Mit o Prešernu

»Primerjamo ga lahko s Kristusom ali z Devico Marijo. Vemo, da je kult Device Marije na Slovenskem zelo razširjen in ima veliko tradicijo. Skoraj nihče ne ve, da je bila leta 1905, ko so v središču Ljubljane postavljali spomenik Prešernu, na tem mestu hiša, ki so jo zaradi spomenika porušili; trg, ki je danes Prešernov, pa se je prej imenoval Marijin trg,« razloži literarni zgodovinar in prešernoslovec Zoran Božič. 

»S Kristusom ga povezuje tudi to, da je največji krščanski praznik velika noč, kristjani častijo dan Jezusove smrti in njegovo vstajenje, prav tako Slovenci bolj častimo dan Prešernove smrti 8. februar, ki smo ga razglasili za svoj kulturni praznik, kot dan njegovega rojstva, 3. december.«

 »Pekel, ki ga je v življenju preživljal Prešeren, je močno povezan z dejstvom, da je šel prezgodaj od doma,« izpostavi Božič. Zapisan je v zlato knjigo odličnjakov v Ribnici, v šoli, ki se danes imenuje  OŠ Franceta Prešerna. Ribnica sodi med tiste kraje, ki imajo najstarejše šolstvo na Slovenskem, vendar tja Prešerna gotovo ni prignala »uka želja«, pač pa ga je  k svojemu stricu v Kopanj pri Veliki Račni na Dolenjskem poslala mati. Stari stric je bil duhovnik, Franceta je sam poučeval tri leta pred vstopom v tedanjo normalko v Ribnici. »To ni bila navadna osnovna šola, to je bila šola, kamor so hodili otroci plemičev in meščanov,« razloži Božič in doda: »Takrat se je Prešernu v Ribnici nekaj zgodilo, kar je povedal svoji sestri Katri tik pred smrtjo, vendar nihče ne ve, kaj. Rekel ji je, če se mu takrat ne bi zgodilo to, kar se mu je, bi bilo njegovo življenje drugačno.«

Njegovi starši so bili premožni kmetje, ne siromašni, kakršni so običajno otroke pošiljali služit k sorodnikom, ker jih niso mogli preživljati. Prešernov oče pa je bil ugleden kmet in znan sadjar. »V svojem edinem ohranjenem pismu staršem Prešeren omenja prispodobo s sadjem, ko pravi, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo žlahtna drevesa, ki obetajo bogat sad, posekal in tam naredil zelnik. Tako se je bržčas počutil, ko se je odločil za študij prava,« pripomni Božič. Po očetovi in materini strani je bilo v rodbini Prešeren več duhovnikov. »Mati, ki je morala biti bolestno ambiciozna, je svojega otroka pri komaj osmih letih poslala od doma k svojemu stricu, k dve generaciji starejšemu človeku! Podobno so z otroki počeli Rusi, kar lahko prepoznamo v Ani Karenini. Fante, ki jim je bilo namenjeno, da bodo prevzeli v družbi ugledne položaje, da bodo v življenju naredili kariero, so že pri petih, šestih letih poslali daleč od doma v posebne šole. Tu ne moremo govoriti o kakršnemkoli ljubečem odnosu matere do otroka,« nadaljuje Božič. 

Sanje o samostojni advokaturi

Še večji pekel pa je Prešeren doživljal, ker ni mogel uresničiti svoje kariere. Dolga leta je bil kot pravni svetovalec zaposlen pri uglednih advokatih Baumgartnerju in Crobathu, in zlasti Blaž Crobath si je močno prizadeval, da se Prešeren ne bi mogel osamosvojiti, saj bi tako izgubil dobrega delavca. »Z današnje perspektive si težko predstavljamo, da je odličnjak, kakršen je bil, spreten z besedami, dobil potrjeno šele šesto prošnjo za samostojno advokaturo. Ta kalvarija je trajala več kot deset let, potem ko se je z Dunaja že vrnil z doktoratom. Lahko si predstavljamo, kako je sam to doživljal: vedel in dokazoval je, da je sposoben, uradnega blagoslova pa ni mogel dobiti. To ga je dotolklo,« pojasni Božič. Šele leta 1847, dve leti pred smrtjo, so mu odobrili prošnjo z možnostjo, da izbere Postojno ali Kranj. 

