Veliki oder

Ni se težko ubraniti pred takimi poskusi manipulacije: vse, kar potrebujemo, je nekaj znanja o osnovnih tehnikah in že so povsem brez učinka. Tudi karierni lažnivci se nam bodo izognili, še najbolj pa se bomo zamerili vsem tistim, ki nas z besedno solato skušajo prepričati o svojem stališču, ki pa ga nikoli zares ne izrečejo.

Nekoliko manj osnovne, a še vedno izjemno učinkovite in priljubljene metode pa sta relativizacija in upravljanje z žrtvinimi skrajnimi čustvi ljubezni in sovraštva. Ko obvladamo to, smo pripravljeni tudi za veliki oder, kjer bomo z lahkoto prepoznali politične manipulatorje in njihova skrivna orodja. 

Nič ni tako, kot se zdi

Relativizacija je nekoliko manj znana tehnika, a zato nič manj učinkovita. Deluje nekako takole: nekaj nas je močno razjezilo, v nas zbudilo jeznega medveda ali tigrico in pripravljeni smo na boj. Verbalni boj, seveda. Pripravljeni smo, da nasprotniku s serijo neizpodbitnih dokazov in verigo logičnih sklepov pokažemo, kako zelo se moti ali da je neka situacija resnično nepravična. Borimo se z dušo in telesom, pripravljeni smo iti do konca in ne bomo se ustavili, dokler nam ne zmanjka sape od celovitosti našega pravičnega boja. 

Prsti v marmeladi

Primer: nekoga ste zalotili s prsti v marmeladi, ki ni njegova. Prav nemarno si je ta hipotetični posameznik prisvojil nekaj, kar mu niti slučajno ne pripada, ampak pripada skupnosti. Ko vas to močno razjezi in zbudi v vas željo, da mu tovrstno početje takoj preprečite, nato ga pa še pravično kaznujete, postanete prvovrstna potencialna žrtev manipulacijske tehnike, ki jo imenujemo relativizacija.

V tistem trenutku ste namreč v mentalnem polju, ki je črno-belo, kjer si nasproti stojita samo dve možni resničnosti: tisto, kar je prav, in tisto, kar je narobe. Spretni manipulatorji vedo, da je tako mentalno polje daleč od resničnega življenja, ker v življenju je res malokaj samo prav ali samo narobe. Tako vi sedaj stojite na zelo ozki brvi črno-bele interpretacije sveta, vaš manipulator pa ve, kako zelo ozka je ta brv. Vse, kar mora narediti, je, da v vas pihne nekaj barvne širine resničnega sveta in s te ozke brvi se boste skotalili kot zrela hruška.

Takim manipulacijskim metodam rečemo relativizacija oziroma racionalizacija problema. Vaš hipotetični tat skupne marmelade bi vam lahko na primer rekel, da je to, kar počne, vendar standardna praksa v vaši skupnosti. To vendar vsi počnejo! Marmelada je od vseh in vsi jo po malem kradejo. Tudi on je že zasačil marsikoga. Če ne bi kradel tudi on, bi ga vendar imeli za popolnega bedaka! S svojo krajo marmelade ne počne nič takega in res ne razume, zakaj ste se tako razburili. 

Kot duhovno široka in zelo bistra oseba seveda takoj priznate, da ima spretni tat povsem prav in da najverjetneje res ni edini s prsti v marmeladi. Vaša jeza v trenutku potihne in se povrhu še cepi z nekaj krivde, ker ste tako ozkogledi. Vaš tat ni več v nemilosti, ampak se mu na koncu še opravičite za preostro in nepravično obravnavo. 

Brv je ozka!

Kako se izognemo taki manipulaciji? Ko se znajdemo v situaciji, v kateri zavzamemo ekstremno stališče, je treba biti vedno zelo previden. Brv je ozka! Prav je, da se spoznamo in upoštevamo okoliščine  – torej, kako je prišlo do tega? Včasih nas lahko namreč razjezi stanje, ki je nastalo povsem naključno ali dejansko po nesreči. 

In če smo po tem, ko se spoznamo z okoliščinami situacije, še vedno prepričani, da je naše ekstremno stališče upravičeno, potem nas poskusi relativizacije in potiskanja z ozke brvi ne bodo niti presenetili niti pripravili do tega, da spremenimo svoje stališče. Relativizacija namreč ne poglablja vedenja o nastali situaciji, ampak mu skuša z dodatnimi logičnimi zankami spodnesti tla pod nogami. Več ko vemo o nečem, o čemer imamo skrajno stališče, bolj imuni bomo proti takim poskusom. 

