Izumitelj električne dobe

Čez nekaj trenutkov se je oddaljil od aparata, električna avra okoli njega se je razblinila in na veselje občinstva je postalo jasno, da je povsem nepoškodovan. 

V omenjenem spektaklu je glavno vlogo odigral Nikola Tesla, ki ga že od nekdaj spremlja sloves legende. Težko je najti izraz, ki bi zaobjel večplastnost njegovega udejstvovanja: znanstvenik, inženir, fizik, izumitelj, mojster električne revolucije, motor druge industrijske revolucije, prototip norega genija, humanitarec, futurist ter vizionar, ki je s svojimi izumi spreminjal zgodovino človeštva. A ni nikoli dobil Nobelove nagrade …

»Izumitelj električne dobe« je bil tudi eden od prvih zvezdnikov med znanstveniki. Gibal se je v ameriški visoki družbi, z električnimi eksperimenti je med drugim navduševal ameriškega pisatelja Marka Twaina, leta 1931 pa je njegov portret krasil naslovnico revije Time.

»Bil je nadarjen šovmen, ki je gojil podobo ekscentričnega genija. Celo na koncu življenja, ki ga je preživel v revščini, je novinarje še vedno privabljal na vsakoletni rojstnodnevni intervju, med katerim jih je navduševal z napovedmi o novi vrsti orožja – zloglasnih Teslovih žarkih smrti, s katerimi bi lahko sestrelil sovražno letalo,« je dr. Bernard Carlson zapisal v biografiji z naslovom Tesla: izumitelj električne dobe. 

V beograjskem muzeju  

Sem v dvorani elegantnega in nekoliko pompoznega dvorca v Beogradu, v katerem je  muzej Nikole Tesle. V njem tudi popolni analfabeti ne moremo spregledati visokega stolpa z bakrenim prstanom, nad katerim visi črna krogla – sloviti Teslov transformator, ki je star več kot sto let.  Pripoved vodnika prekine zamolkel pisk, nato pa tišino zmoti tresk udara. Oster in neprijeten zvok ustvari rahlo zastrašujoč vtis, še posebej, ker se v zraku pojavi vonj po plinu. Spektakularne modro-vijolične iskre resda prevzamejo s svojo lepoto, vendar je težko verjeti, da so varne za ljudi. Ob prizoru se sprašujem, kakšen vtis šele je transformator naredil na sodobnike z »umetno strelo«, če je občinstvo še danes očarano nad precej manj spektakularnim eksperimentom? 

Vodnik že išče prostovoljca za naslednji podvig in izzivu se ne morem upreti. V desni roki držim svetilko brez žic, z levo se dotaknem elektrode – neonska svetilka zažari z zloveščo bledo svetlobo. Udarec ni močan, vendar ga čutiš in je precej neprijeten. Moj živčni sistem je v paniki in prva misel, ki se mi pojavi,  je »pojdi proč«. Zavedam se, da je moč toka nizka, vendar se kljub temu ne morem sproščeno nasmehniti. Znanost in šov z roko v roki!

Prvi tehniški muzej v Jugoslaviji 

Po smrti srbsko-ameriškega izumitelja kot Teslo zaradi ameriškega državljanstva in delovanja čez lužo označujejo v avtobiografijah, so njegovo premoženje zapakirali, zapečatili in predali Uradu za skrbništvo nad lastnino tujcev (Office of Alien Property Custodian). Njegove stvari so iz hotela New Yorker prenesli v Manhattan Warehouse and Storage Co., kjer je že pred tem ležalo nekaj njegovih drobnarij. 

Januarja 1943 je ameriško sodišče skrbništvo nad Teslovo lastnino dodelilo Savi Kosanoviću, sinu Teslove najmlajše sestre Marice, sicer srbskemu politiku, publicistu in diplomatu. Ravno takrat je kot član kraljeve jugoslovanske vlade v izgnanstvu služboval v New Yorku. 

