Kako preživeti pandemijo in ne izgubiti živcev

Odgovor na to vprašanje nam do neke mere lahko ponudijo strokovnjaki, ki v ZDA izbirajo in urijo kandidate za najbolj elitne vojaške skupine. V takih ekipah iščejo ljudi s posebnim setom osebnostnih značilnosti. Te jim pomagajo, da tudi v najbolj nepričakovanih in neprijetnih okoliščinah delujejo zbrano in učinkovito. Ko ugotovimo, katerih značilnosti nam morda primanjkuje, lahko poiščemo načine, da jih okrepimo. 

Pred dobrim letom se je začela za našo generacijo prva res velika življenjska sprememba.  Prinesla jo je nova neprijetna resničnost, ki je nismo pričakovali in nanjo nismo bili pripravljeni. Če smo sklepali po zgodovinskih dogodkih na področju naše mlade države, bi lahko pričakovali kvečjemu kakšno vojno, lakoto ali pa poplavo, plaz in potres. 

Srečali smo se torej z nečim zelo neprijetnim in neznanim. Tudi tega nismo vedeli (in to žal še vedno velja), kako dolgo bo še treba zdržati v novi resničnosti. Znašli smo se v temnem gozdu, kamorkoli pogledamo, je črno kot v rogu, v temi prežijo neznane nevarnosti, zebe nas in ne vemo, ali bomo preživeli. 

Iz takih zgodb so stkane nočne more, a ne za elitne ameriške vojake, ki jih urijo posebej zato, da se v takih okoliščinah znajdejo po svojih najboljših močeh. Predvsem pa jih urijo za to, da v takih okoliščinah ne razmišljajo o brezupu, ampak aktivno iščejo rešitve. Praviloma jih vedno tudi najdejo, zato zaupajo v svoje sposobnosti in se naravnost veselijo novih izzivov. Ali ne bi bilo prav sanjsko, če bi tudi mi v okoliščinah te zoprne pandemije lahko poiskali moč v svojih neizkoriščenih zalogah in se z njo spopadli, kot da gre za partijo šaha, ne pa za konec sveta?

Pred kakšnim mesecem je izšla težko pričakovana knjiga The Attributes (po naše Osebnostne značilnosti), v kateri je Rich Diviney, ki uri prav take elitne skupine vojakov, razkril, po kakšnih metodah izbirajo najboljše kandidate. V knjigi razkriva nekatera dognanja, ki so izjemno uporabna tudi v poslovnem in zasebnem življenju.

Skrivnost izbire kandidatov za elitne vojaške skupine ni v veščinah, kot je fizična pripravljenost, hitrost in podobno. Hitri posamezniki lahko v zelo stresnih okoliščinah res hitro plavajo ali tečejo, ampak ostaja veliko vprašanje, ali je to res najbolj optimalna rešitev v dani situaciji. Zato Diviney in njegovi kolegi iščejo ljudi, ki so rojeni z nekaterimi dragocenimi osebnostnimi značilnostmi – Diviney jih v knjigi predstavi 25 od skupno 36.

Avtor je mnenja, da so ta set značilnosti sicer razvili zato, da med stotinami kandidatov lažje in hitreje najdejo tistih nekaj, ki se bodo najbolje odrezali tudi pri resnično velikih izzivih, vendar pa so to značilnosti, ki tudi v poslovnem in osebnem življenju lahko pomagajo, da se lažje spopadamo s stresnimi okoliščinami. Njegova premisa je, da je vsak od nas lahko elitni vojak v svojem življenju, če se le začne zavedati svojih prednosti in pomanjkljivosti in jih uporabljati v svojo korist. 
 

