Divja hrana

»Tudi v sodobnem lovsko-nabiralniškem udejstvovanju je prevladal kapitalistični pristop. Ljudje z vsemi močmi grabijo vse, kar je zastonj. Dejansko gre za ropanje. Ni spoštovanja do narave kot enega velikega bitja, organizma, ampak nas zanima samo, kaj je koristno za nas,« je kritičen do tistih, ki lomastijo po gozdovih in se iz njih vračajo s košarami, v katerih je tudi po deset in več kilogramov gob. Slednje so tudi njegova prva ljubezen, saj je že v osnovni šoli poznal nekaj sto različnih vrst. Med študijem agronomije se je usmeril na rastline in jim ostaja zvest še danes. 

Je avtor več knjig o nabiranju in pripravi užitnih samoniklih rastlin, za katere novincem polaga na srce, da jih ne gre spoznavati preko knjig, pač pa v živo; jih potipati, zmečkati, poduhati in okusiti. In prav to ponuja na delavnicah divje hrane, ki jih zlasti spomladi in poleti pripravlja v najbolj odročnih predelih Slovenije. 

»Ko imaš enkrat pristno izkušnje z naravo, potem veš, da v tem vesolju ali pa vsaj na našem planetu ni močnejše sile. Nikoli več se ne bojiš ničesar več,« je kot pravi častilec narave izjemno  kritičen na račun podžiganja strahu pred njo. V ta namen po njegovem mnenju zlorabljajo zastrupitve s podleskom, ki ga neuki nabiralci spomladi pogosto zamenjujejo s čemažem, vzbujanje strahu pred naravo pa je po njegovem mnenju tudi v ozadju zadnje gonje proti medvedom in volkovom ter svaril pred klopi, ki se jih niti najmanj ne boji, pa četudi se je že boril celo z boreliozo. 

V Sloveniji je dokumentiranih 3500 rastlin, od tega jih je uporabnih najmanj 2000. Cortese zase pravi, da jih zna na pamet približno 500, udeležence svojih delavnic pa rad opogumlja, da jih čisto vsak pozna najmanj 10 do 15. »Regrat, koprive, trobentice, vijolice, marjetice, ivanjščice, plavice, rdeči mak, trilistna deteljica. Vse to je užitno.«

Za plevel pravi, da ne razume, zakaj zanj uporabljamo tako čudno ime. »Večina plevelov je užitnih. Poletje je čas za nabiranje metlik, ščira, plešca, kravjih črevc, truščaka, rogovilčka. Delali so raziskave in ugotovili, da imajo divje rastline v povprečju od 3- do 4-krat več rudnin in vitaminov kot pa gojene rastline. Tudi pleveli, kar pomeni, da so pleveli močnejša hrana kot pa gojena zelenjava. Dokler so mladi, so tudi zelo okusni, samo ponavadi je treba najprej v glavah nekaj spremeniti. Ljudje ne razumejo, kako lahko jemo nekaj, proti čemur se borimo. In še koristno je,« dodaja.

Zavzema se za to, da bi hrano prodajali glede na kakovost in ne glede na težo, in se pošali, da bi na tržnici dostikrat morali vprašati: »’Koliko plačate, če kupim vašo solato?’ Na žalost so gojena zelenjava pa tudi hrana živalskega porekla, se pravi siri in meso, zelo pogosto samo približek hrane.« 

Za moč duha in telesa

Poglavitna odlika divje hrane je seveda njena polnovrednost. Zraste brez škropiv in industrijskih gnojil, poleg tega pa se zaradi divje hrane ne bomo zredili. Njena najpomembnejša sestavina je namreč voda, ki jo vsebuje do tri četrtine ali celo več. Več sladkorjev vsebujejo le plodovi, vsebnost maščob, razen nekaterih izjem, pa ni omembe vredna. Enako velja za beljakovine, je mogoče prebrati v Cortesejevi knjigi Divja hrana, užitne samonikle rastline, nabiranje in priprava. V njej se je mogoče med drugim seznaniti tudi s tem, da užitni plodovi praviloma vsebujejo več vitaminov, še posebej vitamina C, in mineralov kot gojeni, kar podkrepi s primerom bele metlike, ki v 100 gramih vsebuje več vitamina C in A, kot ju potrebuje telo v enem dnevu. 

