Leta 2024 je eden najbolj odmevnih ameriških romanov postal Na vseh štirih Mirande July.
Osrednja junakinja knjige Na vseh štirih ni mlada ženska, ki išče svoje mesto v svetu, niti mladenič, ki se odpravi na pustolovščino, da bi našel sebe, niti moški v krizi srednjih let, temveč petinštiridesetletna mama, ženska in podjetnica, ki se znajde v perimenopavzi.
Še pred nekaj leti si nihče ne bi mislil, da bo zgodba o ženski v perimenopavzi postala tak literarni fenomen in sprožila navdušene odzive tako kritikov kot bralcev. Toda roman je očitno prišel ob pravem času. Avtorica je v njem brez zadrege, brez samopomilovanja, predvsem pa prav nič pompozno spregovorila o življenjskem obdobju, ki ga je literatura dolgo puščala ob strani – in ubesedila izkušnjo na milijone žensk.
Na vseh štirih ni povzročil revolucije, je pa izjemno natančno ujel in popisal spremembo družbene klime. Knjiga je nastala v času, ko se o meni in z njo povezanimi pojavi ni več samo skrivaj šušljalo ali razpravljalo v medicinskem jeziku, ampak je postala splošno sprejeta tema, ki je začela dobivati prostor v literaturi, filmu in medijih. Na vseh štirih je eden prvih romanov, ki je to življenjsko obdobje ujel v vsej njegovi protislovnosti.
Ko življenje ne poteka več po ustaljenem scenariju
Miranda July že od svojih prvih filmov, performansov in zgodb raziskuje trenutke, ko ljudje nenadoma začutijo, da življenje ne poteka več po ustaljenem scenariju. A če so bili nekoč v središču njenega zanimanja mlajši junaki, zdaj piše o generaciji, ki skupaj z njo stoji na pragu druge polovice življenja. Temeljno vprašanje ostaja isto: ali je mogoče začeti znova, ko se zdi, da so bile najpomembnejše odločitve že sprejete?
Miranda July je ena tistih umetnic, ki jih je težko opisati z eno besedo: je režiserka, pisateljica, performerka, scenaristka in vizualna umetnica. Zanimajo jo ljudje, ki živijo mimo ustaljenih predstav o tem, kako naj bi bilo videti »normalno« življenje. Njeni junaki niso veliki uporniki, ne bežijo pred družbo, ne razglašajo velikih resnic in ne sanjajo o revoluciji. Preprosto jih začne dušiti občutek, da življenje, ki ga živijo, morda ni edino mogoče.
V kulturi, ki mladost razume kot obdobje možnosti, srednja leta pa kot čas utrjevanja že sprejetih odločitev, Na vseh štirih predlaga nekaj skoraj subverzivnega: da je lahko prav druga polovica življenja čas največje notranje preobrazbe.
Čeprav jo danes poznamo predvsem kot pisateljico, je bila najprej performerka, videastka in filmska ustvarjalka. Odraščala je v Berkeleyju v Kaliforniji, v okolju, kjer sta bila umetnost in družbeni angažma nekaj samoumevnega. Snemala je filme, ustvarjala performanse, pisala kratke zgodbe in romane, toda v vseh oblikah jo je zanimalo isto: kako živimo drug z drugim in kako pogosto se ujamemo v predstave o tem, kakšni bi morali biti.
Širše občinstvo jo je spoznalo leta 2005, ko je njen film Me and You and Everyone We Know prejel zlato kamero na festivalu v Cannesu. Sledili so zbirka kratkih zgodb No One Belongs Here More Than You, roman The First Bad Man in film Kajillionaire. V vseh teh delih nastopajo ljudje, ki so malce nerodni, precej osamljeni in pogosto smešni. Ne zato, ker bi bili čudaki, ampak ker si želijo bližine, pa zanjo ne najdejo pravega jezika.
Ne samo roman o menopavzi
V romanu Na vseh štirih, ki ga v slovenščini beremo v prevodu Daše Perme Jurjavčič, ta tema dobi novo razsežnost. Glavna junakinja se odpravi na pot iz Los Angelesa v New York, a že po nekaj deset kilometrih zavije z avtoceste, najame sobo v obcestnem motelu in tam ostane. Iz navidez nepomembne odločitve nastane roman o zakonu, materinstvu, spolnosti, ustvarjalnosti in času. Ne toliko o tem, kaj človek izgubi, ko se stara, ampak o tem, kaj si morda prvič dovoli priznati.
Miranda July je v intervjujih večkrat poudarila, da ni želela napisati romana o menopavzi. Zanimalo jo je nekaj drugega: kaj se zgodi z identiteto, ko se spremeni pogled na prihodnost. V mladosti se nam zdi, da smo nesmrtni, da je čas na pretek in še več. V srednjih letih se na lepem zavemo, da vsega ne bomo mogli več odložiti na pozneje, toda to spoznanje ni nujno tragično, lahko je tudi osvobajajoče.
Prav zato perimenopavza v romanu ni diagnoza, ampak sprožilec. Trenutek, ko se zamajejo predstave, ki jih gojimo o sebi. Kaj pomeni biti žena? Mama? Umetnica? Zaželena? Svobodna? July na ta vprašanja ne odgovarja z velikimi besedami. Njena junakinja je protislovna, pogosto duhovita in včasih tudi sebična, predvsem pa zelo človeška.
Srednja leta odprejo nova vprašanja
Morda je prav to razlog, da se je knjiga dotaknila toliko bralk. Dolga desetletja je literatura z velikim razumevanjem opisovala moške krize srednjih let, ženske v podobnem življenjskem obdobju pa odrivala na rob zgodbe. Na vseh štirih tega ne počne. Srednja leta niso čas umikanja iz življenja, ampak obdobje, ko se odprejo nova vprašanja.
Junakinja Mirande July se ne upira staranju, temveč predstavi, da je njeno življenje že dokončno določeno. V tem je tudi širši pomen romana. Na vseh štirih ne govori le o drugi polovici ženskega življenja, ampak o drugi polovici življenja nasploh – o trenutku, ko človek ugotovi, da prihodnost ni več neskončna, a je še vedno odprta.