Osebnostne lastnosti, značilnosti in veščine

Diviney opiše, da so do seta osebnostnih značilnosti, ki jih opazujejo pri svojih kandidatih, prišli zato, ker je bilo to potrebno za njihovo delo. Izhajali so iz ugotovitve, da so najbolj izurjeni kandidati, ki se prijavijo za mesto v elitni skupini, v času priprav pogosto prav neslavno pogoreli. Nekateri niso zdržali psihičnih pritiskov, drugi se niso znašli v nepredvidljivi situaciji in so bili zaradi pretiranega stresa povsem nesposobni uporabiti svoja težko pridobljena specifična znanja. Ali pa so s svojimi dejanji namerno ali nenamerno sprli med seboj kolege in tako preprečili, da bi ekipa v najbolj ključnem trenutku delovala enotno. Iz izkušenj je postalo jasno, da je treba kandidate ocenjevati po povsem drugačni lestvici, kot je le število sekund, ki jih potrebujejo, da v polni bojni opremi pretečejo sto  metrov. Ta nova lestvica pa je imela opraviti predvsem s tem, kakšen je kandidat kot človek.

Vendar pa se pri tem niso mogli zanesti na standardno klasifikacijo osebnostnih lastnosti, ki je v psihologiji v uporabi že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta je nastala kot raziskovalno orodje, s katerim so skušali ugotoviti, katere osebnostne lastnosti so najbolj povezane z akademskim uspehom. To raziskovalno orodje se še danes veliko uporablja pri ocenjevanju posameznikove osebnosti in tako lahko s testom ugotovimo, ali smo družabni, vestni, radovedni, nemirni in podobno.
Diviney poudarja, da je za njihove potrebe tovrstno orodje sicer zanimivo, ni pa povsem uporabno. Kajti osebe s povsem enakimi osebnostnimi lastnostmi se lahko v resničnih izzivih odzovejo zelo različno. Nekatere povsem pogorijo, druge pa izkoristijo še najbolj skrite rezerve in se izvrstno odrežejo. Razlikuje jih torej nekaj povsem drugega, česar osebnostne lastnosti v obstoječih modelih niso razkrile.

Tudi med pandemijo smo opazili nekaj podobnega. Vsi nedružabni znanci in prijatelji so v začetku samoizolacije uživali v miru in tišini, nato pa so se nekateri postopno predali obupu in zapadli v malodušje, drugi pa so našli vedno nove načine za ohranjanje optimizma in življenjske energije. Kaj jih je torej ločevalo med seboj?

To zagotovo niso bile priučene veščine. Med elitnimi vojaki so take veščine lahko posebna znanja, kot je orientacija, obvladovanje tujih jezikov, ali pa razne veščine preživetja v naravi. Vseh teh veščin se je mogoče priučiti in jih z vztrajno vadbo vse bolj izostriti. A nekateri kandidati navkljub svojim izjemnim veščinam v skrajnih okoliščinah zmrznejo na mestu in jim jih ne uspe uporabiti. 

Odgovor leži v osebnostnih značilnostih. Te so nekakšna kombinacija prirojenih sposobnosti oziroma nagnjenosti ter življenjskih izkušenj, ki posamezniku ponudijo vzorec, na podlagi katerega v nepredvidenih situacijah ravna brez razmišljanja. Diviney priznava, da je seznam značilnosti, ki so ga razvili, nastal kot teoretični model, ki je slonel na raziskavah s področja psihologije, nato pa so ga z uporabo vse bolj izostrili. Danes je nepogrešljiv pri njihovem delu, izkazalo pa se je, da je lahko zelo koristen tudi v vsakdanjem življenju. 

Nihče ne poseduje idealne zbirke najboljših značilnosti, ki bi mu omogočila optimalno funkcioniranje tudi v najbolj nevarnih ali pa nepredvidljivih okoliščinah. Vsak od nas poseduje zbirko dobrih in manj optimalnih značilnosti. A če se zavedamo, kje so naše pomanjkljivosti, se lahko z zavestnim vedenjem izboljšamo, če pa to ni mogoče, se lahko povežemo z drugimi, ki nam s svojimi prednostmi lahko pomagajo, ko nas naše pomanjkljivosti pustijo na cedilu.
 

