Zapuščina s poslanstvom
S prevodom Biblije na častnem mestu med evropskimi narodi
Kultiviranje, jezikovna izpopolnitev knjižnega jezika
Primož Trubar in njegovi sodobniki so izpolnili izjemno poslanstvo – postavili so temeljne gradnike slovenskega knjižnega jezika. Do Trubarja se je slovenščina le občasno zapisovala, od Trubarja naprej pa se je pisala redno. S prvo knjigo je ustvaril jezik, ki je ustrezal tudi in predvsem potrebam plemstva, meščanov, duhovnikov in pridigarjev.
Smernice za izpopolnitev slovenskega knjižnega jezika je prvi izdelal Sebastijan Krelj: učen teolog in človek širokih razgledov. Njegov izjemno pomembni prispevek je poskus utemeljitve novega načina zapisovanja slovenščine in izhodišča za njeno ubeseditev. Znan je kot avtor Otročje biblije, njegov načrt jezikovne reforme je najbolj dozorel v Postili slovenski.
Kreljeva Otročja biblija je bila anonimno natisnjena in je prvi poskus zedinjenja Slovencev in Hrvatov v doslednem latiničnem pravopisu. Po ukazu nadvojvode so morali izvode knjige uničiti. Ostala sta le dva izvoda: v Vatikanski knjižnici in Londonu.
Izjemno jezikovno znanje je Krelju omogočalo, da je postavil knjižni jezik na širšo podlago kot Trubar, ga očistil precej germanizmov, popravljal je tudi Trubarjevo fonetično pisavo. Bil je prvi, ki je označeval mehki lj in nj, ločil u in v, uvedel akcentske znake …
Prva slovnica – potrdilo obstoja knjižnega jezika
Znanstvena, v latinščini napisana slovnica Arcticae horulae succisivae (Proste zimske urice) iz leta 1584 je izjemnega simbolnega pomena. Slovenski jezik postavlja na častno 9. mesto med evropskimi jeziki, ki so dobili svojo slovnico. To je véliki dosežek izjemno izobraženega Adama Bohoriča in hkrati tudi njegovo najpomembnejše delo.
Ob prevodu Dalmatinove Biblije se je pokazala potreba, da bi zapisali opombe glede pisanja slovenščine z latinico. Nalogo so poverili Bohoriču, ki je dodal temu še druga slovnična poglavja, pri čemer se je naslanjal na latinsko slovnico. Določena poglavja je napisal zelo izvirno, med drugim je opozoril tudi na rabo dvojine v slovenščini.
Ljudski jezik je bil pomemben toliko, kolikor se je lahko kosal s tremi svetovnimi jeziki (latinščino, grščino in hebrejščino). Bohorič je postavil slovenščino na čelo slovanskih jezikov in govoril o njej podobno kot nemški slovničarji o nemščini. Uzakonil je črkopis, imenovan 'bohoričica'.
Prevod Biblije – podvig brez primere
Biblija Jurija Dalmatina je eden največjih prevajalskih in kulturnih podvigov v zgodovini Slovencev in nas postavlja na 14. mesto med evropskimi narodi. Za vse čase ostaja tudi temeljno delo slovenske književnosti in knjižnojezikovne norme, začrtane v verskih okvirih, in tudi ena od najimenitnejših slovenskih knjig sploh. Prevajal ga je deset let.
Jezik Dalmatinove Biblije je še bolj izbrušen in dosleden kot jezik njegovih predhodnikov. Bistveno je tudi vplival na podobo knjižne slovenščine vse do začetka 19. stoletja. Dalmatinovo Biblijo so namreč s papeževim dovoljenjem uporabljali tudi katoliški duhovniki ter avtorji katoliških svetopisemskih beril vse do izdaje t. i. Japljeve Biblije okrog leta 1800.
Jurij Dalmatin (1547–1589)
Za protestantizem ga je navdušil Adam Bohorič, pri katerem se je šolal v Krškem. Za prevajanje Svetega pisma, ki ga je prevajal deset let, se je odločil med študijem na tübinški univerzi, ko je bdel nad njim Primož Trubar. Leta 1575 je kot slovenski in nemški pridigar v tiskarni Janža Mandelca v Ljubljani izdal tudi svoj prvi tiskani prevod: knjigo Jezus Sirah.
V Ljubljani je Janž Mandelc s posredovanjem Bohoriča in Janža Khisla, uspešnega podjetnika, ljubitelja umetnosti in znanosti ter mecena, ustanovil tiskarno. V 5 letih je natisnil 26 knjig, od tega 9 slovenskih. Med pripravo na tisk Dalmatinove Biblije pa ga je doletel ukaz nadvojvode Karla o izgonu. Leta 1582 je zapustil Ljubljano.
Izjemna izdaja o ključnih mejnikih slovenskega knjižnega jezika, književnosti ter kulture zdaj s prednaročniškim prihrankom.
