Nam sto let po španski grozi nova pandemija?
To smo se v GEI spraševali februarja 2019 – Znanstveniki namreč že od začetka novega tisočletja opozarjajo, da naslednja pandemija gripe zamuja
Gripa, strokovneje influenca, je akutna, nalezljiva virusna bolezen dihal, ki jo povzročajo RNA-virusi iz družine orthomyxoviridae. Ti so razširjeni po vsem svetu, celo v tropih, kjer lahko udarijo kadar koli v letu. Na severni polobli sezona gripe navadno izbruhne v mesecih od novembra do marca, na južni od aprila do septembra. Bolezen se zelo hitro širi, pogosto povzroča epidemije ter veliko gospodarsko škodo zaradi odsotnosti z dela in stroškov zdravljenja.
V Sloveniji za gripo vsako leto zboli več kot 60.000 ljudi, epidemija pa je pri nas zajela tudi že več kot 200.000 ljudi hkrati. Leta 2017 je za posledicami gripe umrlo 50 Slovencev, letošnji razmah pa je prav v teh dneh na vrhuncu. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je obolenje v tej sezoni že prizadelo osem odstotkov Slovencev.
Genske spremembe virusa so v 20. stoletju povzročile tudi tri pandemije, v katerih je umrlo na milijone ljudi. Največji izbruh pod imenom španska gripa je po svetu kosil natanko pred stotimi leti. Pomorila je od tri do pet odstotkov svetovne populacije, v nekaj mesecih je umrlo več ljudi kot v strelskih jarkih prve svetovne vojne, občutno pa je znižala tudi pričakovano življenjsko dobo v vsej prvi polovici prejšnjega stoletja. Še danes se gripe bojimo, saj je edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu.
Znanstveniki so prepričani, da bo zagotovo prišlo do nove pandemije, ne morejo pa predvideti, kdaj in kje bo izbruhnila. Po njihovem mnenju obstaja verjetnost, da se bo prej ali slej pojavila kombinacija virusov, ki bodo lahko tako smrtonosni, kot so bili pri španski gripi.
Slika: Genske spremembe virusa so v 20. stoletju povzročile tudi tri pandemije, v katerih je umrlo na milijone ljudi. Največji izbruh pod imenom španska gripa je po svetu kosil natanko pred stotimi leti.
Hipokrat je epidemijo gripe v svojih delih opisal že leta 412 pred našim štetjem, v sodobnejših zapisih pa je prisotna več stoletij. Beseda influenca, strokovni izraz za gripo, naj bi izvirala iz srednjeveškega latinskega izraza influenti, ki so ga uporabljali predvsem v astrologiji in je pomenil 'vpliv'. Ljudje so bili v tistem času namreč prepričani, da bolezen izvira iz 'zlobnega vpliva' zvezd. Šele v poznih 20. letih prejšnjega stoletja so začeli resneje raziskovati, kaj dejansko povzroča sezonsko gripo, humani virus pa je bil odkrit in potrjen šele leta 1933.
Pandemij gripe
V zgodovini človeštva je bilo potrjenih približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Prva je v sodobnejših zapisih zabeležena v letih 1889 in 1890, odgovorna pa naj bi bila za milijon smrtnih žrtev po vsem svetu. Od kasnejših je bila najhujša pandemija španske gripe. Izbruhnila je spomladi 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu, vojaki pa so jo prinesli tudi v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen.
Dosegel je celo samotne otoke v Tihem oceanu in niti najbolj oddaljenim vasem na Aljaski ni prizanesel. Drugi val gripe se je končal praktično čez noč, 11. novembra 1918, na isti dan, kot se je končala prva svetovna vojna, spomladi leta 1919 pa je izbruhnil še tretji val. Šele 86 let kasneje so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtip H1N1.