Zmotna manipulacijska relativizacija oziroma v angleški literaturi pseudo-reasoning ima lahko veliko različnih obrazov, najpogostejši pa so: mešanje moralnih in pravnih norm (za zdaj še ni prepovedano nekomu v obraz povedati, da je grd), zmota perfekcionizma (s tem ukrepom ne bomo povsem odpravili revščine, zato ta poseg nima smisla), argumentacija na osebni ravni (oče pravi, da ne smem telefonirati med vožnjo, a on to počne, torej lahko tudi jaz) in posploševanje (vsi to počnejo, torej to početje ne more biti napačno).

Instant ljubezen ali sovraštvo

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili nekomu zelo močno všeč že prvi trenutek, ko vas je zagledal? Pa ne govorim o ljubezni na prvi pogled, ampak o prijateljski, morda poslovni simpatiji in navdušenosti nad drugo osebo, ki se včasih zdi kar malo pretirana. Če ste to že doživeli, potem veste, kako opojno je tako oboževanje, kako veseli smo ga in kako hitro tudi mi začnemo z naklonjenostjo gledati na osebo, ki je vir vse te ljubezni do nas.

A če ste že nekaj časa na svetu, potem veste, da je tako instant oboževanje pogosto, če ne tudi kar vedno, sredstvo za doseganje določenega cilja. Ni torej iskreno, saj je to precej težko. Težko bi namreč nekdo v prvih nekaj trenutkih druženja z vami ugotovil, kako zelo fantastični in neponovljivi ste. Običajna, iskrena in dolgotrajna prijateljstva se rodijo počasi, skozi obdobja spoznavanja in prilagajanja, in šele nato prerastejo v res trdne medčloveške odnose. Predvsem pa jih označuje uravnoteženost naklonjenosti na obeh straneh.

Ko pa je navdušen samo eden od obeh, in to takoj in na videz povsem brez vsakega dvoma, je v tej igri odnosov med dvema osebama treba posumiti tudi na manipulacijo. Ko namreč nekoga prepričamo o tem, da je čudovit in da ga naravnost obožujemo, da na njem ali njej ni praktično nobene napake in da je v svoji čudovitosti tudi povsem neponovljiv, takrat bo ta oseba verjetno sprostila vse svoje obrambne mehanizme in nas spustila blizu. Verjetno bomo tudi mi njej zdaj bolj všeč; zaupala nam bo svoje skrivnosti in želje; nam z veseljem naredila kakšno uslugo; ne bo podvomila o naših lažeh; branila nas bo pred svetom in bila sploh na naši strani.

V tem delu odnosa med manipulatorjem in njegovo žrtvijo cvetijo rožice predvsem za žrtev, ki živi v utvari, da je v tem prijateljstvu našla raj na zemlji. Končno se z nekom res dobro razume, končno ima pravega prijatelja! Tako lepo je! Skoraj preveč lepo, da bi bilo res.

Kadar si rečete, da je v nekem odnosu preveč lepo, da bi bilo res, je verjetno res tako. Zelo verjetno gre za prvo fazo narcistične manipulacije. Manipulator žrtev marinira v izdatnih količinah naklonjenosti in ljubezni, dokler ni povsem mehka in pripravljena na drugo, veliko manj prijetno fazo. 

V drugi fazi bo manipulator od žrtve zahteval poravnavo računa. Kaj, ko bi žrtev manipulatorju zdaj naredila kakšno uslugo, ki je povsem v nasprotju z njenim vrednostnim sistemom? Recimo, mu pogledala skozi prste, ko ji ukrade denar z računa; ali pa ga zagovarjala pred zunanjim svetom, ko ga ta zaloti, da počne kaj moralno močno spornega?

V takih situacijah sta običajna dva izida. V prvem žrtev nehote sodeluje v tem plesu, ne da bi povsem dobro vedela, da je žrtev manipulacije. Če pa se upre in manipulatorju postavi meje, nastopi tretja faza manipulacije.

V tej se manipulator iz največjega oboževalca spremeni v največjega sovražnika žrtve. Ta je nenadoma najslabši možni človeški izrodek, ki ga označujejo najhujše zmerljivke in diskvalifikacije. Pri tem manipulator običajno prestopi vse meje dobrega okusa. Žrtev je tako dvakrat kaznovana: izgubila je osebo, ki ji je močno zaupala in s katero se je počutila varno, obenem pa je požela še velik odmerek sovraštva in negativnih občutkov.

Rešitev iz tega pekla je na videz samo ena: popustiti manipulatorju. Morda bo potem spet tako lepo, kot je bilo v začetku »zveze«.

Primere take manipulacije pogosto srečujemo na straneh črne kronike, kjer z začudenjem beremo o ženskah, ki se po tem, ko so bile žrtve domačega nasilja, vrnejo k nasilnemu partnerju. Četudi se zdi ta reakcija nenavadna, je v resnici predvidljiva in človeška. Zelo verjetno je bil v ozadju kompleksen koktajl čustev, izzvan z uporabo tovrstnega mešetarjenja z ekstremnimi čustvenimi stanji in v povezavi z občutkom odgovornosti do otrok.

Narcistična manipulacija

A to se ne dogaja le med štirimi zidovi. Tudi na svetovni politični sceni smo lahko bili priča ameriški administraciji, ki je po nekaj letih odstavljala visoke uradnike, ki jih je sprva nastavljala ob zvokih slavospevov, ki jim je bilo kar težko verjeti. Ob odstavljanju pa smo poslušali žaljivke in diskvalifikacije, ki so bile – prav tako kot prej hvalospevi – nevajenim ušesom naravnost neverjetne. 

Zdaj ko poznamo podrobnosti plesa ljubezni in sovraštva v okviru narcistične manipulacije, lahko sklepamo, da so omenjeni uradniki v prvi fazi naivno sprejeli oboževanje in naklonjenost svojih nadrejenih, nato pa niso želeli sodelovati pri nečednostih, ki so se od njih pričakovale v zameno.

Pomembno je, da se pri poskusih tovrstne manipulacije zavedamo, da so ekstremna čustvena stanja, ki iz nje izvirajo, umetno izzvana. Če nas nekdo zasipa s pozornostjo in naklonjenostjo, ki se zdi močno pretirana, potem to tudi je. Gre verjetno za poskus umetnega vzbujanja čustev, ki naj bi vas pripravilo do tega, da boste voljni kot glina. Če je torej nekaj preveč lepo, da bi bilo res, si je treba nemudoma sneti rožnata očala in stopiti nekaj korakov nazaj. 

Veliki oder

Kaj pa manipulacija na debelo? Kako lahko celotnemu narodu potisnemo po grlu spremembe, ki ne bodo koristile nikomur razen eliti, ki si je ukrep izmislila? Ali bi lahko to storili tako, da bo narod na koncu za spremembe še hvaležen in elito na prihodnjih volitvah brez pomisleka izvolil še enkrat?

S hladno analitičnega vidika bi verjetno rekli, da kaj takega ni mogoče. A žal dokazov o nasprotnem mrgoli povsod. Za dosego takih ciljev je treba samo nekaj spretne manipulacije in nekaj dodatnih zelo uporabnih orodij.

Ljubezenski ples z narodom

Na primer, naš ljubezenski ples z narodom, ki nas je izvolil, začnemo s popolno predanostjo ljudstvu in njegovim težavam. V predvolilnem obdobju ljudem obljubimo vse, kar želijo. Narišemo jim idealizirano prihodnost, v kateri bomo vsi plačevali manj davkov, živeli bolje, nihče ne bo trpel pomanjkanja, in kdor bo želel postati bogat, mu bodo vsa vrata do sreče odprta na stežaj. Naša dežela bo ekološka, mirna, čista, srečna, naši otroci bodo zdravi in naši dedki in babice bodo svoje dolgo življenje živeli v izobilju in sreči. Seveda nas narod izvoli: kdo pa si ne želi take čudovite prihodnosti?

Po volitvah pa streznitev: kar takoj jih udarimo po nosu z zelo neprijetnim zakonom, ki vsem po vrsti odmerja višje davke in zato slabši življenjski standard. Če ste hoteli čistejše okolje in hitrejše ceste, bo treba nekaj žrtvovati! Narod se upre, na ulicah protesti, vsepovsod veliko ogorčenje. V slogu sožitja, ki smo ga vzpostavili pred volitvami, jim ljubeče prisluhnemo. Ljudje imajo prav, zakon je treba razveljaviti, kar elita nemudoma tudi stori.

Narod se pomiri in v deželo se vrne sreča. Čez pol leta v tišini in brez pompa sprejmemo podoben zakon, ki je le nekoliko omiljen. Ljudje nimajo več energije, da bi se upirali. Vsa kinetična energija upora je bila porabljena v prvem poskusu. V drugo ne gre več in zakon je povsem mirno sprejet tudi med ljudmi. Če hočemo hitrejše ceste, je treba denar vendar nekje vzeti, kajne? Še več, politična elita je s tem, ko je v prvem poskusu popustila ljudstvu, pridobila še več političnih točk in ohranila vtis, da služi narodu. 