»Užitne divje rastline so hrana za moč. V tem smislu, da ne trpimo za kronično utrujenostjo, potrtostjo, da smo umsko sposobni normalno funkcionirati in da se počutimo krepko. Užitne divje rastline tudi zaradi vitaminov, predvsem pa rudnin in drugih bioaktivnih snovi, raznih antioksidantov in podobno, zelo močno prispevajo k dobremu počutju. Vedno, kadar jih jem, imam v telesu in v glavi podoben občutek, kot da bi spil odlično kavo. Tako kot kava te dvignejo in postavijo tudi divje rastline. Če si bil prej malo zgrbljen, spet postaneš pokončen! To je najlepše, kar delajo divje rastline,« slikovito opiše občutek, ki ga preveva ob uživanju »divjink«, kar počne zlasti spomladi, in to v kombinaciji bodisi z jajci, krompirjem ali špehom.  

Drugo pomembno sporočilo glede divjih rastlin, ki ga želi predati udeležencem svojih delavnic, pa je, da ni tako pomembno poznavanje divjih rastlin, pač pa, da se znebimo predsodkov. »Vsak pozna nekaj rastlin in pomembno je, da jih poskušaš vključiti v vsakodnevno prehrano. Ni treba veliko. Dovolj je skodelica kopriv, ki jih lahko popražiš, narediš z jajčki tako kot blitvo, skuhaš juho ali špinačo, narediš zelenjavne zavitke, ki so veličastni. Spomladi smo nabirali mlade koprive, poleti pa nabiramo cvetoče,« je še enkrat poudaril, da je kopriva zelenjava prve vrste. 

Tako kot tudi regrat, za katerega se zdi, da je v zadnjih letih postal prava modna muha.  »Vse, kar je podobno regratu, in takih rastlin je veliko, se lahko uporablja kot regrat. Uporaben je vedno in lahko se je tudi cvetove. Ker sem doma z gorenjskega konca Ljubljane, bomo potem za namaz nabrali še malo jajčk,« se pošali na račun regratovih cvetov, s katerimi na koncu delavnice dejansko dekorira  našo »divjo pojedino«.

Dodaja, da je v regratovem steblu največ belega mlečka, ki je grenak in zelo koristen za prečiščevanje telesa, sploh jeter. »Prežvečite vsak dan od sedem do osem stebel. To je odlično za razstrupitev. Popki so fini vloženi v kis, možno pa je tudi vlaganje suhih cvetov v med. Pozimi lahko izkopljemo korenino, ki vsebuje inulin, in jo jemo. Lahko jo tudi posušimo in pražimo za kavo, lahko pa naredimo čaj, ki slovi kot protirakav, poleg tega pa zvišuje odpornost,« je nanizal nekaj domačih zdravilnih regratovih receptov. 

Nič ni brez strupa! 

Pritrdilno odgovarja na vprašanje, ali je res, da nobena rastlina v resnici ni strupena, in poudarja, da se je treba namesto tega osredotočiti na vprašanje,  kolikšna količina določene rastline je strupena. »Paracelsus (švicarski alkimist, zdravnik, astrolog in okultist, op. p.) je v knjigi prvi formuliral, da ni nič brez strupa in da samo odmerek odloča o strupenosti. Tiste rastline, ki slovijo kot smrtno strupene, so takšne bodisi zaradi predoziranja, zaradi nevednosti, nepoznavanja ali pa denimo načrtne rabe zaradi neznanja in nespoštovanja,« nas pouči in za pretirano označi demonizacijo podleska, ki se v manjših količinah lahko uporablja celo za zdravljenje putike, v večjih količinah pa je dejansko smrtno nevaren.  