Tretji pekel pa je bila vsem znana neuresničena ljubezen, čeprav je, resnici na ljubo, v zgodbi o pesnikovi platonski ljubezni do Primičeve Julije, s katero se po nekaterih virih menda sploh nikoli nista srečala, precej nejasnega. Julija je v resnici zelo neznano bitje v zgodbah, ki so se kasneje spletle o Prešernu. »Tudi njeno življenje ni bilo z rožicami postlano, tudi zaradi Prešerna, zaradi njegovega oboževanja, ker je, ni znano zakaj, izbral ravno njo. Ni bila posebno lepa, bila pa je najbogatejša Ljubljančanka, kar je pomembno, morda si jo je izbral zgolj zaradi svojega napuha, češ, osvojil jo bom, čeprav nimam nobenih možnosti. Bila je izbrana in bila je, komaj šestnajstletna, označena za vse življenje. Akrostih Primicovi Julji je izšel v časopisu in to je bila žalitev za njeno mamo, družino, tudi če je njej osebno takšna pozornost morda laskala. Kaj je Julija o tem mislila, kako je vse to čutila, potem ko se je poročila in preselila v Novo mesto, ni znano, saj sama o tem ni pustila nobenih sledi,« pojasni Neda Rusjan Bric, avtorica in režiserka predstave Dr. Prešeren, ki jo je napisala za Prešernovo gledališče Kranj. 

Dvakrat je poskušal narediti samomor

Prešerna je zelo prizadela smrt dveh najboljših prijateljev,  Matije Čopa, ki je umrl leta 1835, in Andreja Smoleta, ki je umrl leta 1840. »Z njuno smrtjo je čutil, da je izgubil ljuba mu sogovornika, s katerima se je razumel in izmenjeval poglede. Intelektualno je tako ostal sam, v Ljubljani se je počutil tujca,« pripoveduje Božič. Svoj življenjski pekel je najlepše opisal v pesmi Vrba, kjer v drugi kitici pravi: Ne vedel bi, kako se v strup prebrača / vse, kar srce si sladkega obeta; / mi ne bila bi vera v sebe vzeta, / ne bil viharjov nótranjih b' igrača! Dvakrat je poskušal narediti samomor, enkrat na Bohinjskem jezeru, drugič v neki gostilni. Vsakdanje življenje mu ni dajalo zadovoljstva, srečo in vrednost je našel le v poeziji.

»Zato pa je Prešeren vedel, da piše dobre, kakovostne pesmi, imel je pesniško samozavest. Ko je ustvarjal, je vedel, da je visoko, da je 'na nebu'. To značilnost pesnika  lepo pokaže Pesem o albatrosu Charlesa Baudelaira, kjer avtor na koncu pravi, da je pesnik podoben albatrosu. Dokler leti za ladjo, je kralj zračnih višav, ko pa se spusti na njen krov, ko se iz svojega sveta poezije vrne v vsakdanje življenje, je neroden, smešen, mornarji se mu posmehujejo ...« razloži Božič in doda: »Pravimo, da je Prešeren povzdignil slovensko poezijo na evropsko raven, kar se morda sliši kot puhlica, če pa odpremo Kranjsko čbelico in njenih pet zvezkov, ki so izšli v letih od 1830 do 1848, vidimo, da Prešeren vanjo sploh ne sodi, saj so vse druge pesmi na popolnoma drugačni ravni.«

Večina pesmi tistega časa je bila namreč zelo drugačna. Pesmi je denimo pisal tudi gornik in alpinist Valentin Stanič, vikar v Ročinju, ki je imel tiskarno v Gorici. To so bile praktične pesmi, kot je denimo pesem z naslovom Domača živina, v kateri razlaga, zakaj je dobro imeti prašiče, kokoši, govedo itd. Takole pravi Stanič: Debeli prasec krulji mu: / »Češ tolsti kos imeti? / Ker dobriga ne morem st'rit', / zamoreš mene le vmorit': / scer sim zastonj na sveti.« 

