Umor, je napisala

Detektivke so lahko zasvojljivo branje, saj spajajo skrivnostnost, uganke in napetost, odgovore pa nam podajo šele na koncu, ko se končno razkrije, kdo je bil (dejansko) morilec. Da je žanr še danes izjemno priljubljen, kažejo številke izposoj v knjižnicah in prodaj v knjigarnah, tudi v Sloveniji. Levji delež zaslug, da je tako, nosi britanska pisateljica Agatha Christie, ki je po svetu prodala več kot dve milijardi knjig, kar jo uvršča v sam svetovni vrh. 

Letos mineva 130 let od njenega rojstva in 100 let od objave njenega prvega romana Skrivnostna smrt v Stylesu (The Mysterious Affair at Styles, 1920), v katerem je svetu predstavila nepozabni lik detektiva Hercula Poirota. Ta je kasneje zaživel tudi v nadvse priljubljenih televizijskih serijah in filmih. A pojdimo po vrsti. Na začetek – detektivke ... 

Agatha Christie se je kot Agatha Mary Clarissa Miller rodila 15. septembra 1890 v angleškem Devonu kot najmlajša od treh otrok v dokaj premožni družini višjega srednjega razreda. Kasneje je večkrat poudarila, da se je njeno otroštvo končalo, ko je imela 11 let, in sicer ob smrti njenega očeta. Ostala je sama z mamo, ki jo je že od majhnega spodbujala k pisanju. Svojo prvo kratko zgodbo je napisala pri osemnajstih letih, a do slave jo je čakalo še kar nekaj let.

Leta 1914, pri svojih 24 letih, se je poročila s polkovnikom Archibaldom Christiejem, od katerega je vzela priimek tudi za svoje umetniško ime, ki ga v javnosti ni spremenila vse do smrti. V času svojega prvega zakona (leta 1916) ja napisala tudi svoj prvi detektivski roman Skrivnostna smrt v Stylesu, ki je izšel sicer šele štiri leta kasneje (leta 1920), v njem pa je zaživel pedantni Hercule Poirot, belgijski detektiv s prepoznavnimi brčicami in »glavo v obliki jajca«, kot se je nekoč izrazila. Tako je tudi sama ustvarila slavnega detektiva, kot njen navdih, pisatelj Arthur Conan Doyle, ki je svetu podaril Sherlocka Holmesa. 

Hercule Poirot je nato nastopil še v 33 romanih in 54 kratkih zgodbah, pisateljica pa je o njegovi polomljeni angleščini dejala: »Poirot iz izkušenj ve, da je Angležem popolnoma vseeno, kaj povedo tujcu. Polomljena angleščina mu je v veliko pomoč. To vodi do tega, da ga ljudje premalo cenijo. Tujec, ki še niti pravilno angleško ne zna, si mislijo. S tem ljudi uspava in jih naredi brezskrbne.« 

Iz tega je jasno, da Agatha Christie ničesar ni prepuščala naključju in da je vse do potankosti premislila, preučila in pretehtala. Med prvo svetovno vojno (1914–1918) je denimo delala v bolnišnici (kasneje pa v farmaciji), kar je močno vplivalo na njeno poznavanje toksičnih snovi, saj se veliko umorov v njenih romanih zgodi s strupom. 
 

Izginotje leta 1926

Njen prvi zakon je trajal 14 let. S Christiejem sta se ločila leta 1928, dve leti po tem, ko je Agatha odkrila, da jo soprog vara. Ta novica je pisateljico izjemno pretresla, saj je prišla v času, ko je prebolevala tudi nedavno smrt svoje mame in padla v globoko depresijo. Želela se je umakniti. Od vsega. Od javnosti, od moža, od pisanja. Tretjega decembra leta 1926 je Agatha izginila za 11 dni, kar je v časopisih povzročilo precej polemik. Bilo je kot v eni od njenih detektivk. Anglija je bila na nogah, pisateljica je čez noč postala zgodba z naslovnice. Našli so jo v nekem hotelu pod imenom Theresa Neele. Agatha se zaradi amnezije, ki je nastopila kot posledica stresa ob šokantni novici, da jo mož vara z neko Nancy Neele, in smrti mame, ni spomnila ničesar v zvezi s svojim izginotjem. 