Pogum in vztrajnost

Verjetno si vsi želimo biti čim bolj pogumni, in če ste morda mislili, da se morate za to najprej znebiti strahu, vas moram obvestiti, da to ne drži. Odsotnost strahu pred nevarnostjo je lahko pokazatelj dveh (približno enako nevarnih) stanj: bodisi o nevarnosti ne vemo dovolj in je zato ne prepoznamo kot nevarnost, ali pa nismo sposobni čutiti strahu, ker smo nekoliko osebnostno poškodovani. Obe stanji lahko povzročita, da se v nevarnost poženemo brez razmisleka, in zelo velika je verjetnost, da se ta naš izlet ne bo preveč srečno končal. Zato si lahko čestitate, če ob pandemiji čutite strah pred virusom, ker to pomeni, da ste ustrezno osebnostno razviti ter da ste sposobni razumeti osnovna dejstva o poteku bolezni, ki je za nekatere lahko res izjemno neprijetna in nevarna.

Pogum pomeni, da navkljub strahu, ki ga občutimo pred nevarnostjo, bolečino ali težavami, vseeno delujemo v svojo najboljšo korist. Včasih je res težko aktivirati zadnji atom energije, utišati glasove, ki napovedujejo konec sveta, in se navkljub vsemu lotiti vsega tistega, kar je treba narediti. Strah lahko v nas zbudi tri tipične nezavedne reakcije: lahko se spustimo v nepremišljen boj, lahko si želimo pobegniti, ali pa zmrznemo na mestu in čakamo. Te tri reakcije so bile v tisočletjih razvoja človeških možganov zelo učinkovite za zagotavljanje preživetja v različnih situacijah neposredne nevarnosti, ko nas je izza podrastja vzela na piko kakšna posebej krvoločna zver. V sodobnem času pandemije pa je lahko ta trojček delovanja naravnost poguben. Izogniti se mu ne moremo, lahko pa ga prepoznamo in premagamo s pogumom.

Odgovor na nevarnosti pandemije, pa naj gre za golo fizično preživetje ali pa ekonomske in socialne posledice, ki jih bomo še ugotavljali, zagotovo ne leži v jeznem obtoževanju in napadanju kar vsevprek na različnih družbenih omrežjih. Prav tako ne leži v pobegu v tople kraje, kjer na videz ni pandemije. Še najmanj pa je v apatiji in zanikanju nevarnosti. Odgovor leži v pogumu: pogumu, da zjutraj vstanemo in se zavemo, da je nov dan, upoštevamo nevarnost in jo skušamo v svojem malem svetu čim bolj zamejiti, skušamo biti čim bolj produktivni, si pogumno odmeriti ustrezno količino počitka in si priznati, da nas je strah.

Ker nas je večina bolj skromno obdarjenih s pogumom in bi si ga prav vsi želeli več, ima Diviney za nas zelo uporabno priporočilo. Evolucijsko gledano je bilo za človeka vedno zelo ugodno, če je posedoval določeno mero poguma, zato nam je narava podarila skrivni mehanizem, ki ga lahko uporabimo, da okrepimo svoje mišice poguma. Vsakič, ko kljub strahu storimo kakršnokoli dejanje, ki nam koristi, nas možgani nagradijo z veliko dozo dopamina. To je snov, ki v možganih sproži prijetne občutke in jo občutimo kot nagrado. Ker si zapomnimo ugodje, ki smo ga sprožili s pogumnim dejanjem, smo prihodnjič bolj motivirani za aktivno kljubovanje strahu.

Pri tem pa ni pomembno, kako veliko ali majhno je naše dejanje kljubovanja. Že en majhen korak, narejen navkljub strahu, lahko, če ga ponavljamo vsak dan, v nas počasi gradi vedno bolj trdne temelje poguma in uči naše možgane, da je pogumno vedenje pravzaprav zelo prijetno. 
 