Prešernova poezija je bila po zahtevnosti svetlobna leta pred drugimi. »Jernej Kopitar in Matija Čop sta imela o tem zelo zanimivo polemiko. Kopitar je trdil, da so Prešernove pesmi prezahtevne za slabo izobražene Kranjce oz. Slovence, Čop pa je k temu dodal, da to sploh ni problem, saj preprosti ljudje Prešerna tako ali tako ne bodo brali, za povrh pa so Prešernove pesmi prezahtevne celo za izobražence,« izpostavi Božič. Čop je Prešerna vzel v bran, hotel pa je tudi namigniti, da se preprosti ljudje tako vsaj ne bodo mogli 'pohujšati', kajti problem pohujšanja je bil v poeziji še dolgo močno prisoten. Ko je leta 1841 duhovnik Jožef Žemlja iz Žirovnice napisal ambiciozno povest v verzih Sedem sinov, ki spominja na Krst pri Savici, je imel težave z natisom, češ da je za bralce prezahtevna, Prešeren, ki je Krst izdal pet let prej, pa ne, saj je z motivom spreobrnitve poganskega vojskovodje v krščanskega duhovnika uspešno pretental cenzuro. 

Kjer po stari šegi še drekajo  

Zato pa je zaradi pohujšljivosti Prešernov Krst pri Savici kasneje cenzuriral slavist Anton Janežič, profesor na višji šoli v Celovcu. To je bilo tvegano početje, saj so kitice oštevilčene, 53 jih je, Janežič je dve prečrtal. Med njimi je ena ključnih, ko se Črtomir in Bogomila poslavljata. Prešeren piše: Kak težka, bridka ura je slovesa! / Stoje po licih jima kaplje vroče, / objeta sta, ko bi bila telesa / en'ga, spustiti žnabel žnabla noče; /si z lev'ga oča, desnega očesa / jok briše, ki ga skriti ni mogoče, / ko vidi v tako žalost nju utopljene, / in da tolažbe zanju ni nobene. »Nekatere je sicer motila beseda žnabel za ustnice, ki danes velja za nemško popačenko, v Prešernovem času pa je bila to povsem normalna beseda, za Janežiča pa je bil sporen predvsem njun tesni objem, kar je namigovalo na erotično dejanje,« pojasni Božič. Sicer pa so vse do druge svetovne vojne kritiki v Prešernovi Novi pisariji cenzurirali besede žnabel, (balade, od Čebelice) zasrane in (tam kjer po stari šegi še) drekajo, ki so se jim zdele nespodobne in nesprejemljive.

Po Sonetnem vencu, Krstu in Pevcu je Prešeren v nemško pisanem pismu zapisal, da bo poslej pisal drugačne pesmi, »takšne, ki bodo kranjskim fantom všeč«, ki bodo razumljive. Leta 1847 so izšle Poezije, ki pomenijo umetniški in kulturni vrhunec že za časa pesnikovega življenja, še posebej pa glede na to, kakšne pesmi so v Prešernovem času na Slovenskem izhajale. »Prešeren je dobro premislil, kako bo razporedil pesmi v pesniški zbirki, in je v prvi razdelek Poezij z naslovom Pesmi uvrstil pesmi Dekletam, Soldaška, Mornarska, Od železne ceste, Kam itd., torej pesmi, ki so razumljive tudi preprostemu človeku in so nastale proti koncu pesnikovega življenja. V Poezijah jih je uvrstil na začetek kot mehek uvod v poglavja, ki so bistveno bolj zahtevna, saj so mu na uho prišle informacije, da so njegove pesmi težko razumljive,« razlaga Božič.

