Andreja Rozmana Rozo, rojenega leta 1955, ni treba posebej predstavljati. Ne samo zaradi njegovega zelo prepoznavnega simpatičnega videza, ampak predvsem zato, ker je v domačem kulturnem prostoru prisoten in viden že desetletja.
Ko gre za slovensko kulturo, je tako dejaven, inovativen, rahločuten, glasen, provokativen in priljubljen, da bi ga mirno lahko imeli za enega njenih stebrov.
Ker gre za neutrudnega kulturnega multipraktika – med drugim je bil med pobudniki uličnega in improvizacijskega gledališča v Sloveniji, ustanovil je alternativno Gledališče Ane Monró, programsko vodil KUD France Prešeren in spočel tudi svoje gledališče Rozinteater, v katerem je avtor, režiser in igralec – je težko primerno zajeti vse, kar počne.
Tokrat se bomo osredotočili nanj kot enega najizvirnejših, najboljših in najbolj branih sodobnih ustvarjalcev za otroke pri nas. Le kdo ne pozna njegove Urške, Kekca, Mihca, balona velikona, čoflov, Filodendrona, ugank? Poznate tudi vse tri pesniške zbirke ustvarjalnega tandema Roza-Čoh? Kaj pa Rozovo antologijo Rozimnica? Pa Izbrane rozine v akciji, Predpravljice in popovedke ter Pesmi iz galerije?
V vseh njegovih knjigah najdemo rahločuten in humoren svet, tudi v pravkar natisnjeni novi, že četrti slikaniški pesniški zbirki Ko razsaja rimoza, ki jo je ustvaril z ilustratorjem Zvonkom Čohom in je izšla ob njegovem sedemdesetem rojstnem dnevu. Da, prav ste slišali – kar malo težko je verjeti, da je neresno (za)resni Roza zbral že častitljivih sedem desetletij. Ob izidu nove knjige pesmi, ki so izhajale tudi v Cicibanu in s katero pri Mladinski knjigi obeležujemo in praznujemo Cicibanovih 80 let, smo večnemu mladeniču zastavili nekaj vprašanj.
Pred najnovejšo knjigo sta z Zvonkom Čohom napisala in narisala knjige Mali rimski cirkus, Pesmi iz rimogojnice, Rimuzine in črkolazen. Sodita med avtorje, ob katerih se otroci najbolj zabavajo. Na kaj se osredotoča četrta pesniška zbirka Ko razsaja rimoza?
Naj za začetek povem, da je najino sodelovanje z Zvonkom povsem telepatsko, tako da se o ničemer ne dogovarjava, ampak drug drugega presenetiva. Jaz njega s tem, kar napišem, on pa mene, ko se razveselim njegovih ilustracij, ki jih po navadi vidim šele takrat, ko odprem novo številko Cicibana. Vse knjige, ki jih naštevate, so namreč nastale tako, da so v njih zbrane pesmi, ki so v določenem časovnem obdobju izšle v reviji Ciciban. Tako da razen tega, da so bile namenjene otrokom, nikoli niso imele kakšnega drugega, načrtovanega skupnega imenovalca. Ker pa vsaka od teh knjig prinaša pesmi iz enega od obdobij mojega pisanja, ima vsaka od njih tudi določene značilnosti, s katerimi se razlikuje od ostalih. V času, ko so nastajale pesmi za Rimuzine in črkolazen, sem se najprej trudil pisati pesmi v prozi, ki bi predstavljale posamezne značilnosti našega jezika. Pozneje pa sem nekaj časa pisal celo pesmi o lepem vedenju, čeprav se mi je pred tem zdelo nepredstavljivo, da bi jaz hotel otroke učiti bontona, a me je neka znanka prepričala, da ima tudi to določen smisel.
Pesmi, ki so zbrane v zbirki Ko razsaja rimoza, bi sam razvrstil v tri skupine. Ene so igrive in se poigravajo z imeni mesecev, dni v tednu, vplivom rim na pesnjenje ali ritmom glasnega štetja. Druge so poučne, saj sem si želel opozoriti na nekatere zanimivosti sveta, v katerem živimo. Recimo na starost našega planeta ali organe, s pomočjo katerih govorimo. Pri teh pesmih sem potreboval kar precej časa, da sem jih spravil v tako obliko, da so bile ob svoji poučnosti tudi zabavne. Spet tretje bi lahko imenoval vzgojne, saj sem z njimi želel opozoriti na stisko beguncev ali socialne razlike med nami.
Otroci so navdušeni nad tem, da direktno in brez zadržkov pišete o prepovedanih stvareh ter radi provocirate. Ste se tega recepta držali tudi pri tej knjigi?
