Džingiskan v kopalnici

Anna Świrszczyńska je na poljsko literarno prizorišče vstopila kot meteor, zunaj vseh sočasnih literarnih gibanj. Njen prvenec Pesmi in proza (1936) je eden od vrhuncev poljske predvojne avantgardne poezije. Zbirka je odmevala še dolgo in vplivala na povojno poljsko poezijo, od Wisławe Szymborske in Zbigniewa Herberta pa do Stanisława Grochowiaka. Enako so osupljale njene poznejše zbirke Veter (1970), Baba sem (1972), Gradila sem barikado (1974), Srečna kakor pasji rep (1978), Trpljenje in radost (1985) in druge. Upesnjevala je telesno ljubezen in čustvena stanja kot tudi nihajoče razmerje med telesom in zavestjo, ter kot občutljivi radar prestrezala spremembe v družbeni klimi. Iz njenih pesmi veje empatičnost, nežnost in pozornost do ljudi in živali. Tabuje je rušila tudi v pisanju o ambivalenci materinskih čustev in mukah rojevanja, pa tudi v pesnjenju o pozni ljubezni onkraj reproduktivne verige. 

O avtorici

Anna Świrszczyńska (1909–1984) je bila poljska pesnica, ki v svojih delih tematizira drugo svetovno vojno, materinstvo, žensko telo in čutnost. Njene izkušnje med vojno so močno vplivale na njeno poezijo. Med nacistično okupacijo Poljske se je pridružila poljskemu odporniškemu gibanju in bila medicinska sestra med varšavsko vstajo. Ustvarila je svojo obliko poezije, svoj način govorjenja o svetu. To, o čemer je pisala, je tudi živela, za njene pozne zbirke je značilna odkrita avtobiografskost. Bila je vegetarijanka ter borka proti alkoholizmu, ukvarjala se je z jogo, tekom in pohodništvom. Tako v življenju kot v literaturi je prehitevala svoj čas.