Duh kraja

Besedila v njem niso potopisi v pravem pomenu besede, ampak prej nekakšne »študije« krajev, tistega svojskega vpliva, ki ga ima neko mesto na svoje obiskovalce ali prebivalce.

Cordoba, Istanbul, Solun, Delfi, Malia, Mantova in Ferrara so tu zgolj (res slikoviti) predmeti, rezultati kolektivnega dela, v katero je vtisnjena zgodovina nekega območja in ljudstva. V drugem delu knjige se Butor posveti razvozlavanju skrivnostnosti Egipta, razjasnjevanju osuplosti samih Egipčanov vpričo lastne preteklosti – ta je namreč zaradi prekinjenih tradicij in pozabe, ki jo je povzročila evropska navzočnost, postala nerazumljiva, ogroženo ravnotežje je sprožilo krizo identitete. Butorjevi osebni dogodki so zgolj odmaknjeno ozadje teh subtilnih analiz, ki jih pletejo obširni, drzno vijugajoči stavki, ki včasih preskočijo v nov odstavek in spotoma ovijejo bralca v nostalgično očaranost, a hkrati ves čas spodbujajo njegovo izostreno čuječnost.