Kljub vsemu se je leta 1930 še enkrat poročila. Tokrat z arheologom Sirom Maxom Mallowanom, s katerim je ostala vse do svoje smrti leta 1976. V enem od intervjujev je dejala, da je bila v svojem drugem zakonu srečna, čeprav je imel tudi Mallowan druge ženske. A z njim je veliko prepotovala ter tako črpala navdih za svoje zgodbe, torej za svet, v katerega se je umikala, ko je imela dovolj resničnosti, v kateri je svojo globoko bolečino kot prava angleška dama spretno in hladno skrivala. 
 

Ko Ana spozna Agatho

Ena od občudovalk Agathe Christie je tudi tudi Ana Schnabl, pisateljica in publicistka. Njen letos izdani romaneskni prvenec z naslovom Mojstrovina, ki se odvija med letoma 1985 in 1986 v Sloveniji, skozi ljubezensko razmerje slika razkroj Jugoslavije, spaja pa se tudi z žanrom kriminalke, torej z Agathinim področjem. Ana se sicer ne spomni, kdaj je prvič slišala za Agatho, a pravi, da je moralo biti precej zgodaj, saj jo njene knjige asociirajo tudi na zbirko Pet prijateljev in zbirko dogodivščin avstrijskega detektivskega bicikla Toma Turba (avtorja Thomasa Brezine).

»Verjetno sem ti dve zbirki brala sočasno z mamo, ki je brala Agatho. Mislim, da sem se nekje pri desetih zavedala, da je Christie sinonim za kriminalni roman, pri dvanajstih sem prebrala njeno prvo knjigo, Za žep rži. Prebrala sem jo v enem samem dnevu, tako da sem naslednji dan v šolo odšla s podočnjaki. Še isto leto, se mi zdi, sem v britanskem Nacionalnem muzeju obiskala razstavo, posvečeno Agathi Christie. Ponosna sem bila, ker sem bila med otroki edina, ki sem jo dejansko že brala,« pripoveduje in prizna, da je prav zaradi nje vzljubila žanr. No, kot odrasla si je morala priznati, da je ljubila zgolj Agatho Christie, ne pa tudi žanra.

A kaj je Ano (in še marsikatero drugo bralko) pri Agathi kot pisateljici v resnici tako zelo pritegnilo? Vsebina, izbira besed, način pripovedovanja, ali morda tudi to, da je bila ženska v svetu, v katerem so dominirali moški?

»V resnici me je pritegnilo vse, pa čeprav ni vse, kar je Christiejino, pritegnitve vredno. Njen slog je obupno suhoparen, pa zna z njim naplesti prepričljive, tridimenzionalne like. Njen humor je suh, pa ga zna dozirati v pravih količinah in na pravih mestih. Njen pripovedni način oziroma dramaturgija je, hm, klasična, a se nameri njenih romanov odlično poda. Zares izjemna se mi zdi v strukturiranju zgodbe, v vzdrževanju suspenza oziroma napetosti, v snovanju zapletov. O, njeni zapleti! Občudujem jo, ker je bila zmožna bralca zavajati in hkrati razvajati, da si hitro pomislil, da ti je (že) vse jasno. Ha! Nikoli nisem nič uganila, skrivnost je pod površjem držala ravno za toliko, da je nad površje pokukal le njen nerazpoznavni del,« odgovarja in ob tem dodaja, da sta Hercule Poirot in Jane Marple sijajna preiskovalca in še bolj sijajna lika, v svojih kapricah mesena, v svoji pameti pa razsežna. Še več – Ana upa, da bo taka starka kot Jane. »Samo pletla ne bi,« doda z nasmeškom. 

Slovenskim bralkam in bralcem je žanr detektivskih romanov blizu. Pri nas so bile zelo priljubljene tudi televizijske serije in filmi, ki so bili posneti po romanih Agathe Christie. Njena prednost je bila (tudi) ta, da je bila pravzaprav pred svojim časom, saj je pisala zelo televizijsko, vizualno, scenarijsko. Televizijci s predelavami njenih knjig v scenarije zato niso imeli veliko dela. Christiejeva je razumela čas, v katerem je živela, predvsem želje sodobnih bralk in bralcev, pa čeprav še zdaleč ni bila med najmlajšimi avtoricami. A posel je razumela bolje kot marsikatera njena pol mlajša sodobnica (oziroma sodobnik, če smo natančni). 
 