Prav na njegovo pobudo so leta 1951 celotno premoženje in spise Nikole Tesle poslali v Beograd. Šestdeset paketov, kovčkov in sodov je na ladji z imenom Srbija prispelo v pristanišče na Reki, nato pa z vlakom pot nadaljevalo proti Beogradu. Prva postaja tovora je bila Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Beogradu, junija 1952 pa so ga preselili v t. i. Genčičevo vilo, ki jo je leta 1927 zasnoval znani srbski arhitekt Dragiša Brašovan. Leta 1952 je vlada Zvezne ljudske republike Jugoslavije sprejela odločitev o odprtju muzeja Nikole Tesle, ki je postal sploh prvi tehniški muzej v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1955 je luč sveta tam ugledala prva stalna razstava. 

Unescov svetovni register spomina  

V muzeju so poleg njegovega pepela ter elegantnih oblačil na ogled modeli, ki so narejeni po njegovih risbah, med katerimi je brez dvoma najbolj slaven tisti, ki prikazuje učinke vrtljivega magnetnega polja. Veliko pozornost zbuja tudi Kolumbovo jajce, ki je bilo premierno predstavljeno na svetovni razstavi v Chicagu leta 1893, na katerem sta Tesla in Westinghouse poskrbela za pravi spektakel luči. Na ogled so tudi prvi Teslov indukcijski motor, vzorčna hidroelektrarna, ki ponazarja Teslov polifazni prenosni sistem, različni generatorji in transformatorji ter daljinsko voden model čolna. 

V muzeju hranijo 160.000 originalnih dokumentov, več kot 2000 knjig in revij, več kot 1200 zgodovinskih tehničnih eksponatov, več kot 1500 fotografij in foto tablic izvirnikov, tehničnih predmetov, instrumentov in naprav ter več kot tisoč načrtov in risb. 

Leta 2003 je UNESCO Teslov arhiv uvrstil v Svetovni register spomina, kar je največja oblika zaščite kulturnih dobrin. Srbski parlament je leta 2005 sprejel resolucijo, s katero je muzejsko gradivo razglasil za kulturno gradivo izjemnega pomena. Osnovni zaščitni ukrep za dokumentarno gradivo je fizična zaščita, zato so arhivsko gradivo muzeja zložili v nove mape in škatle, ki so narejene po najvišjih standardih, v muzeju pa so bile nameščene tudi posebne klimatizirane komore.  

Poseben vidik zaščite je digitalizacija dokumentarnega gradiva, med katero ustvarijo kopije, ki se lahko uporabijo namesto izvirnikov. Celotna zbirka muzeja je digitalizirana in shranjena na mikrofilm.  V muzeju sicer poudarjajo, da so si za cilj zadali »stalno in splošno dostopnost Teslove dokumentarne zapuščine«, vendar pa so po besedah pogostega obiskovalca Tiborja Hrsa Pandurja dokumenti resda na voljo za raziskovalne namene, če pa jih kdo želi objaviti, je treba plačati. 

Kozmopolit in poliglot v prvi medijski vojni 

Rodil se je leta 1856 v Smiljanu pri Gospiču na območju hrvaške Like, po narodnosti pa je bil Srb. Lastijo si ga tako Srbi kot Hrvati, ki v prid svojim teorijam navajajo njegovo izjavo, »da je ponosen na srbski rod in hrvaško domovino«. Bolj kot karkoli drugega je bil kozmopolit, ki je pogosto menjal svoje bivališče, kar je nemara tudi razlog, da je govoril kar osem jezikov: srbsko, angleško, češko, nemško, francosko, madžarsko, italijansko in latinsko. Goethejeve knjige je znal na pamet v izvirniku, saj je imel fotografski spomin. 

Leta 1862 se je družina preselila v Gospić, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Karlovcu, nato pa se je odpravil na tehnično šolo v Gradec. Ker ni dobil štipendije, je moral prekiniti študij in najti delo, kar ga je pripeljalo v Maribor, kjer se je zaposlil pri nekem inženirju in se strastno predal igram na srečo. 

Potem je odpotoval v Prago, kjer je nadaljeval študij, nato pa ga je pot vodila v  Budimpešto in nato v Pariz, kjer je postal uslužbenec družbe za električno industrijo, ki jo je ustanovil ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Tisti Edison, s katerim se je pozneje zapletel v pravo vojno tokov, ki je bila hkrati tudi prva medijska vojna. Prav zaradi nje je Tesla opravil javni eksperiment z 250.000 volti, opisan v uvodu, katerega cilj je bilo dokazati, da je polifazni sistem izmeničnega toka varen za uporabo.  

Zaradi Tesle je Edison s svojim enosmernim tokom namreč začel izgubljati tržne deleže, zato je proti njemu sprožil pravo medijsko gonjo, v kateri so bila dovoljena vsa sredstva. Med drugim je Edisonovo podjetje za medije organiziralo javne usmrtitve potepuških živali z izmeničnim tokom, s čimer so dokazovali, da Teslov sistem ni varen za uporabo. Vrhunec je umazana kampanja dosegla, ko so v ZDA z izmeničnim tokom na električnem stolu usmrtili prvega obsojenca na smrt. 

Geek po srcu

Poleg Georgea Westinghousa in Johna Jacoba Astorja je Teslove raziskave financiral še J. P. Morgan, ki ga je Tesla v srce parajočih pismih moledoval za denar. Prav on je prispeval 150.000 dolarjev za financiranje zadnjega laboratorija – postaje Wardenclyffe, preko katere naj bi z elektriko oskrbovali ves svet. 

Slavni arhitekt Stanford White je zasnoval glavno opečnato zgradbo, v kateri naj bi proizvajali električni tok, ki bi preko kablov potoval do bližnjega stolpa in podzemnega jaška. Stolp bi opravljal funkcijo orjaškega Teslovega transformatorja, ki bi moč toka povečal na milijone voltov in ga po podzemnem jašku pošiljal prek Zemeljske skorje. Zamislil si je, da bi se potrošniki lahko priklapljali na te podzemne tokove in se tako oskrbovali z električno energijo. Bil je prepričan, da bo imel nekoč vsak človek majhen sprejemnik, »ki ne bo večji od ročne ure«, z njim bo sprejemal novice in telefonske klice. Zaradi pomanjkanja denarja svoje ideje ni mogel izpeljati do konca, Wardenclyffe pa je pristal v rokah njegovih upnikov.  

Leta 2013 je stolp kupila ameriška neprofitna organizacija z imenom Znanstveni center Nikole Tesle; zanj so odšteli 1,37 milijona dolarjev. Sredstva so po večini zbrali po zaslugi priljubljene stripovske spletne strani The Oatmeal, kjer so med drugim pripravili strip o Tesli, »največjem geeku na svetu.« 

Kot je pojasnil ustanovitelj spletne strani Matthew Inman, so »denar zbrali predvsem geeki, ki čutijo povezavo s Teslo – geekom po srcu«. V stripu med drugim naštejejo vse Teslove dosežke: dvofazni izmenični tok, radio, radar, rentgen, hidroelektrarna, neonska luč, daljinec, moderni električni motor, brezžična komunikacija, poudarjajo pa tudi, da je kot prvi posnel radijske valove iz vesolja in odkril resonančno frekvenco Zemlje.  
Sredstva za obnovo Wardenclyffa je med drugim prispeval Elon Musk, ustanovitelj podjetja za električne avtomobile Tesla Motors, ki je po Tesli podedoval, če nič drugega, občutek za šov. 

Ključ do proste energije?

Teslova vizija o energiji, ki bi jo prosto prejemali iz okolja (a mu je ni uspelo izpeljati do konca), je razlog, da ima še danes ogromno oboževalcev. Duhove burijo še neobjavljeni dokumenti ter tisti, ki jih ameriška vlada hrani pod oznako zaupno. Ali nam zaradi želje po dobičku prikrivajo ključ do proste energije? 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2020)

Več o reviji Gea >