»Lubi Slovenci!«

Temelj cerkve slovenskega jezika

Leta 1517 je Martin Luther javno objavil 95 tez o reformi cerkve. Da bi verski pastirji omogočili v novem duhu vernikom neposreden stik z Bogom, so morali ustvariti verske priročnike v ljudskem jeziku. Tako smo po zaslugi slovenskih reformatorjev Slovenci dobili prvi knjigi, s čimer so bili postavljeni temelji širjenja pismenosti, šolstva in bralne kulture.

Trubar se je zavedal bogastva narečij. V uvodu, posvečenem »vsem Slovencem«, je prvič označil svoje rojake kot Slovence ter utemeljil jezik za vse Slovence, dvignjen nad narečja, jezik, ustrezen potrebam plemstva, meščanov, duhovnikov in pridigarjev – visoki knjižni jezik.

Katekizem in Abecednik (1550) – velika prelomnica v zgodovini

Trubarjev Katekizem in Abecednik predstavljata enega najpomembnejših dokumentov slovenske kulturne zgodovine in sta neprecenljive vrednosti. Katekizem iz leta 1550 je ohranjen v enem samem izvodu v dunajski narodni knjižnici, katekizem iz leta 1555 pa je ohranjen v dveh izvodih, enega od teh hrani ljubljanski NUK. Naklada je bila verjetno med 400 in 1000 izvodi.

»To dejanje ni bilo niti samoumevno niti sad kakega logičnega razvoja, ampak je šlo za pogumno dejanje … dejanje genialne osebnosti, kakor jih je vsakemu narodu v zgodovini podarjeno le nekaj,« pravi dr. Kozma Ahačič, avtor prestižne izdaje Stati inu obstati.

Delež pismenega prebivalstva v 16. stoletju se je na Slovenskem verjetno gibal med 3 % na začetku in 8 % ob koncu stoletja. Glavni in neposredni uporabniki Abecednika so bili predvsem učitelji, ki so bili večinoma tudi duhovniki. 
 

Ne prevajanje v južnoslovanski, ampak v slovenski jezik! 

Škof Peter Pavel Vergerij, svetovalec vojvode Krištofa v Tübingenu, je spodbujal Trubarja k prevodu Biblije v slovenski in hrvaški jezik. Zelo pomembno je bilo, da Vergeriju ni uspelo prepričati Trubarja, da bi sestavil enoten prevod za več južnoslovanskih ljudstev hkrati. Če bi Trubar to storil, njegove naslednje knjige verjetno ne bi bile napisane v slovenščini.

To Trubarjevo delo je tudi prvo prevajanje svetopisemskega besedila v slovenščino. V kratkem slovenskem predgovoru ga je posvetil »Lubim Slovencem«. Knjiga je tudi prvi zapis slovenskega jezika z latinskimi črkami (prvi knjigi sta bili zapisani v gotici).

Trubar je svoje prevode svetopisemskega besedila, pri čemer se je izkazal tudi kot imeniten pripovedovalec, namenil najbolj izobraženemu verskemu bralstvu – a tudi laikom. Kranjski plemiči so Vergeriju 7. julija 1555 v pismu jasno sporočili, da »hočejo imeti prevod v svojem lastnem [torej slovenskem] jeziku«.
 

Trubarjeva vizija ureditve slovenske cerkve

Leta 1560 so kranjski deželni stanovi prosili Primoža Trubarja, naj se vrne iz pregnanstva na Kranjsko in postane superintendent protestantske cerkve. Trubar je napisal cerkveni red – Cerkovno ordningo – eno svojih kulturno najpomembnejših del, v njem pa razložil protestantski krščanski nauk, naloge pridigarjev oziroma duhovnikov, spregovoril pa je tudi o verskih obredih in opravilih.   

Trubarjev upor proti deželni in državni oblasti  

Vsak cerkveni red je moral potrditi deželni knez, kranjski deželni knez in hkrati cesar Ferdinand I. pa kot katolik ni bil naklonjen protestantizmu. Zato je Trubar nameraval knjigo izdati kot zasebno delo, razširiti pa s pomočjo deželnih stanov ter tiho podporo Ferdinandovega najstarejšega sina in prestolonaslednika Maksimilijana, ki se je osebno nagibal k luteranstvu.

Za edini izvod knjige je dolgo veljal izvod v knjižnici v Dresdnu, a je bil med drugo svetovno vojno uničen ali izgubljen. Leta 1971 je bil v Vatikanu odkrit nov, vendar nepopoln izvod knjige. Zadnji del zvezka se je poškodoval zaradi vlage in mišjih obgrizkov. Leta 2013 pa je bil v Memmingenu odkrit nov, v celoti ohranjen izvod te knjige.
 

Iz nabora poznejših Trubarjevih del

Tudi Felicijan Trubar je bil pridigar in superintendent slovenske in nemške cerkve. Leta 1598 je bilo zanj v Ljubljani izdano zaporno povelje. Skrival se je tudi na gradu Brdo pri Kranju, nato pa pobegnil na Nemško.