Zaradi vsebnosti tujona, strupa, ki v večjih količinah vzburja vegetativni živčni sistem in celo povzroči nezavest, v  majhnih količinah pa izboljša razpoloženje, poveča zbranost in lucidnost, osvobaja ustvarjalnost in poveča moč, je v nemilost padel tudi pelin, ki so ga v starih časih imenovali kar »una – mati vseh zelišč, prva in edina, brez katere je zdravljenje z drugimi rastlinami pogosto nemogoče«. 

Za Corteseja pelin ostaja veličastna zdravilna rastlina, močno krepčilo in splošen protistrup, ki izboljšuje vid in ga je po terapiji iz ljudskega zdravilstva treba žvečiti dva- do trikrat na dan in na koncu vse skupaj poplakniti s šilcem žganja. Odličen je tudi za prekrvitev in odpornost.

 »Absint je pravi pelin z veliko tujona, zato učinkuje podobno kot THC. Ob redni in trajni uporabi skupaj z alkoholom postane močna psihoaktivna pijača, ki širi periferni vid, jača barve, zaznave. Na dolgi rok postane živčni strup. Absint so konec 19. stoletja v Parizu zelo radi pili umetniki in odvisnost od njega so poimenovali absintizem, ne alkoholizem. Na koncu so absint prepovedali,« predstavi pijačo pariške boeme.  

Zaradi vsebnosti tujona se ljudje danes neupravičeno bojijo tudi žajblja, ki je nekoč nasprotno užival sloves rastline, ki lahko pozdravi vse. V srednjem veku je obstajala knjiga o pravilni uporabi žajblja, ki je obsegala kar devetdeset strani, zaradi njegove vsestranskosti pa so se celo spraševali, kako je mogoče, da tisti, ki ima na svojem vrtu žajbelj, sploh umre. Tujon vsebuje tudi ambrozija, ki je morda resda alergena, ni pa strupena, njeno pravo ime pa je pelinolistna žvrklja. 

Naš sogovornik meni, da vsak naravni strup dvigne splošno odpornost proti strupom, ob redni in količinsko zmerni uporabi pa je z njegovo pomočjo mogoče premagati celo avtoimune bolezni. Če se ob uporabi »strupene« rastline stanje poslabša, je po mnenju Corteseja nemara priporočljivo še nekaj časa vztrajati, saj tako kot pri homeopatskih zdravilih to lahko pomeni, da se je v resnici začelo  zdravljenje. 

»Namenoma nas strašijo pred naravo, da ljudje ne bi bili sposobni iti ven in si nabrati osnovnih rastlin za domače čaje: rmana, regrata, trpotca, lipovega cvetja, šipka, gloga. Tako postajamo vse bolj odvisni od preskrbe s strani sistema, se pravi hipermarketov, farmacevtske industrije, tukaj mislim tudi alternativno farmacevtsko industrijo, kjer gre za prehranske dodatke naravnega izvora, kot je, denimo, medicinska konoplja, ki je zdaj na pohodu. Tudi tukaj je namreč miselnost ista: prodajmo – zaslužimo. To je onečaščanje rastlin, nobenega spoštovanja ni,« je kritičen tudi na račun potrošniško naravnanih »zelenih idej«. 

Divja hrana vse leto 

Glede na način uporabe lahko divje rastline razdelimo na samoniklo zelenjavo, začimbe, čajne rastline ter rastline z užitnimi plodovi, kar pomeni, da lahko divjo hrano pravzaprav uživamo vse leto. Še zlasti zato, ker se naši travniki in gozdovi ponašajo z biotsko pestrostjo, ki nam jo lahko zavida velik del sveta. 

»Višek uporabe divje zelenjave je v naših podnebnih razmerah od konca marca do konca junija.  Se pravi, da je na splošno višek aprila, maja, junija, obstajajo pa tudi določene sezone, ki so posebej pomembne za druge vrste rastlin na določenih rastiščih. Kar se tiče plevelov, višek nastopi poleti, ko je tudi čas za nabiranje in uporabo začimbnih rastlin, pa tudi za čaje, kot so materina dušica, dobra misel, braunejev čober, nekaj malega melise se tudi najde, pa divje vrste mete,« našteje še vedno pestro poletno bero. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (april 2020)

Več o reviji Gea >