Naučimo se vztrajnosti

Zdaj ko smo se naučili, kako postanemo vse bolj pogumni, pa je čas, da se naučimo tudi vztrajnosti. V elitnih vojaških enotah razumejo, da je vztrajnost lepa čednost, a tudi to, da potrebujemo vztrajnost v več različnih okusih. Včasih se vztrajnost pokaže tako, da neumorno vztrajamo pri svojem, čeprav se situacija navkljub našemu vztrajanju nikakor ne izboljša. Če smo padli z ladje sredi oceana, je pomembno, da vztrajno plavamo, dokler nas ne rešijo, čeprav ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. 

Včasih pa je treba preizkusiti tisoč in en način, kako si pomagati in pri tem ne izgubiti zanosa. Če plavamo sredi oceana in ni nikjer na vidiku nobene ladje, je treba razmisliti o tem, kako bomo ohranili čim več moči in zdržali čim dlje – s preizkušanjem je treba ugotoviti, kako si lahko pomagamo sami. Med pandemijo, ko so se naše življenjske okoliščine čez noč bistveno spremenile, lahko s to vrsto vztrajnosti preizkusimo vse mogoče načine, da bo naše življenje postalo prijetnejše in ne bomo izgubili življenjske energije. Nam lahko pomaga nov konjiček? Video klepet ob pijači s prijatelji? Poslušanje glasbe ali sprehod?

In, ne nazadnje, potrebujemo odpornost. Ta vrsta vztrajnosti pa nam pomaga, da se ne sesedemo ob morebitnih ponavljajočih se neuspehih, ampak vztrajamo ob misli na to, kaj si pravzaprav želimo doseči. Želimo končati pandemijo tako, da bodo naši otroci čim manj prizadeti zaradi šolanja doma in bo naš zakon vsaj tako trden kot pred pandemijo? Če je to naš cilj, potem je treba navkljub težavam ohraniti odpornost proti obupu in iskati nove in nove načine, ki nam lahko prinesejo želen rezultat. Nas je strah, da nam ne bo uspelo? Potem je čas, da okrepimo svoje mišice poguma in vsak dan naredimo vsaj en majhen korak v smeri svojih želja.
 

Samovšečnost ali samozavest?

Pripadniki elitnih vojaških enot so vsi po vrsti izstopajoči posamezniki, s katerimi ni pametno češenj zobati. Zavedajo se svojih sposobnosti in jim zaupajo, a hkrati se zavedajo tudi svojih omejitev. To jih ločuje od samovšečnežev, ki so prepričani v svojo izjemnost in zelo težko prenesejo kakršnokoli kritiko. Tu leži bistvena razlika med samovšečnostjo in zdravo samozavestjo.

Druga nam omogoča, da si tudi ob največjih izzivih ustrezno zaupamo, smo mirni in vstopimo v reševanje zagat s prepričanjem, da nam bo uspelo, četudi bo za to potreben več kot en poskus. Prva pa je nekoliko nezdrava, saj je vsako prepričanje o popolnosti že v temelju zgrešeno. Popolnost, torej odsotnost vsakih napak, v človeški naravi ni mogoča. Vsakdo, ki goji prepričanje o svoji popolnosti, se je že vnaprej obsodil na zelo boleče rane, ki ga bodo doletele, ko se bo srečal z resničnim življenjem.

Pandemija nam je pripravila pravi ognjemet tovrstnih spoznanj, ko je veliko oseb z visoko stopnjo samovšečnosti trčilo ob svoje omejitve, ki pa jih v slogu pravih samovšečnežev sicer zanikajo. Sledili so napadi jeze na domače, iskanje krivcev v politiki, med zdravniki in znanstveniki, ki so v rekordnem času razvili cepivo, in jeze na ves svet. Zdrava osebnost bo pri spopadanju s svojimi strahovi in pomanjkljivostmi najprej presenečeno obstala, nato pa se bo z novimi spoznanji soočila v skladu s svojimi sposobnostmi in socialno mrežo, ki ji bo pomagala sprejeti novo resničnost. 

Nezdrava, samovšečna osebnost pa bo krivdo za svoje težave vedno iskala izključno v drugih, četudi to nima nikakršnega pametnega smisla. Če so med vašimi prijatelji tudi ljudje, ki še vedno mislijo, da je za vse njihove težave kriva zapoved, da je treba v zaprtih prostorih nositi masko, vam to lahko da pomemben podatek o stopnji njihove samovšečnosti. Nikar jih ne sprejmite v svojo ekipo elitnih vojakov, ki se v vašem malem svetu ob boku z vami borijo s pandemijo, saj bodo povzročili razdor, dvome in vam uničili vso zdravo samozavest, ki jo v teh težkih časih krvavo potrebujete.
 

Zaupanje v ekipo

V vaši ekipi potrebujete namreč ljudi, ki jim lahko zaupate. Zaupanje je celo bistveno pomembnejše od vseh posameznih veščin, ki jih imajo člani vaše bojne ekipe. Diviney predstavi več primerov ekip, sestavljenih iz vrhunskih strokovnjakov, ki pa so vsi po vrsti trpeli zaradi visoke stopnje samovšečnosti in so v trenutkih krize iskali zgolj načine, kako bi svojo morebitno krivdo naprtili drugim članom ekipe. Tako početje je povzročilo, da so se sprli med sabo in na koncu niso dosegli svojega cilja ali pa je bil ta bistveno slabši od dosežkov drugih ekip z manj izjemnimi člani.

Zaupanje se začne pri sprejemanju resnice, takšne, kot je, sprejemanju lastnih pomanjkljivosti, konča pa pri razumevanju, da je vsak član ekipe vreden le toliko, kot je vredna njegova beseda. 

Če bi radi razumeli celotno situacijo v svoji ekipi in tudi v svetu, ki vas obdaja, je treba začeti pri empatiji. Gre za razumevanje čustvenega doživljanja drugih oseb in razumevanje njihovega vedenja v kontekstu njihove čustvene zgradbe. Vas je mož prav nemarno nadrl, ko ste ga vprašali, kaj si bosta danes pripravila za kosilo? Če je vaša empatija izostrena, ste verjetno opazili, da ga je službeni projekt tako razjezil in užalostil, da ni sposoben obvladovati svojih čustev. Ne boste kričali nazaj, ampak se boste umaknili in počakali, da se umiri in opraviči za svoj neumestni izbruh. Za kosilo bodo testenine in mir pri hiši. Ob pomanjkanju empatije pa boste kričali nazaj tudi vi, saj imate vendar vso pravico, za kosilo bodo pa solze in jeza, ki jo bo obedoval vsak v svojem kotu.

Zaupanje se gradi tudi na sprejemanju resnice o tem, da smo vendar vsi samo ljudje. Nihče ni popoln, čeprav nekateri morda živijo v tej iluziji. Včasih nam zmanjka kakšen centimeter do cilja in takrat je lepo, če nas čez cilj porinejo člani naše ekipe. In zato, da bo ekipa enotna, je treba, da so prav vsi pripravljeni drugim priskočiti na pomoč, ko je to potrebno. Vsakdo kdaj potrebuje pomoč, tudi mi! Če vemo, da so člani naše ekipe seznanjeni s to življenjsko resnico in jo tudi v celoti sprejemajo, potem vemo, da se na svojo ekipo – in tudi nase – lahko zanesemo. 