Televizijsko pripovedovanje

Christiejine knjige se na televizijske zaslone preslikajo tako preprosto, ker imajo dramaturgijo, tempo, mizansceno, dialoge in celo kostumske predloge. Kljub temu Schnablova opozarja, da niso vse televizijske ali filmske adaptacije Christiejinih del enako uspešne ali prepričljive. »Pravi feni to vemo,« doda. »Zlata era se je pričela, ko je žezlo konec osemdesetih prevzel britanski ITV in za Poirota imenoval Davida Sucheta, ki je v resnici precej privlačen tip, za potrebe serije pa so ga spremenili v kapricioznega pingvinčka, kakršen je bil tudi literarni Poirot. Pred njim se feni spomnimo tudi Petra Ustinova, ki je zapolnil nekaj srčne praznine, ampak, no, v splošnem model za vlogo preprosto ni bil ustrezen, bil je previsok, preblond, preruski, pa čeprav je bil Anglež.

Britanskemu programu je uspelo v serijo vpoklicati najboljše britanske igralce, najboljše kostumografe, pisce glasbe itn. in z njimi pričarati svet, o katerem smo dotlej samo brali. Pravzaprav so serije pogosto presegle romane, ker so v ozadju krimi dogajanja ves čas napletale razredne razlike, britansko kolonialno zgodovino, žensko emancipacijo, česar Christie sicer nikdar ni zanemarila, ni pa problematikam odmerila teže, ki bi si jo zaslužile,« poudarja Ana Schnabl.

Agatha Christie ima posebno mesto v literaturi – in to ji morajo priznati tudi nasprotniki –, ker je lastnoročno postavila žanr »whodunnit« krimiča (kdo je storilec), kar pomeni, da je ustvarila šablono, model za vse nadaljnje, ki so se žanra kasneje lotili. In ta šablona je priročna še danes, saj po njej posegajo tudi piske in pisci kriminalk v 21. stoletju. »Vsak, ki hoče napisati dober krimič, se bo po nasvet, kako strukturirati zgodbo, kako poskrbeti za suspenz, kako učinkovito motivirati like, obrnil nanjo. Vsak, ki hoče napisati bestseller, torej.

Pa ni njena moč le komercialna – da torej hitro zadovolji našo slo po morbidnem, naš voajerizem in drugo. Njene knjige so do neke mere tudi dokumenti nekega časa in prostora, so majcena, drobcena antropologija oziroma kratka rajža po antropološkem safariju, kjer sicer mrgoli stereotipov, ampak najpogosteje stereotipov o Britancih, tako da ji ne morem zameriti. Agatha ironizira višje sloje. Pa tudi nižje.

Prikazuje in kdaj tudi kritizira britanske kolonialiste v Indiji. Prikazuje slo po kapitalu in jo problematizira; le koliko njenih morilcev je morilo iz finančnih koristi! Prikazuje hipokrizijo, a tudi etičnost. Christiejine knjige niso visoka literatura, ki bi odpirala velike teme in se v njih poglabljala, a prav tako niso čisti pofl, saj velike teme kdaj pa kdaj vseeno postavi v funkcijo zgodbe,« ocenjuje Ana Schnabl, ki je od Agathe Christie prebrala vse, kar se je dalo prebrati v slovenščini, z izjemo Nemesis, za katero pravi, da je ni mogla dokončati, ker si je Agatha vzela preveč strani za razpravo o gnjati in tvidu ter drugih podeželsko-angleških stvareh. »Res me ni zanimalo. Sicer pa, khm, je najbolj fascinantno, da je Agathin uspeh – v smislu kakovostno napisanega krimiča – več kot 80-odstoten,« pravi v smehu. 
 

Strah pred smrtjo 

Agatha Christie kot pisateljica je eno, Agatha Christie kot oseba pa drugo, čeprav se zdi, da se oboje nenehno prepleta oziroma da je eno z drugim nerazdružljivo. Ob ogledu posnetkov ali fotografij Agathe Christie bi ji težko pripisali kateri koli drugi poklic. Ali katero koli drugo ime. Tudi imidž bi ji težko nadeli drug. Je ena od tistih redkih oseb, za katero se zdi, da je res živela svoje poslanstvo. Bila je prav takšna, kakršno so si jo predstavljali bralke in bralci oziroma tudi tisti, ki njene podobe nikoli niso videli. A to nikakor ni ničesar odvzelo njeni misterioznosti. Lahko bi rekli, da je njena dodelana podoba še bolj podžigala enigmo in skrivnostnost, ki jo je obdajala kadar koli in kjer koli se je pojavila. 