Tisti, ki pošilja strele z neba

Po povedanem zlahka razumemo, da Prešeren v domačih krajih ni imel konkurence. Čutil se je enakovrednega evropskim in svetovnim pesnikom, kar lahko razberemo v prvi kitici pesmi Glosa, v kateri se primerja s Homerjem, Dantejem, Cervantesom, Ovidom, Petrarco itd.: Le začniva pri Homeri, / prosil reva dni je stare; / mraz Ovidja v Pontu tare; / drugih pevcov zgodbe beri: / nam spričuje Alighieri, / káko sreča pevce udarja; / nam spričujeta pisarja /Luzijade, Don Kihota, / kákošne Parnasa pota – / slep je, kdor se s petjam vkvarja. Samega sebe časti, ko si v Predgovoru in Zagovoru privošči Slomška, Čopa in druge znane Slovence, ko zapiše Naj zmisli, kógar bi pušíce té zadele, de na visoki vrh leté iz néba strele. »Poudari, da ti gospodje niso marginalci, so osebnosti, ki izstopajo, ki štrlijo iz povprečja, in naj bodo veseli, da si jih je privoščil; pri tem pa sam sebe postavi na mesto boga, torej tistega, ki te strele pošilja. Prešeren ni bil samo tožeči pesnik, včasih je bil tudi duhovit,« pripomni Božič.

Fran Malavašič je v časopisu Kmetijske in rokodelske novice leta 1847 objavil, da imamo na našem Parnasu dva velikana, to sta Prešeren in Koseski. »Že za časa življenja je literarni kritik postavil Prešerna na nebo. Takšnih primerov v slovenski literarni zgodovini nimamo veliko. Koseskega primerja z mogočnim orlom, ki z višav meri svet, Prešerna pa z labodom, tiho ptico, ki zapoje šele, ko je ranjena.« Koseskega so ljudje oboževali in ob njegovih udarniških, gromovniških pesmih jokali, čeprav jih niso razumeli. Njegov ugled sta z uničujočo kritiko kasneje spodkopala Janez Trdina in Fran Levstik, tožeči pesnik Prešeren, njegovo popolno nasprotje, pa je rasel. »Po drugi svetovni vojni so Koseskega nekoliko rehabilitirali, Kozma Ahačič je dokazal, da si besed ni izmišljal, ampak jih je večino našel v slovarjih,« pojasni Božič.

Literarni kritik in zgodovinar Anton Mahnič je menil, da so Prešernove pesmi veličastne, da pritegnejo bralca. Postavil ga je za prvega pesnika na slovenskem parnasu. Takole pravi Mahnič: »Kje bomo našli pesnika, ki bi nam zvestejše in resničnejše označil človeško strast s svojimi spremembami, s sladkimi in grenkimi nasledki?« Vendar pa mu je tudi očital, da ni bil poročen in da je imel tri nezakonske otroke. Zato so, kot meni Mahnič, sicer izjemno kakovostne Prešernove ljubezenske pesmi izrazito škodljive: »In ker je ta ljubezen v pesmih njegovih upodobljena v najlepši čarobni obliki, rečemo lahko: Prešeren nam v zlati, umetelno izdelani posodi podaja strup pregrešne strasti.« Mahnič še doda, da je posebno pogubna taka ljubezen nezreli mladini; »ako se začne zanjo vnemati, jame mladeniču (gimnazije so tedaj obiskovali samo moški) polniti domišljijo z nečistimi podobami, otrovi mu nepokvarjene živce, izsreblje živeljni sok«. Mahnič je torej menil, da zaradi Prešernovih pesmi mladi pri živem telesu umirajo ...

Pozabljeni otroci

»Ko pa je Prešeren umrl, je takoj postal kult,« doda Božič, čeprav je vse življenje težko živel, še bolj pa je to veljalo za njegovo družino. »Prva hči Rezika je umrla le nekaj mesecev po rojstvu, Ernestina je preživela, France, tretji otrok, pa je umrl dobesedno zaradi revščine, v mrliško knjigo so ga vpisali kot mestnega berača. Mesto je porabilo veliko denarja, da so pesnika pokopali v Prešernovem gaju, mu naredili spomenik, priredili gledališko igro itd. ter začeli graditi Prešernov kult. Ana, Ernestina in mali France pa so živeli v tako neznosnih razmerah, da se tega sploh ne da povedati. In nihče se ni menil zanje,« izpostavi Neda Rusjan Bric. »Ernestina piše, kako so jih zavračali, kako so pisali Prešernove življenjepise, v katerih Ane in otrok sploh niso omenjali, kot da jih ni, ker bi to umazalo lepo podobo, ki so jo o njem ustvarili. To me je zelo prizadelo,« doda Neda Rusjan. 

»O Prešernu je bilo napisanih na tisoče besed in razprav, ki pa so jih pisali skoraj izključno moški. Celo njegova hči Ernestina se je v Spominih opravičevala, da jih sploh piše, in to celo v nemščini, saj slovensko ni znala dovolj dobro. Napisala jih je na podlagi pripovedovanja svoje matere, saj očeta ni poznala. Zato sem razmišljala, da bi se lotila Prešerna z drugega zornega kota, in to ženskega.« Prešeren je živel s sestro Katro, ki mu je gospodinjila. Ni se poročila, ni imela nobenega svojega življenja. Živela je z njim, ga ščitila, skrbela zanj. Po njegovi smrti ni imela kam iti, nihče je ni hotel, selila se je od sorodnika do sorodnika. »Življenje ženske v prvi polovici 19. stoletja je bilo, če se v to poglobiš, strahotno žalostno. Ana Jelovškova, denimo, je bila stara 14 let, ko sta se spoznala s Prešernom, on jih je imel 37. In v njenem življenju je bil nekaj lepega, ker je bil vendar galanten gospod. Žensko so v tistem času večinoma uporabili in odvrgli,« doda Rusjanova. 

Najlepša lirična pesem

»Navkljub ogromni množici besedil o Prešernu pa o njem pravzaprav ne vemo nič, saj si ga vsak razlaga skozi svoje oči. Vse, kar vemo o Prešernu, so večinoma samo predsodki,« doda Rusjanova. Štirivrstičnica Prosto srce (Sem dolgo upal in se bal, / slovó sem upu, strahu dal; / srcé je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi) je miniaturni pesniški biser, s katerim je Prešeren v samo štririh verzih o ljubezni povedal vse. »To je cela drama. Njeno sporočilo je – brez ljubezni mi živeti ni,« pojasni Božič. Očitno Ana Jelovšek, s katero je imel tri nezakonske otroke, ni bila njegova ljubezen. Z njo in otroki je sicer menda vzdrževal stalne stike in jim po svojih močeh denarno pomagal, pa ne dosti. Skromen poklon je Ani dal s pesmijo Nezakonska mati, kar je bila zanjo bržčas slaba tolažba. To Prešernovo pesem je Levstik razglasil za eno najlepših lirskih pesmi na svetu. V njej govori o zaznamovani, pa vendar brezpogojni predanosti matere svojemu otroku. Božič: »Ta pesem, ki ni ravno pohujšljiva, je bila v šolskem berilu prvič objavljena šele po prvi svetovni vojni. Zaradi motiva nezakonske matere ali pa zato, ker je sam Prešeren imel nezakonske otroke, je bila nekako zaznamovana.« 

Prešernovo pregrešno življenje ni bilo všeč vplivnemu ljubljanskemu  škofu Antonu Bonaventuri Jegliču, ki je znan po tem, da je leta 1899 pokupil vse izvode Cankarjeve Erotike in jih dal zažgati, Cankar pa je čez dve leti izdal ponatis in ga razprodal. Ironija je, da je knezoškof Jeglič leta 1910 napisal prvi slovenski spolni priročnik z naslovom Ženinom in nevestam, pouk za srečen zakon. »Liberalna stran ga je nemudoma napadla z vsemi topovi, češ, kaj je to, škof, ki piše o seksu. Cerkev ga je sicer branila, da je njegovo pisanje poučno in vzgojno, vendar ni pomagalo, čez tri dni so knjižico umaknili iz prodaje. Ker pa bi bilo škoda zamuditi tako imenitno poslovno priložnost, so jo prevedli v italijanščino in hrvaščino ter z uspehom prodajali,« se nasmehne Božič.