Tako kot v medosebnih odnosih je tudi v politiki treba izkazovati veliko zadržanosti do kandidatov, ki pred volitvami sadijo rožice in najdejo zanesljive teoretične rešitve za prav vse težave svojega ljudstva. Zrelo volilno telo bo v tem prepoznalo prvo stopnjo manipulacijske tehnike ljubezen – sovraštvo – ljubezen in jim hitro pokazalo pot z volišča. Tudi v politiki instant ljubezen ni veliko vredna. Še več: po volitvah jo bo zagotovo treba trikrat preplačati.

Prelisičeni

Naslednja politična manipulacijska tehnika pa je namenjena volivcem, ki ne padejo več na sajenje rožic. Če so jih že kdaj prelisičili s sladkim besedičenjem, bodo volivci odslej bistveno bolj skeptični in zadržani do teh najbolj osnovnih manipulacijskih metod.

Na primer, povišanje davkov za nakup obrambne opreme. Pravi razlog za nakup take opreme v tem izmišljenem primeru leži v tem, da si elita od vsakega posla obeta nekaj nezakonitih prilivov na osebni transakcijski račun. Ne gre torej za višje cilje varnosti ljudstva, ampak za osebno okoriščanje.

Narod torej živi v mirnem sožitju s svojimi sosedi, kot si je zamislil že Prešeren, pridno plačuje davke in vzdržuje osnovno raven varnosti ter obrambe. Kako državljane prepričati, da bi brez ugovarjanja plačevali več davkov za varnost, če pa z njo že zdaj ni nič narobe? Odgovor se ponuja na dlani. Če problema ni, ga je treba pač ustvariti!

Elita začne gonjo proti sosedom ali kakšnemu drugemu primernemu sovražniku na drugem koncu sveta. Obtoži jih, da so tik pred tem, da nas napadejo, uničijo naš življenjski slog, na novo narišejo naše ozemeljske meje, ali kako drugače surovo posežejo v lagodnost naših življenj. Bolj ko jim bo uspelo pisano in tridimenzionalno opisati nevarnost, ki nam preti, bolj bomo pripravljeni odpreti denarnice, da se tej nevarnosti izognemo. 

Tej manipulacijski tehniki rečemo »problem – reakcija – rešitev«, pri čemer je problem vedno umetno ustvarjen, rešitev pa končni cilj, ki bi ga sicer težko dosegli, saj je v odsotnosti problema razumljen kot nepotreben in nepopularen. Ta manipulacijska tehnika je pridobila nekaj negativnih točk v preteklih letih, saj jo teoretiki zarote serijsko uporabljajo kot pojasnilo za tako rekoč kakršen koli družbeni pojav, ki jim ni všeč. A zato ni nič manj resnična.

Ključno je pravočasno prepoznavanje

Kako se ubranimo pred njo? Tako kot praktično vse manipulacijske tehnike je tudi ta precej nemočna, če jo prepoznamo, preden je prepozno. Če se nam kdaj zazdi, da nas skušajo prepričati o obstoju problema, ki ga še pred nekaj dnevi ni bilo, bi bilo treba malo bolj kritično prisluhniti. Sploh če »problem«, kot nam je predstavljen, temelji predvsem na strahu, ki naj bi ga vzbudil v nas. Umetno vzbujanje ekstremnih čustvenih stanj je vedno zelo, zelo sumljivo. Vprašati se je treba, ali je mogoče obstoj problema objektivno preveriti: v ta namen je neprecenljive vrednosti neodvisna in močna novinarska stroka.

Ameriška profesorica klinične psihologije Dr. Ramani Durvasula pa opaža, da se v vrtinec mešetarjenja s strahom (fear mongering), ki je namenjen predvsem doseganju skrajnih političnih ciljev, pogosto ujamejo osebe, ki so nagnjene k pretiranemu poudarjanju in iskanju nevarnosti v svojem okolju. Paranoidna osebnostna motnja namreč dobesedno cveti v takem okolju. Ne le, da umetno ustvarjene nevarnosti takoj posvojijo, ampak jih tudi zavzeto širijo po družbenih medijih. 

Vprašanje, ki se poraja, je, ali je ta povezava med osebami s paranoidno osebnostno motnjo in ustvarjanjem neobstoječih problemov naključna ali ne. Za laičnega opazovalca se zdi morda kar nekoliko preveč nevarna, da bi bila namensko ustvarjena. Morda pa bomo v prihodnosti raziskali tudi to povezavo in se naučili več o tem, kako lahko nekateri s pomočjo posameznikov z osebnostno motnjo dosegajo politične cilje, o katerih si brez njih ne bi upali niti sanjati. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2019)

Več o reviji Gea >