcu včasih težko razumljiv mehanizem, ki s svojo profesionalnostjo zagotavlja, da je prav vsaki knjigi in reviji z logom MK že na prvi pogled, a tudi ob podrobnejšem pregledu videti, da si je zanje nekdo vzel čas (skrbna narava založniškega procesa narekuje, da je teh nekdojev več), da je nekdo popazil na slovenščino, pri čemer je imel v mislih tistega, ki bo konkretno knjigo ali revijo bral (in si, ne glede na to, ali gre za visoko literaturo ali najnovejši trend pripravljanja hrane, obeta čim bolj brezhibno jezikovno podobo), da je bil v obliko in videz vložen določen premislek itd.
Utečeni profesionalizem
In prav to je po mojem mnenju največji »kapital« Mladinske knjige, ta utečeni, profesionalizirani organizem, ki seveda ni nezmotljiv, a je (kljub globokemu spoštovanju, ki ga čutim do vsakogar, ki v teh časih ustanovi kakršnokoli, še tako butično založbo) še vedno največ, kar lahko slovensko založništvo ponudi. V tem in v ljudeh, ki nekaj znajo, so predani svojemu delu in tako rekoč samoumevno poskrbijo za prenos znanja, je ta čas nenadomestljiv pomen in vrednost Mladinske knjige, ne pa v količini in prostornini nepremičnin v založbini lasti, ki jih tako radi nizajo v medijih.
Namesto tegale razmisleka o Mladinski knjigi nekoč in danes bi lahko bil objavljen seznam na stotine nekdanjih in sedanjih sodelavcev, tistih, ki so zaposleni v Mladinski knjigi, in onih drugih, na stotine jih je, ki so resda »zunaj«, a gre za vrsto »dobaviteljev«, ki po besedah Andreja Blatnika načeloma niso zamenljivi, brez njih pa tudi tisti prvi ne bi imeli česa početi. Lahko bi na tem mestu objavili tudi naslove vseh knjig, ki so doslej izšle z logom MK. A vse to je zgodba Mladinske knjige.
Res je, dobre zgodbe so večne in bodo vedno našle pot do ljudi, o tem, kako večne so založbe, pa odločajo tisti, ki imajo besedo. Problemi? Legendarna prva direktorica (z več kot četrtstoletnim mandatom) Mladinske knjige Zorka Peršič je v enem zadnjih intervjujev ob založbini šestdesetletnici izjavila: »Ne, nisem imela problemov. Imela sem vizijo. Sprla sem se tudi s CK-jem, če se ne bi kregali, ne bi bilo Mladinske knjige. V bitki sem bila vseskozi. Če spite, ne morete uspeti.« Pravijo, da so vse zgodbe že povedane. Nekoč je bil CK, danes je SDH, jutri bo mogoče UI. Zgodba Mladinske knjige še ni dosanjana in povedana do konca. Jutri je nov dan. Lahko noč in srečno.