Orel ali labod?

Jeglič se je ob odkritju spomenika kiparja Ivana Zajca Prešernu v Ljubljani leta 1905 odkrito zgražal nad golo pesnikovo muzo nad njim ter ponovno izval škandal. Pisal je protestno pismo tedanjemu županu Ivanu Hribarju in zahteval, da se kip umakne izpred cerkve. Do konca 19. stoletja so v katoliškem taboru Prešerna namreč zavračali, češ da je njegovo pisanje in življenje pregrešno, potem ko je bil odkrit spomenik, ki je pomenil nacionalno počastitev pesnika, pa so uvideli, da nasprotovanje ni smiselno,« izpostavi Božič in doda: »Začeli so iskati, kaj je pri Prešernu »našega«, in našli so Krst pri Savici, kjer se, ob pravi interpretaciji, pogan spreobrne v katoliškega duhovnika. Časnikar in publicist Franc Terseglav je zapisal: »V slovenskem slovstvu je ni pesnitve, ki bi izražala silnejše ideje, slikala globočjih dušnih bojev in se vzpenjala do take visoke in plemenite dikcije kot epsko-lirična epizoda Krst pri Savici, najlepši biser izmed poezij našega pesnika prvaka.«

Po drugi svetovni vojni je prvak postal spet problematičen, in sicer zato, ker je večina njegove poezije tožeče. »Takega pesnika pa težko uporabite za kreiranje nove (socialistične) družbe, družbe, ki bo drugačna od mračnih, zastarelih podob preteklosti. Nova družba potrebuje pesnika, ki je optimističen, ki pelje naprej, kot je počel Župančič, ki je leta 1900 za prvi Prešernov album napisal Pesem mladini. Ko pravi, da bo Prešeren iz temine vstal in mi vsi za njim, ter ga prekvalificira v orla, ni promoviral samo Prešerna, ampak tudi sebe,« pojasni Božič in doda: »Razlage Prešerna so šle po drugi svetovni vojni v smer, da so kritiki iskali, kaj bi bilo v njem orlovskega, s čimer bi se lahko pohvalili, poistovetili. Pesem Pevcu, ki je po mojem mnenju ena najbolj temačnih pesmi na svetu sploh, so razlagali tako, kot da je pesnik neke vrste bog, ki ima moč, da reši vse probleme, da noč temno razjasni itd.« V to polemiko je leta 1964 posegel prešernoslovec Anton Slodnjak, ki je napisal, da optimistična razlaga te pesmi ni možna, v njej Prešeren prisega na trpljenje brez miru, to pa je definicija pekla. »Pesmi ne moremo razlagati kot optimistične samo zato, ker bi radi videli Prešerna kot orla namesto laboda,« je dejal Božič.

»Prešeren se je zavedal, da navkljub  svojim zaslugam za slovenski narod nikoli ne bo postal svetnik. Balada Neiztrohnjeno srce, nastala v letih pred njegovo smrtjo, je Prešernova pesniška oporoka. V njej se avtobiografsko predstavi kot pesnik, ki je doživel ljubezensko razočaranje, njegov grob je zapuščen. Pravi, da je živel zelo razuzdano, da pred smrtjo ni bil ne spovedan ne maziljen in gotovo ne more biti svetnik,« nadaljuje Božič. Pa je navsezadnje to le postal, saj danes velja za slovenskega kulturnega svetnika številka 1. To dokazuje že z mogočnostjo kipov, na katerih je upodobljen, kot je spomenik na trgu pred Prešernovim gledališčem v Kranju ali spomenik na Prešernovem trgu v Ljubljani. Po njem je poimenovana cela vrsta ustanov, njegovo ime nosi slovenski kulturni praznik, ki je tudi dela prost dan, upodobljen je na evrskem kovancu za 2 evra, njegovo ime pa nosi tudi najbolj prestižna nagrada za kulturno ustvarjalnost v državi. Ne nazadnje, moramo ob petju sedme kitice njegove Zdravljice stati mirno.

Članek je bil objavljen v reviji Gea (februar 2020)

Več o reviji Gea >