Njihova bolečina ni nič manj akutna od človeške

Večina priznava, da živali lahko občutijo izgubo in žalovanje, vendar se pozornost hitro preusmeri na stranska vprašanja, na primer: Ali živali vedo, da so umrljive? Ali razumejo smrt? Ali se smrti bojijo?

Bolečina nič manj akutna kot človeška

Samo zastavljanje vprašanj seveda ni sporno. Težava je v tem, da zavajajo, saj dobi bralec občutek, da so tovrstna vprašanja primarnega pomena, sama izguba, samo žalovanje pa sekundarnega. To pa ne drži, niti za človeka ne. Hkrati se na podlagi dejstva, da odgovorov ne poznamo, ljudje pogosto odločijo, da se druge živali s smrtjo veliko ne ukvarjajo in da torej tudi izgubo občutijo »drugače«. 

Izrecno ali implicitno sporočilo tega je, da je bolečina ob izgubi za živali manj akutna v primerjavi s človekom, čeprav za takšno trditev nimamo podlage. Druga težava je, da pogosto predpostavljajo neko vsečloveško univerzalnost, ki pa ne obstaja. Pričakuje se torej, da bodo vsi ljudje približno enako čutili in podali podobne odgovore na omenjena vprašanja, vendar ni tako. 

Na splošno je ena resnejših težav pri medvrstnih primerjavah ne samo žalovanja, ampak tudi številnih drugih pojavov, neupoštevanje človeškega medkulturnega konteksta. Znanstveniki, filozofi, novinarji in drugi običajno izhajajo iz zahodne tradicije. Iz te perspektive potem opazujemo živali in ugotavljamo, kako so drugačne od nas, ob tem pa ne upoštevamo, kako raznolik dejansko je sam človeški svet. 

Kar se »razumevanja« smrti in podobnih vprašanj tiče, večina ljudi smrti ne razume kot izničenje, temveč kot neko vrsto pretvorbe in prehoda. Vsi se smrti tudi ne bojijo, poznamo primere, ko je smrt edina opcija, ki jo človek vidi oziroma čuti po izgubi ljubljene osebe.

Ali druge živali prepoznajo smrt?

Vprašanje, ki pa je na mestu v tej diskusiji, je, ali druge živali prepoznajo smrt. Če smrt opredelimo kot »fizično nepovratnost« (sedanje oblike organizma), ki je dovolj vključujoča, ne pa pretirano široka definicija, mislim, da ni dvoma, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Z evolucijskega vidika je namreč zelo uporabno ločiti med spečim potomcem in mrtvim potomcem ali med spečim levom in mrtvim levom, če sem jaz njegov potencialni plen. 

Način prepoznave smrti pa je drugo vprašanje, ki ga počasi tudi raziskujemo. Večina vrst mravelj na primer loči mrtvo mravljo od žive na podlagi vonja. Druge živali, na primer človek, ki nima tako dobro razvite vohalne percepcije, se opirajo na druge čute – lahko je pomemben vid. 

Slika: Psi so zvesti prijatelji, sposobni globokega žalovanja. Na Japonskem stoji kip v spomin žalujočemu psu Hachiku, ki je svojega skrbnika vsako jutro pospremil do železniške postaje in ga tam pričakal ob vrnitvi. Nekega dne se skrbnik več ni vrnil, ker je v službi umrl, Hachiko je železniško postajo obiskoval dnevno do svoje smrti. Fotografija je simbolična. 

Če smo že pri vidu, naslednja večja težava pri obravnavi žalovanja živali je, da ljudje pogosto enačijo čustvo žalovanja z izrazom žalovanja. Pogosto čustvo in izraz morda res gresta skupaj, vendar ne vedno. Podobno se lahko zgodi tudi pri presojanju telesne bolečine: določene živali (npr. ovce) se ob fizičnem trpljenju vzdržijo vokalizacije, druge (npr. psi) pa ne. 

To seveda ne pomeni, da ovc invazivni posegi v telo ne bolijo ali da je njihova bolečina manj akutna od pasje. Nadalje, obstaja tveganje, da človeški opazovalec določenega vedenja ne prepozna kot izraz žalovanja. Z izjemo domačih ljubljencev si z večino živali nismo dovolj blizu ne fizično ne odnosno, da bi prepoznali spremembe nians in ob odsotnosti zelo ekspresivnih zunanjih znakov žalovanja lahko z gotovostjo trdili, da posameznik ne žaluje. 

V samem človeškem kontekstu se izrazi žalovanja od kulture do kulture (in pogosto od posameznika do posameznika) razlikujejo. Poznamo stoične kulture, v katerih je čustva, vključno z žalovanjem, treba potlačiti, druge kulture spodbujajo zelo ekspresivne izraze žalovanja, slednji se od kulture do kulture spet razlikujejo: ponekod se glasno joka, drugod se pleše, in tako naprej. 

Nekateri trupla svojcev pokopljejo, drugi jih vrnejo v naravo za prehrano drugim živalim, spet tretji jih sami zaužijejo. Slednjega je sicer vse manj zaradi vpliva zahodnjaške kulture, ni pa nepoznan pojav znotraj človeške vrste. 

Pojav odložene navezanosti

Drugi človeški pojavi dodatno zakomplicirajo diskusijo. Na primer pojav odložene navezanosti: v človeških družbah z visoko stopnjo smrtnosti otrok se starši poskušajo vzdržati navezanosti, dokler otrok ne odraste nekoliko in se verjetnost preživetja poveča. Pogrebi majhnih otrok so pogosto minimalistični in izraz žalovanja je navadno potlačen. Gre za zelo kompleksen pojav in seveda ne pomeni, da do različnih stopenj navezanosti in do žalovanja ne pride. 

Podobne obrambne mehanizme so morda razvile tudi druge živali, ki se same srečujejo z veliko stopnjo smrtnosti tako v prostoživečih okoljih kot v ujetništvu, kjer se rutinsko ločuje starše od otrok in prijatelje med sabo. Če se nekdo navadi na ponavljajoče se ločitve in temu prilagodi svoje vedenje, še ne pomeni, da ločitve niso boleče, da ti posamezniki ne žalujejo. 

Delavci v mlečni industriji, kjer teličke rutinsko odstranijo od matere, opisujejo, kako bo mati, ko se pojavi nov delavec, poskusila zaščititi svojega mladiča, ko ji ga bo hotel odvzeti. Novi delavec ji mora takrat pokazati, »kdo je šef«. Krava naslednjič tega ne bo poskusila, vsaj dokler se spet ne bo pojavil nov delavec.

Če se torej pri obravnavi žalovanja živali osredotočimo na ločitveno tesnobo in odmislimo vprašanja, ki se lahko ali pa tudi ne pojavljajo ob izgubi bližnjega, je slika popolnoma drugačna. Mislim, da v tem primeru postane jasno, da se razlike, ki zagotovo obstajajo, kažejo na osebni ravni in ne na ravni vrste. Se pravi, tako kot pri telesni bolečini, je akutnost bolečine ob izgubi odvisna od osebne tolerance žalujočega, njene oziroma njegove psihološke konstitucije, od narave izgubljenega odnosa ipd. 

Za lažje razumevanje potencialne moči in pomembnosti odnosov navezanosti ter s tem povezane izgube je potreben kratek vpogled v teorijo navezanosti. Mimogrede naj omenim, da je pojem ločitvena tesnoba zelo dobro poznan koncept v povezavi s psi. Kot relikt behavioristične tradicije ločitveno tesnobo opredeljujejo kot »vedenjsko motnjo«, seveda ne gre za vedenjsko motnjo, ampak za psihološki problem, ki se lahko kaže tudi vedenjsko. 

Teorija navezanosti

Konceptualni oče teorije navezanosti je bil John Bowlby. Ideja se mu je porodila ob prebiranju etoloških raziskav avstrijskega etologa Konrada Lorenza in njegovega dela na področju t. i. vtisnjenja pri goskah, ki so ptičja vrsta, ki je že od vsega začetka mobilna in sposobna samostojnega hranjenja. 

Tedanje teorije so namreč navezanost razlagale na podlagi hranjenja: živilo poteši lakoto in blagodejno vpliva na otroka, zato otrok asociira prijeten občutek hranjenja s hranilcem (npr. mamo) in ustvari se odnos navezanosti. 

Toda s tovrstnimi teorijami ni bilo mogoče razložiti, zakaj otroci v sirotišnicah ali tisti, ki so bili dlje časa hospitalizirani, niso cveteli telesno, kognitivno in čustveno tudi v primerih, ko so bili deležni kakovostne hrane in vrhunske zdravstvene in osebne nege. Invazivne raziskave, ki so jih izvajali na drugih živalih, predvsem na opicah, so tudi pokazale, da hranjenje ne igra primarne vloge pri vzpostavljanju navezanosti in da odsotnost intime negativno vpliva na psihofizični razvoj in dobrobit živali. 

Razpoložljivi podatki so Bowlbyju omogočili predpostavko, da smo tako kot ptice tudi sesalci nagnjeni, biološko pogojeni za vzpostavitev tovrstnih intimnih odnosov in da igrajo intima in odnosi navezanosti veliko bolj kritično, življenjsko pomembno vlogo, ki daleč presega potrebo po hranjenju in telesni varnosti. 

Bowlbyjeva teorija se je razvila v obsežno raziskovalno področje. Raziskovalec Myron Hofer meni, da je Bowlbyjev najpomembnejši prispevek to, da je navezanost in izgubo postavil v razvojni in evolucijski okvir. To Hoferju omogoča poskuse na živalih, ki niso ljudje, in prenos pridobljenega znanja na človeško situacijo. Zaradi medvrstne primerljivosti pojava (in slabe zaščitenosti živali) se veliko raziskav izvaja ravno na živalih. 

Specifično so te raziskave pokazale, da so socialne vezi med mladičem (človeškim ali drugim) in primarnim negovalcem (navadno je to mama, ampak ni nujno) v tem zgodnjem obdobju izrednega biološkega pomena. Otrokovi možgani in celoten sistem samoregulacije organizma se še razvijata. Primarni negovalec ima na ta razvoj direkten vpliv: deluje kot neke vrste zunanji regulator za otroški razvijajoči se sistem in otrokov sistem se bo razvil na podlagi tega inputa, vnosa, ki ga prispeva primarni negovalec. Če je primarni negovalec uglašen na otrokove potrebe, se pravi, če je sposoben pomiriti otrokova negativna čustvena stanja in spodbuditi otrokova pozitivna čustvena stanja, se bo otrokov samoregulacijski sistem razvil optimalno in uravnovešeno. 

Otrokov sistem se bo »naučil«, da je negativna stanja mogoče tolerirati in jih regulirati. To učenje se dogaja na ravni organizma in zunaj refleksivne zavesti, informacije se shranijo v implicitno domeno, ne v avtobiografski spomin, zato je dostop do teh vzorcev pozneje v življenju, če se po tem pokaže potreba, veliko težji. In obratno, če negovalec ni uglašen, bo to na svoj način vplivalo na otrokov regulacijski sistem in sposobnost za uravnavanje čustvenih stanj. 

Ti ponotranjeni mehanizmi otroka spremljajo v odraslo dobo in dolgoročno vplivajo na sposobnost spopada s stresom, na imunski sistem, krvni tlak in druge vitalne procese ter so medgeneracijsko prenosljivi, kar pomeni, da bo negovalec svoje vzorce prenesel na negovanca, slednji pa naprej na svoje negovance, kot vedno znova pokažejo kruti poskusi, ki jih izvajajo na živalih. 

Stili navezanosti

Na podlagi interakcij v tem zgodnjem obdobju živali torej razvijejo t. i. stile navezanosti, ki lahko vplivajo tudi na to, kako se žival pozneje v življenju odzove na izgubo. Če je odnos uglašen, bo žival razvila t. i. varno navezanost; če odnos ni uglašen, pa enega od stilov negotove navezanosti: izogibajoč, preokupiran/ambivalenten in neorganiziran. Za temo žalovanja je morda najbolj problematična negotova preokupirana navezanost, poznana tudi kot anksiozna oziroma tesnobna navezanost. Ta stil navezanosti razvijejo mladiči, katerih primarni negovalec je v svojih odzivih nekonsistenten in nepredvidljiv: npr. enkrat je izredno ljubeč, drugič izredno hladen. 

Posameznik s tem stilom postane preokupiran z odnosi, oklepa se subjekta navezanosti, včasih tudi obsesivno in ljubosumno. Možgani postanejo organizirani tako, da neprestano iščejo znake razpoložljivosti subjekta navezanosti in hitro zaznajo znake nerazpoložljivosti. Pri takšni organizaciji bodo ob smrti subjekta navezanosti možgani še naprej iskali ta subjekt, ne glede na to, da žalujoči ve, da tega subjekta ni več, in to lahko privede do kompliciranega žalovanja. 

Poznamo torej navadno/normalno žalovanje, kjer akutna bolečina traja nekaj časa in začne potem pojenjati, in pa komplicirano/kompleksno žalovanje, pri katerem posameznik dobesedno obtiči v tej akutni fazi in ne more oziroma ne zna iz nje. Raziskave so pokazale, da se pri osebkih z normalnim žalovanjem aktivirajo deli možganov, vezani na procesiranje telesne in socialne bolečine, pri osebkih s kompliciranim žalovanjem pa se poleg zgornjih delov aktivirajo tudi nagradni centri. Proceduralno bi komplicirano žalovanje torej lahko opredelili kot neke vrste zasvojenost, pojasnjujejo Mary-Frances O'Connor in sodelavci, ki so te poskuse izvajali. Organizem hlepi po izgubljenem subjektu, tako kot se to zgodi v primeru zasvojenosti s substancami. Zaradi tega se je iz kompliciranega žalovanja tako zelo težko izvleči, saj ti samo vedenje, da je subjekt mrtev in da ti tovrstno žalovanje na dolgi rok škodi, bolj malo pomaga. 

Živali so ranljive, ker jih večina ne živi v okoljih, ki bi spodbujala varni stil navezanosti – ne na farmah, ne v domačem okolju, kjer se hišni ljubljenci pogosto še vedno tretirajo kot igrače, ne pa kot biološko in psihološko kompleksna bitja, in tudi ne v naravi, kjer se življenjski prostor prostoživečih živali zaradi človeškega vpliva krči in postaja vse bolj nevaren. 

Drugi pogost vzrok kompliciranega žalovanja je prepletenost identitet, tj. ko svojo bit in svoje življenje dojemam/občutim kot popolnoma prepleteno z drugim. To se na primer hitro zgodi, kadar dve živali ne glede na vrsto živita skupaj in imata omejen stik s preostalim socialnim okoljem ali pa sta tako samozadostni v tem razmerju (lahko tudi zaradi fobij in drugih psiholoških dejavnikov), da si stika z drugimi ne želita. Ko ena od teh živali umre, je za drugo lahko zelo hudo.    

Evolucijska tanatologija

Evolucijska tanatologija je novo področje, ki je bilo uradno lansirano šele septembra 2018. Sčasoma bodo raziskovalci zagotovo zgradili obsežno bazo podatkov vsaj na področju izrazov žalovanja in spodbudili konceptualni dialog. Boljše razumevanje medosebnih odnosov pri drugih vrstah živali, za začetek morda vsaj v okviru vretenčarjev, bo morda pokazalo, da so tudi pri njih odnosi navezanosti in s tem povezane izgube normativni ali vsaj bolj pogosti, kot si danes predstavljamo. 

Za ribe na primer vemo, da so zelo družabne živali, pri določenih vrstah si mati in oče delita skrb za potomce, ribe uporabljajo tudi v raziskavah na področju depresije in socialne izoliranosti. Za plazilce, ki so sicer znani kot samotarji, je tudi vedno več dokumentiranih primerov medsebojne odnosnosti; kače klopotače na primer čuvajo otroke drugih klopotač, medtem ko so mame na oddihu ali na lovu za hrano, razkrivata zoologa Melissa Amarello in Jeffrey Smith. 

Ko pride do smrti nekoga, na katerega smo navezani, je za preživelega zelo težko, morda še težje za živali, ki niso človek, ki se ne morejo zateči k religijski imaginaciji in podobnim konceptualnim rešitvam, ki človeku zelo pomagajo, predvsem tam, kjer je stopnja smrtnosti visoka. 

Odnosi navezanosti v zgodnji dobi in tudi pozneje imajo pomembno psiho-fizično funkcijo, vplivajo na razvoj in obstoj organizma ter ga podpirajo na številnih ravneh. V primeru izgube so te ravni, posamično in skupno, prizadete. Odziv posameznika na izgubo je odvisen od narave odnosa, prepletenosti identitet in drugih kompleksnih faktorjev. V najhujšem primeru se ob izgubi organizem – bodisi človeški bodisi drugih živali – lahko tako zamaje, da se zruši.

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2020)

Več o reviji Gea >