Ana Schnabl še pravi, da je od Agathe Christie »podedovala« še eno njeno strast, in sicer zanimanje za Bližnji vzhod ter Indijo. »Na razstavi v Britanskem muzeju je, če se prav spomnim, bila še posebej poudarjena njena ljubezen do Sirije. Ali pa mogoče Libanona. Jordanije? Ne vem več, spomnim pa se njene izjave, da jo je tisti konec sveta privlačil, ker tam ob smrti ne vreščijo tako kot v Evropi.« 
 

Agatha Christie v Sloveniji 

Agatha Christie je nekajkrat obiskala tudi Slovenijo. Takrat je bila naša država še del Jugoslavije. Leta 1967, ko so na vrhovih glasbenih lestvic kraljevali Beatli in Rolling Stonesi, v tako imenovanih zlatih šestdesetih, je Agatha Christie pripotovala v Bohinj. Že vnaprej je hotelskemu osebju naročila, da z novinarji ne bo govorila, nič intervjujev torej. Da je tako eminentna gostja prispela v Slovenijo, so takrat sicer čivkali še vrabci. A le en predstavnik sedme sile je takrat zbral dovolj poguma, da se je odpravil dlje kot zgolj do recepcije bohinjskega hotela.

To je bil legendarni novinar in televizijski voditelj Janez Čuček, takrat sicer mlad pisec za časnik Dnevnik. Uredniki so mu naročili, naj se iz Bohinja vrne z intervjujem in kakšno fotografijo. Za to naj bi poskrbel danes že pokojni fotoreporter Marjan Ciglič, Čučkov sopotnik. Kot nam je v pogovoru povedal Čuček, se tistega dne ne spomni prav dobro, a nekaj podrobnosti mu je še ostalo v spominu. 

Čuček se spominja, da mu je receptor hotela dejal, da je dala gospa Christie jasna navodila, da je ne sme nihče motiti. Mladi novinar se ni dal in je zato vprašal, v kateri hotelski sobi je, nato pa sta s fotografom najela sosednjo sobo. »Mislim, da je bila soba v prvem ali drugem nadstropju, zadnja stran hotela je gledala na jezero, nekaj sob tistega nadstropja pa je bilo povezanih z dolgo teraso. Balkoni so bili med seboj razdeljeni z lesenimi pregradami. Da sem še kar vztrajal, je bilo nekoliko drzno, saj so me že v redakciji opozorili, da gospa nerada daje intervjuje in da je prišla v Bohinj počivat,« se spominja Čuček. 

A je nato zbral dovolj poguma, da je stopil na teraso svoje sobe ter Cigliču naročil, naj pripravi fotoaparat, saj bo preplezal leseno pregrado. In res je kar naenkrat stal na terasi hotelske sobe, ki ga je le nekaj metrov ločila od Agathe Christie. Zbal se je, da bo morda pomislila, da je vlomilec, a zdaj ni bilo več poti nazaj. Zavese njene sobe so bile zagrnjene, zato ni mogel videti, ali je pisateljica sploh tam. Odločil se je, da bo potrkal. Imel je srečo ... pred njim se je odgrnila zavesa in zagledal je Agatho Christie. »Debelo me je gledala,« pravi Čuček in dodaja, da je začel mahati z rokami in ji kazal, naj odpre vrata. Ko je to res storila, se ji je, še preden je lahko spregovorila, predstavil kot novinar in jo prosil, ali ji lahko zastavi zgolj nekaj vprašanj. Na presenečenje vseh je privolila. 
 

Intervju v Bohinju

In tako sta Janez Čuček in Agatha Christie sedela na terasi bohinjskega hotela Bellevue ter kramljala. Novinar ji je med pogovorom dejal, da ve, kako je bilo s tistim umorom na Orient Expressu, in da ve, da se je to zgodilo med vožnjo po Jugoslaviji. »Kako pa to veste?« ga je vprašala. »Ne spomnim se natančno, kaj sem ji odgovoril, vendar tako ali tako sem si svojo trditev milo rečeno izmislil, da bi izpadel bolj informiran. Morda sem želel nanjo narediti tudi vtis, kdo ve,« pripoveduje Čuček. Zdaj že upokojeni novinar pravi, da mu je dejala, da Bohinja ne bi mogla umestiti v kakšno od svojih zgodb, saj je preveč lep kraj za umor. 

»Med pogovorom se je nekajkrat na vratih pojavil tudi njen soprog (sir Max Mallowan, op. p.), a ga je gospa hitro poslala nazaj v sobo. Bilo je jasno, kdo je glavni v njunem odnosu,« je povedal Čuček in dodal, da je bila pisateljica sicer po britansko zadržana, a da se je med pogovorom sprostila. 

»Pred približno 15 leti je prišel v Ljubljani neki Anglež, ki je o Agathi Christie in njenih sledeh pisal knjigo. Ne vem, ali je bil pisatelj ali novinar ali morda oboje, do mene ga je napotil urad slovenske vlade. Kar sem mu povedal, je kasneje napisal v knjigi z vsemi drugimi zabeležkami, ki jih je zbral.«

Seveda smo zaradi Čučkovega pripovedovanja nato radovedno pokukali v arhiv omenjenega časopisa ter ugotovili, da mu je pisateljica v takratnem intervjuju povedala, da bo v Bohinju, kamor je prispela direktno iz Londona, brala, fotografirala in morda tudi veslala po jezeru. Vprašala pa ga je tudi, kako je tako hitro izvedel, da je prišla v Bohinj, saj so ji rekli, da v Jugoslaviji ne bo težav z novinarji. »Težave z reporterji so povsod,« ji je dejal Čuček. »To menda piše celo v eni od vaših knjig.« Pokimala je. Na vprašanje, ali kani morda napisati kakšno novo knjigo, pa je odvrnila, da dvomi, saj ima pri »teh letih človek pravico, da si odpočije«. Agatha Christie jih je takrat štela 77. A po obisku Slovenije je izšlo še osem njenih knjig, torej je imela v Bohinju zgolj pavzo. 

Po Čučkovem pogovoru z Agatho Christie je krajši intervju s pisateljico uspel tudi Jožetu Hudečku, še eni legendi novinarskega poklica. Takrat je delal za RTV Ljubljana (kasneje RTV Slovenija), ki je predvajala dvominutni pogovor, pri katerem so za mizo na terasi restavracije hotela sedeli Hudeček, Agatha Christie in njen soprog sir Max Mallowan. Ta intervju je bil veliko bolj uraden, po vsej verjetnosti pa se je nacionalna televizijska hiša za korak opogumila, ko je slišala za Čučkovo zgodbo. Bohinj je bil še dolgo »povezan« z Agatho Christie, saj je hotel Bellevue vse do konca svojega delovanja sobo 204 ohranjal opremljeno kot v času pisateljičinega obiska, kar je privabljalo številne turiste in druge radovedneže. 

Agatha Christie se je iz Bohinja odpeljala tudi na Bled, kjer jo je fasciniral neki moški, ki jo je spominjal na enega od njenih literarnih likov. Z možem sta mu kot v kakšni njeni kriminalki sledila in v lokalu, kamor je odšel, natakarja vprašala, kje živi, saj ga je pisateljica želela spoznati. Nato sta ga obiskala na domu, njegovi hčerki, ki je bila takrat študentka, pa je pisateljica podarila zlato uro in obesek. Med istim obiskom se je Agatha Christie ustavila tudi v Ljubljani, fotografije Edija Šelhausa, na katerih pisateljica kramlja na terasi Hotela Lev, še danes hrani Muzej novejše zgodovine. 
 

Nesmrtni liki

Agatha Christie je napisala več kot 65 romanov in objavila skoraj 160 kratkih zgodb, pod psevdonimom Mary Westmacott pa je napisala in objavila še šest ljubezenskih romanov. Po njenih zgodbah je bilo uprizorjenih 17 gledaliških iger in štiri radijske, 47 celovečernih filmov, 31 televizijskih filmov, štiri televizijske serije o Herculu Poirotu in Miss Marple, številne radijske serije ... 

Agatha Christie je umrla 12. januarja leta 1976, stara 85 let. A liki iz njenih knjig, pa tudi njene zgodbe, živijo še danes in bodo živeli še dolgo. Ne zgolj v knjigah in pisani besedi, saj so prerasli liste in platnice ter prodrli v pore širše pop kulture, na televizijo, v filme, na splet. Danes Hercule Poirot in Miss Marple nastopata celo v spletnih memih in gifih, torej ju je za svoja vzela tudi generacija zoomerjev (Z), otrok, rojenih po letu 2000. Tako Agatha Christie tudi več kot 40 let po svoji smrti ostaja nesmrtna. 
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >