Venerino rojstvo
Dostojanstvo z nadihom erotike.
To je bila prva renesančna slika velikega formata z mitološko vsebino in velja za prvi renesančni akt v evropskem slikarstvu.
Venera, rimska boginja ljubezni in lepote, se je rodila iz morske pene in zdaj jo na ogromni školjčni lupini Zefir, zahodni veter, in njegova nevesta Aura s pišem potiskata na breg otoka Ciper. Sprejema jo Hora, boginja letnih časov. Njeno oblačilo, prekrito s cvetjem, nakazuje, da je Hora pomladi, in tudi v rokah drži ogrinjalo, posuto s cvetjem. Tudi vrtnice, ki jih je razpihal veter, napovedujejo pomlad.
Model za Venero je bila Simonetta Vespucci, ljubica Giuliana de’Medici, ki je umrla, preden jo je Botticelli naslikal. Venera stoji v klasični poziciji, s položajem rok nakazuje tip podobe Skromne Venere (Venus Pudica), ki je sramežljiva in nedolžna. Obdajajo jo bujni lasje, osramje pa si nežno zakriva z elegantnimi prsti.
Venerino rojstvo, tempera na platnu, okr. 1484-1486: Položaji rok boginje izdajajo, da še ni bila posvečena v lastno moč, to je moč ljubezni. Priča smo trenutku njene ranljivosti, ko se sramuje lastne golote in jo skuša prikriti s strateškim polaganjem rok. Za prikrivanje uporabi tudi dolge pramene svojih las.
Venerino rojstvo, detajl: Zanimiv kontrast Venerini čutni goloti je njen sveži in nedolžni obraz. Poteze so popolnoma simetrične, barve rahle kot dih. Ovalno obliko obraza obkroža veličastna masa las, ki deluje kot krona. Lasje se bleščijo, saj jih je Botticelli pozlatil z namenom, da ujamejo čim več svetlobe. Pričeska je umetelen preplet prostega in ujetega − del kodrov ji je razmršil veter, medtem ko je večina las ujeta v dolg sinji trak. Simbolika je očitna.