Zdravnik v vojaški bazi Camp Devens pri Bostonu je 29. septembra 1918 v pismu prijatelju epidemijo gripe opisal takole: »Smrt pride že po nekaj urah. To je grozno. Nekako še lahko preneseš, če vidiš umreti dva ali dvajset mož, a ko začnejo padati kot muhe ... Na dan imamo povprečno 100 mrtvih. Izgubili smo tudi že veliko sester in zdravnikov. Posebej se moramo potruditi, da lahko odnašamo umrle. Že nekaj dni nimamo več krst ...«
Španska gripa usodna za 6000 Slovencev
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov takratnega svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo celo o desetkrat hujših razsežnostih, o pol milijarde obolelih – kar je takrat pomenilo tretjino svetovnega prebivalstva – in o sto milijonih žrtev.
Gripa je bila atipična, potekala je nenavadno, najhujši val je prišel poleti in zgodaj jeseni, v neobičajnem času za to bolezen, najbolj pa je prizadela predvsem mlade ljudi, stare od 20 do 40 let. Za večino hitrih smrti je bil usoden pljučni edem, pri dolgotrajnejših oblikah pa se je gripa komplicirala v pljučnico.
V zdravstveni reviji Vaccine so že leta 2003 zapisali: »Minilo je že 35 let od zadnje pandemije influence, najdaljši neizpodbitno potrjen interval med dvema pandemijama pa je 39 let.«
Strokovnjaki menijo, da je bila tako velika smrtnost posledica tega, da je bilo prebivalstvo izčrpano zaradi vojne, podhranjeno in tudi psihično precej na tleh, pa še higienske razmere so bile izredno slabe. Zaradi vojnih razmer so o gripi poročali le v nevtralni Španiji, po kateri se je zato tudi poimenovala. Drugje so bile novice o zdravstvenem stanju prebivalstva skrbno cenzurirane, saj je bila takšna informacija strateškega pomena. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno 6000 ljudi, na območju celotne takratne države SHS pa 60.000.
Kasneje se je v 20. stoletju pojavilo še nekaj resnejših izbruhov bolezni. Odmevnejši sta bili azijska gripa v letu 1957 in hongkonška leta 1968, dva nova virusa sta zahtevala vsak po milijon življenj. Nekoliko manjši izbruh so leta 1976 zabeležili v New Jerseyju, leto kasneje je ruska gripa v zmernejši obliki prizadela ves svet, leta 1997 je v Hong Kongu izbruhnila ptičja gripa, zadnja pandemično razširjena oblika pa je bila zabeležena leta 2009. V svetu naj bi vzela približno 18.000 življenj. Zaradi izboljšane imunosti, ozaveščenosti ljudi, dobrih higienskih razmer in razvoja cepiv proti gripi se v novejšem času pandemije niso več pojavljale, čeprav zgodovina kaže, da so aktualne na vsakih 10 do 40 let, epidemije influence B se pojavijo na štiri do šest let, epidemije influence tipa A pa izbruhnejo na dve do tri leta.
Svarila pred novo pandemijo
Znanstveniki na podlagi teh podatkov trdijo, da naslednja pandemija gripe že zamuja. V zdravstveni reviji Vaccine so že leta 2003 zapisali: »Minilo je že 35 let od zadnje pandemije influence, najdaljši neizpodbitno potrjen interval med dvema pandemijama pa je 39 let.« V članku je še pisalo: »Virus, ki bo povzročil naslednjo pandemijo, se utegne pojaviti na Kitajskem ali v kateri od bližnjih držav, verjetno pa bo vseboval površinske antigene oziroma virulentne dejavnike, ki izvirajo iz živalskih virusov gripe. Zelo hitro se bo širil po svetu. Prišlo bo do več zaporednih izbruhov. Obolevali bodo ljudje vseh starosti, v vseh državah bo obstalo precej družbenih in gospodarskih dejavnosti. Življenje bo izgubilo izredno veliko ljudi. Po vsej verjetnosti se celo v gospodarsko najbolj razvitih državah sistemi zdravstvene oskrbe ne bodo mogli uspešno prilagoditi povečanemu povpraševanju po zdravstvenih storitvah.«
Kako zelo moramo biti v skrbeh zaradi napovedi takšnega scenarija? John M. Barry, avtor knjige The Great Influenza, meni takole: »Terorist z jedrskim orožjem je za vsakega državnika nočna mora. To bi morala biti tudi nova pandemija gripe.« Izr. prof. dr. Maja Sočan, dr. med., predstojnica centra za nalezljive bolezni z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), pa o pandemij razmišlja takole: »Napovedi, kdaj bo nova pandemija in kakšna bo, so tvegane in pogosto neutemeljene. Pri pisanju o pandemiji gre mnogokrat za strašenje in pretiravanje. Katera vrsta virusa influence bo povzročila pandemijo, katera starostna skupina bo najbolj prizadeta, kje se bo pandemija začela, kakšna bo obolevnost in smrtnost; o vsem naštetem lahko zgolj ugibamo. Edino, kar je zanesljivo, je to, da pandemija nekega dne bo. Z razvojem družbe, z vse večjim znanjem, veščinami in tehnološkim razvojem se izboljšujejo tudi možnosti za učinkovit odziv na grožnjo zdravju, ki jo pandemija vsekakor pomeni. Ko bo izbruhnila, se bo morala odzvati celotna družba in sodelovati v odzivu, da bo škoda čim manjša.«
Slika: Primarna metoda pri zaščiti in nadzoru nad gripo je že nekaj let cepljenje z ustreznim cepivom, ki vsebuje antigene seva, podtipa virusa gripe, ki ga strokovnjaki do neke mere lahko predvidijo, četudi se ti stalno spreminjajo. Zaradi hitrega mutiranja virusov influence je določeno cepivo praviloma učinkovito le nekaj let.
Epidemije gripe se po svetu pojavljajo pogosteje kot pandemije, navadno zboli od 10 do 20 odstotkov populacije v določenih starostnih skupinah. Začno se nenadoma na določenem zemljepisnem območju, vrh pa dosežejo v drugem ali tretjem tednu po izbruhu. Epidemija gripe načelno traja od pet do šest tednov. Na začetku se poveča število okužb dihal pri otrocih, nato še pri odraslih. Kmalu se poveča tudi število bolnikov, napotenih v bolnišnice zaradi pljučnice, pogosto ob gripi pride še do izrazitega poslabšanja kronične obstruktivne bolezni in srčnega popuščanja. Poveča se tudi število umrlih.
V času epidemije se v populaciji pojavi več virusov gripe, najpogosteje dva različna virusa podtipa A, virus influence A in B ali virus influence A, zraven pa še respiratorni sincicijski virus (RSV). Ljudje so dovzetni za okužbo, ker še nimajo razvitih protiteles. Po vsaki preboleli gripi postanejo imuni natančno proti tistim virusom, ki so pri njih bolezen povzročili, zato morajo ti vsako leto mutirati.
Do danes je znanost dosegla velik napredek v preučevanju virusov, imunosti ter razvoju molekularne biologije in potrdila, da je gripa zelo spremenljiva bolezen. Znanstveniki so dognali tudi, da podobni virusi obstajajo pri prašičih in domači perjadi. V območjih z veliko gostoto ljudi in živali, denimo v nekaterih delih Azije, sočasne okužbe med vrstami omogočajo izmenjavo genskega materiala različnih oblik virusov gripe. Poznamo ptičjo gripo in prašičjo gripo, oba mutirana virusa sta se ob izbruhu v posebnih razmerah prenesla tudi na ljudi.
Trije rodovi virusa
Znani so torej trije rodovi virusa gripe, ki se ločijo po antigenskih razlikah beljakovin v celičnem jedru in celičnem matriksu. Virusi gripe A okužijo sesalce in ptiče, znani so tudi kot ptičja gripa, virusi B okužijo le ljudi, virusi C pa ljudi in prašiče, vendar se ne spreminjajo. Okužbo s slednjimi navadno vsi prebolimo že v otroštvu, pozneje pa imamo protitelesa, ki nas ščitijo pred ponovnim izbruhom.
Najverjetnejši povzročitelji epidemije in pandemije so virusi gripe tipa A, saj lahko pri njih pride do nenadne večje spremembe genoma, tako imenovanega antigenskega premika, ko je celica hkrati okužena z dvema različnima sevoma virusa, zato se genoma prerazporedita. Virus je v primerjavi z mnogimi drugimi majhen. Običajno je okrogel s štrlinami na površju. Ko okuži človeško celico, se tako hitro razmnožuje, da iz nje pogosto v približno desetih urah privre cela vojska, do milijon novih »kopij« virusa. Najboljši naravni rezervoar najrazličnejših variacij virusov influence A so vodne ptice, ki so lahko prenašalke virusa, ne da bi razvile simptome bolezni.
Do danes je znanost dosegla velik napredek v preučevanju virusov, imunosti ter razvoju molekularne biologije in potrdila, da je gripa zelo spremenljiva bolezen. Znanstveniki so dognali tudi, da podobni virusi obstajajo pri prašičih in domači perjadi. Na fotografiji odkrivanje prašičje gripe s toplotno kamero.
Zgradba virusa influence A je v bistvu preprosta. V majhnem lipidnem mehurčku je spravljenih osem genov oziroma zaporedij molekul RNK. Sam virus nima vgrajenih nobenih mehanizmov, s katerimi bi se lahko razmnoževal, zato poskuša v ta namen izkoristiti celice živali in ljudi. Ko vstopi v celico, sprosti svoje gene, ki se pomešajo med domače gene v celici, nato pa celični mehanizmi razmnožujejo tudi virus, ne da bi se tega sploh zavedali. Na takšne, večje spremembe imunski sistem ni pripravljen, zato se razvije okužba.
Pri tipih B in C prihaja zaradi točkovnih mutacij le do manjših sprememb genoma, tako imenovanega antigenskega odmika. Obstajajo pa še nadaljnje variacije, različice. Tako je specifični sev virusa gripe po standardni nomenklaturi označen s tipom virusa (A, B ali C), geografski lokaciji, kjer je bil prvič izoliran, po letu izolacije, zaporedni številki izolacije ter še s podtipoma H in N.
O ključu in sablji
Za razmnoževanje virusa je torej ključno, da prodre v celico, kar pa zanj nikakor ni lahka naloga. Celice imajo namreč vgrajene mehanizme, ki vsiljivcem ne dovolijo nepooblaščenega vstopa. Da celica v svojo notranjost spusti posamezen mehurček, mora imeti ta na svoji površini točno določene molekule, ki delujejo kot nekakšen ključ za odklepanje vrat. Eden takšnih ključev se imenuje hemaglutinin oziroma skrajšano kar H, navodila za njegovo gradnjo pa so zapisana v enem od osmih genov virusa. Poznanih je kar 16 različnih podskupin tega ključa, ki omogoča vstop virusov v živalske celice, a le redki od teh odprejo vrata tudi v človeške celice.
A zgolj ključ, ki virusu omogoči vstop v celico, še ni dovolj za njegovo učinkovito razmnoževanje. Ko se v celici geni virusa dovolj namnožijo, jo morajo zapustiti in najti nove žrtve. Za to poskrbi nevraminidaza ali skrajšano N. Ta deluje kot nekakšna sablja, mačeta, ki utira na novo nastalim virusom pot iz celice, ki jih je namnožila. Tudi »navodila« za zgraditev tega proteina so zapisana na enem od virusovih genov.
Viruse influence A znanstveniki ločujejo prav po tipu ključa in sablje, ki ju uporabljajo za vstopanje in zapuščanje celic. Virus že prej omenjene španske gripe na primer so poimenovali H1N1, ker je bil pač prvi, katerega učinke so analizirali. Virus, ki je povzročil pandemijo leta 1957, so poimenovali H2N2, hongkonško gripo iz leta 1968 pa H3N2.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (februar 2020)
