Sambucus nigra

Primerjamo jo lahko z deročo reko, ki je – potem ko je predrla zemeljsko opno in se razlila po pokrajini – naposled našla najprimernejši naklon tal, da lahko polno zaživi. Da se zasliši niansirani glas njenega žuborenja. 

Za ta naklon je poskrbela »ljubezen stoletja«, ki je, kot ugotavlja avtor, brezmejna, pa vendar redka. Ta starodavni vzgib pesnjenja je nemogoče priklicati ali obvladati, lahko se mu le prepustimo, ko se nam zgodi, in takrat človek skozi drugega, po poteh čutov in strasti, vstopi tudi globoko vase in nato naprej v pokrajino, ki prehaja čase in prostore. 

»Pesnik je pred »strahovito povodnjijo« ljubezni ranljivo razprt v prvobitnem čudenju, a obenem tudi ozaveščeno hvaležen in pozoren.«
Miljana Cunta