Uglašena ekipa ima lahko uradnega vodjo, lahko pa je dinamična in izbira vodje samodejno, glede na to, kaj je treba narediti. Vam nagaja brezžični usmerjevalnik? Najstniška hči ga bo znala popraviti v trenutku. Če bo to zanjo prevelik izziv, pa pozna sošolca, ki lahko priskoči na pomoč. Celotna družina je za vodjo tega projekta postavila osebo, ki se v dani situaciji najhitreje in najboljše znajde. Izbrana vodja pa je vlogo prevzela s samozavestjo in pogumom, sprejela odločitev in jo izpeljala, četudi morda prvi poskus ni bil uspešen. Ekipa, v kateri je prostor za vse posameznike in njihove specifične prednosti, je ekipa, ki si dovoli, da v vseh situacijah izbere najbolj optimalno pot iz gozda.
 

Radovednost in skromnost

Diviney pri izbiri članov elitnih vojaških ekip išče tudi nekatere intelektualne sposobnosti. Čeprav bi morda pričakovali, da bo cenil predvsem najbolj bistre posameznike, ki so se rodili nadarjeni, pa išče drugačen set značilnosti. Tudi tu se kaže rdeča nit, saj ga tudi pri intelektualnih značilnostih zanimajo predvsem kandidati, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti. Tovrstna skromnost je namreč prapočelo vsakega učenja: ko se zavemo, da nečesa ne znamo, smo naredili prvi korak k učenju.

Ker so možgani zelo prilagodljiv organ, se lahko priučimo skoraj česarkoli. Vendar pa moramo biti sposobni prepoznati dejstvo, da na nekem področju potrebujemo izboljšavo, nato pa vključiti svoj pogum in vztrajnost. Pogosteje ko se lotevamo takih projektov, lažje je opraviti celoten proces. Zato je učljivost najbolj pomembna značilnost našega uma, ki jo lahko imamo. Ta nam lahko omogoča, da postanemo boljši pri prepoznavanju in razumevanju našega okolja, hitrem menjavanju različnih mentalnih nalog in razvrščanju vsebin v različne predale. 

Te sposobnosti pa so pomembne zato, ker nam lahko rešijo življenje. V času pandemije se lahko s hitrim menjavanjem različnih mentalnih nalog uspešno znajdemo sredi bistveno spremenjenega delovnega okolja. Se je bilo treba čez noč naučiti novih spletnih orodij za uspešno delo na daljavo? Če ste hitro učljivi, ste se s tem spopadli in hitro napredovali. Če pa vam učljivost dela preglavice, potem se je treba tega lotiti tako kot vsakega drugega izziva: s pogumom, pogosto in po malem.

Dobro je tudi, da se zavedamo, da smo na nekaterih področjih slepi, ker nimamo možnosti zajema celotne slike. Ribe, ki vse življenje plavajo v vodi, se najverjetneje ne zavedajo koncepta vode. Prav tako se tudi mi ne zavedamo nekaterih konceptov, za katere še nismo imeli priložnosti uspešnega uvida. Ohranjevanje tovrstne skromnosti nam bo omogočilo, da bomo ob velikih, prelomnih spoznanjih in spremembah paradigme hitro pristali na nogah in posvojili novo spoznanje brez nepotrebnih komplikacij. 

Hitro sprejemanje resničnosti, pa naj bo še tako presenetljiva, nova in neprijetna, pa je bistveno za uspešno spopadanje z njo. Tudi med mojimi znanci jih je nekaj, ki še vedno ne verjamejo, da je pandemija sploh mogoča. Minilo je že eno leto in zanikanje je še vedno edino orodje, ki ga imajo. Čas bo, da se ga znebijo, če želijo novo resničnost izkoristiti sebi v prid.

Radovednost in učljivost sta torej najpomembnejši značilnosti, ki ju potrebujemo. Tudi zato, da se pripravimo na vse, kar sledi, ko bo pandemija končana in nas bo pričakal nekoliko drugačen svet. Ste radovedni, kakšen bo? Potem ste iz pravega testa in si lahko obetate, da se boste v novem svetu z nekaj poguma, vztrajnosti in zanesljivosti dobro znašli.  

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >