Ia Genberg (1967) je z romanom Podrobnosti, ki je pred kratkim izšel v odličnem prevodu Lucije Stupica, osvojila nagrado august za najboljši švedski roman in bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado.
Podrobnosti je izjemen roman o ženski, ki se v vročičnem stanju spominja pomembnih ljudi iz svoje preteklosti. Spomini se ji prikazujejo v živahnih detajlih, medtem ko se njena telesna temperatura dviga. Zgodba barvito slika štiri portrete, stkane iz spominov na usodne ljubezni, velika prijateljstva in odnose, ki za sabo pustijo neizbrisljivo sled.
Podrobnosti sestavljajo štirje intimni portreti. Zakaj ste se osredotočili prav na te odnose in kako ste izbrali podrobnosti, ki ste jih želeli poudariti?
Ljudje, liki, so se mi preprosto pojavili v glavi – ne bi rekla, da sem jih izbrala. Mislim, da so mešanica ljudi, ki sem jih poznala, slišala zanje ali si jih zamislila. Želela sem vključiti različne posameznike, ki se različno navezujejo na pripovedovalko. Prav tako sem želela prikazati različna obdobja v življenju pripovedovalke. Konec koncev so Podrobnosti vsaj deloma zgodba o osebi, ki jo pripoveduje.
Pripoved se začne z glavno junakinjo, ki ima vročino, kar je povod za razmišljanje o preteklih odnosih. Kako so vaše lastne izkušnje med pandemijo covida-19 vplivale na ta vidik zgodbe?
Tako kot pripovedovalka v romanu Podrobnosti sem se tudi jaz na začetku pandemije, spomladi 2020, okužila s covidom-19. Več tednov sem imela vročino in v enem od teh vročičnih dni sem doživela to, kar je izkusila pripovedovalka romana: stopila sem h knjižni polici, prijela neki roman in opazila kratko posvetilo na prvi strani – nekaj, kar mi je nekdo napisal pred petindvajsetimi leti – ter se potopila v spomine na tisti čas. Bilo je, kot da sem spet tam. Najverjetneje sem bila zaradi vročine bolj ranljiva in odprta za take izkušnje. Kakor koli, nemudoma sem sedla za mizo in začela pisati. Preostanek romana je seveda izmišljen – vsaj večinoma. Začetek pa je precej veren posnetek resničnosti.
Spomin ima v vašem romanu pomembno vlogo. Kako vidite odnos med spominom in identiteto in kako ste to raziskovali v svojem pisanju?
V svojem pisanju se ne ukvarjam veliko z identiteto. Zdi se mi, da se vse pretaka – tudi mi sami. Mislim, da ne bi smeli imeti preveč nepremakljivih predstav o tem, kdo smo in kaj mislimo o tem ali onem. Če jih imamo, življenje postane nekam togo, se mi zdi. Tudi spomini se nenehno pretakajo – nenehno jih na novo interpretiramo, olepšujemo in spreminjamo. Morda so prav zato zanimiva snov za pisanje? In ja, čas in spomin imata v mojem delu pomembno vlogo, a resnici na ljubo ne bi znala povedati, zakaj. Moja domneva je enaka vaši. Imam dober spomin, včasih skoraj predober, in pisanje je morda način, da to kanaliziram. Mogoče s tem, ko pišem, delam prostor novim spominom. Mogoče pišem o spominu zato, ker imam pač dober spomin. Zakaj ne bi tega izkoristila, kajne? Na primer, zelo živo se spominjam nekaterih stvari iz obdobja okoli preloma tisočletja. Zakaj ne bi teh spominov prelila v svoje pisanje?
Delali ste na področju medijev in zdravstvene nege. Kako so te raznolike izkušnje vplivale na vaš pristop k pisanju fikcije?
Novinarsko delo mi ni kaj dosti pomagalo. Pisanje fikcije je nekaj povsem drugega. Kot novinarka sem bila precej hitra, zdaj pa sem najpočasnejša pisateljica na svetu. Nikoli ne začnem, nikoli ne končam in večino časa sem nezadovoljna. Nenehno popravljam. Drugače je z izkušnjami, ki sem jih pridobila kot medicinska sestra, saj večinoma pišem o ljudeh. Veliko sem delala v psihiatriji. To delo je kot nalašč za nekoga, ki ima rad ljudi. Delo v psihiatriji pomeni nenehno srečevanje različnih ljudi v različnih življenjskih obdobjih in na različnih duševnih poteh. Za nekoga, ki je radoveden in iskreno želi razumeti druge, je psihiatrija seveda izjemno zanimivo delovno mesto.
Podrobnosti so leta 2022 prejela prestižno Avgustovo nagrado za najboljši roman na Švedskem. Kako je to priznanje vplivalo na vašo kariero in ali je na kakršen koli način spremenilo vaše pisanje?
Lepo je bilo dobiti nagrado in super, da knjigo prevajajo v toliko jezikov. A uspeh je zelo naključna in začasna stvar, ki hitro zbledi, zato se ni pametno preveč poistovetiti z njim. Ko se bom zdaj usedla in hotela napisati nekaj novega, bo enako kot zadnjič. Začela bom s prazno stranjo, belim zaslonom, ki ga je treba napolniti z besedilom – po možnosti z nečim smiselnim. Pisanja ne dojemam kot »kariere«; hvaležna sem, da lahko pišem in da imam založnika, ki hoče objavljati moja dela – vsaj za zdaj.
Podrobnosti razgaljajo minljivo naravo človeških odnosov. Kaj ste želeli sporočiti bralcem glede bežnosti medčloveških odnosov?
Ko pišem, nimam nobenih namer ali pričakovanj, kako naj bralec razmišlja med branjem. Nobenega sporočila ni, nobenih načrtov, absolutno nobenega mnenja. Ampak ja, knjiga govori o minljivosti odnosov – to je dobra ugotovitev. Verjamem, da se lahko mnogi poistovetijo s tem. Spoznaš nekoga, se nekaj časa intenzivno družiš z njim, nato se odnos iz tega ali onega razloga konča in ti greš naprej, malo spremenjen. Ljudje oblikujemo drug drugega: starši svoje otroke, otroci starše, prijatelje, ljubimce. Ne obstajajo kot ločene entitete z ostro začrtanimi obrisi.
V Podrobnostih najdemo veliko različnih kulturnih referenc s konca 20. in začetka 21. stoletja. Kako ti elementi podpirajo zgodbo in kaj pomenijo vam osebno?
Z literarnega vidika cenim 90. leta, ker je bilo to obdobje že moderno, a še ne digitalno. Nismo komunicirali prek objav na Instagramu. Nismo imeli dolgih nizov na Messengerju, ko smo o čem razpravljali; vse se je dogajalo, ko smo se srečali in pogovarjali. Zame kot pisateljico je o tem bolj zanimivo pisati. Recimo, danes se ti ne more več zgoditi, da bi izgubil prijatelja v vrsti pred klubom ali na festivalu. Jaz sem tako kot pripovedovalka v romanu odpotovala v neko irsko mesto, da bi nekoga fizično poiskala. V Podrobnostih, glede na to, da se ukvarjajo s spomini na odnose, so 80. in 90. leta privlačno obdobje. Takrat sem bila v svojih dvajsetih letih in tega časa se spominjam, kot bi bilo včeraj.
Hočete reči, da je bila preddigitalna doba bolj »primerna« snov za pisanje fikcije, ker je bila manj regulirana in manj predvidljiva? Da ljudje v digitalni dobi ustvarjamo manj spominov (ker smo tako obsedeni s svojimi telefoni, fotografiranjem in objavljanjem na družbenih omrežjih …) kot včasih?
Ne, hotela sem reči, da je bila preddigitalna doba privlačna zame osebno pri pisanju tega romana. Nisem naklonjena nekim splošnim mnenjem o tehnologiji ali odnosu človeštva do nje. Niti nimam splošnih pogledov na literaturo. Hotela sem reči, da se mi je med pisanjem knjige zdelo naravno, da dogajanje postavim v preddigitalno dobo.
V prejšnjih intervjujih ste omenili, da je v leposlovju pomembno, da je avtor »dober lažnivec«, da lahko posreduje resnico. Ali lahko pojasnite ta koncept in kako ga uporabljate pri pisanju?
Včasih me vprašajo, ali so se dogodki v knjigi resnično zgodili – sklepajo, da pišem o svojem življenju, a to ne drži. Mislim, da je vprašanje razmerja med resnico in fikcijo veliko bolj zapleteno. Čustva, o katerih pišem, so resnična – občutek zapuščenosti, izguba nekoga. Ne pišem o svojem življenju, ker je zunanji pogled na moje življenje povsem nezanimiv, vendar črpam iz nekaterih osebnih izkušenj, ki sem jih imela kot človek – izkušenj, ki jih delim z mnogimi drugimi. Zanima me resnica in pisanje o stvareh, ki dajejo občutek »resničnosti«, in večino časa moram zelo lagati, da se temu približam.
Za katere vidike romana Podrobnosti mislite, da bodo najbolj odmevali pri slovenskem občinstvu?
Mislim, da bo vsak, ki bo knjigo prebral, v njej prepoznal nekaj znanega. V tem smislu je morda nekoliko univerzalna. Konec koncev govori o notranjem življenju – življenju, ki ga vsi živimo v sebi. Pripovedovalka nekje v neki točki spozna, da obstaja izhod, življenje onkraj te utesnjujoče zaverovanosti vase. Kaj se zgodi, če si popolnoma odprt in iskreno radoveden do drugih? Mislim, da to vprašanje ne pozna nacionalnih meja.
Ali že pišete novo knjigo? Če da, nam lahko kaj poveste o temi?
Napisala sem stran ali dve, vendar še ne vem, o čem bo govorila knjiga. Kot sem rekla, sem zelo počasna in ne pišem osem ur na dan. Nikoli nisem. Moj cilj je napisati knjigo, ki bo popolnoma drugačna od Podrobnosti. Pomembno je, da pišeš samo tisto, česar še ne znaš napisati, če razumete, kaj mislim.
Lahko pojasnite?
Kot pisateljica verjamem, da je koristno stremeti k temu, kar je težko – tvegati, seči do meja svojih zmožnosti. Ko začenjam projekt, se mi mora cilj zdeti popolnoma nemogoč. Sicer ne vidim razloga, da bi ga skušala doseči.