Pesmi, ki prinašajo provokativne vsebine, so po mojem mnenju razmeroma redke. So pa seveda toliko bolj opazne in zato, če hočem ali ne, opredeljujejo moje pisanje. Glede na to, da sem bil v mladosti precej bolj drzen, kot sem danes, sem vesel, kadar mi še zmeraj uspe kakšna provokacija, ki se mi zdi povsem upravičena in se je ne sramujem. A je tega zaradi narave življenja in našega nenehnega staranja zmeraj manj. In v tej knjigi provokativnih vsebin in tabuiziranih tematik ni. Je le kakšna subverzivna igrica, ki je večina ne bo niti opazila in je seveda ne smem razkriti.
Vaš slog pisanja je igriv, jezikovno domiseln, prežet z besednimi igrami in subtilno satiro, ki nagovarja tako otroke kot odrasle. So zaradi satire vaše pesmi tudi vzgojne? Ali otroke spodbudijo k razmišljanju, kritičnemu odnosu do družbe?
Trudim se, da bi moje pisanje prispevalo k temu, da bi bil svet boljši, kar je mogoče zelo naivno, a še zmeraj verjamem, da je to glavna naloga ne samo znanosti, ampak tudi umetnosti. Pomembno se mi zdi ljudi spraviti v dobro voljo in pri tem ne širiti sovraštva do drugačnih, ampak strpnost in razumevanje, da smo različni. Žal živimo v družbi, ki se premalo zaveda, kako pomembna je umetnost. Slovenke in Slovence v narod povezuje jezik, ki ga govori premalo ljudi, da bi domači umetniki lahko preživeli na domačem trgu, če se ne prilagajamo splošnemu okusu in ne recikliramo večinskih predsodkov. Zato smo vsi, ki spodbujamo kritični odnos do družbe in ne delamo za izvoz, odvisni tudi od državne politike. Če ta postane sovražna do umetnikov, ki si prizadevajo spodbuditi razmislek o svetu, v katerem živimo, je to lahko zelo nevarno za prihodnost naše družbe in države, saj bodo intelektualno zahtevnejši mladi ljudje vse pogosteje bežali v bolj strpna okolja. Vse več Slovenk in Slovencev se bo vse pogosteje zatekalo h kulturni ponudbi v drugih jezikih in se vse manj zavedalo okolja, v katerem živi. Domoljubje pa bo postalo le še opravičilo za sproščanje sovraštva do drugače mislečih.
Vaša dela spremljajo ilustracije priznanih slovenskih umetnikov, kot je Zvonko Čoh. Koliko je vnaprejšnja zavest, da bo knjiga vrhunsko ilustrirana, pomembno za vaš ustvarjali proces, za ustvarjanje rim?
Pišem brez razmišljanja o tem, kakšne bodo ilustracije, ki bodo spremljale moja besedila. Na srečo namreč nimam jasnih likovnih predstav o tem, kar pišem, saj sem veliko bolj obseden s svetom besed. Zato sem po navadi veselo presenečen, ko vidim, kako so si tisto, kar sem napisal, predstavljali mojstri in mojstrice podobe. Predvsem pa je velik privilegij, da so knjige, v katerih so moje pesmi in zgodbe, tako lepe in privlačne. Z Zvonkom sva odličen tandem, združil naju je že Boris A. Novak, urednik moje prve zbirke pesmi za otroke, Rimanice za predgospodiče, ki je izšla pri že pokojni Državni založbi Slovenije. Predlagal mi je, naj knjigo ilustrira Zvonko, in jaz sem bil takoj za, saj sva v tistem času tudi prijateljevala, ker sva oba ustvarjala v isti hiši. Po zanimivem naključju pa se od takrat, ko sva postala sodelavca, srečujeva zelo redko. Kar je škoda, a takšno je življenje.
Kaj bo vaš naslednji knjižni projekt, se morda že kaj pripravlja?
Trenutno se mi zdi, da sem vse svoje pesmi za otroke že napisal. Nočem se ponavljati, in če ne bom našel kakšnega novega polja, na katerem bom začutil izziv za pisanje pesmi, za katere bom verjel, da so potrebne za našo družbo, bom pisal le še zgodbe. Za začetek bi rad končal neko daljšo povest, ki se mi je pred leti tako zapletla, da sem nad njo obupal in jo odložil za čase, ki ji bodo mogoče bolj naklonjeni. Pisati sem začel tudi krajše pravljice, za katere srčno upam, da se jih bo v nekaj letih nabralo za novo knjigo. Pa tudi pesmi za odrasle bi rad napisal za še eno zbirko.
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
