Neješči otroci

Nič ne je, slišimo zelo pogosto od zaskrbljenih staršev –  pa je to tudi res? Skrb za prehrano je nekako prvinska. Svojega otroka želimo spodobno in zdravo nahraniti. Že misel na to, da bi bili naši otroci lačni, nam je čisto nesprejemljiva.

Vir teh skrbi so praviloma naša starševska pričakovanja in predstave, koliko bi otrok moral pojesti. Tu se skrbi začno. Bogato pa se naše stiske lahko nadgradijo, ko nas začne skrbeti tudi sestava obrokov naših malih ali pa tudi večjih otrok. Nehote namreč hitro v glavi »seštejemo« vse, kar smo o zdravi prehrani otrok slišali in prebrali. Prehrana naših otrok se običajno s tem kupom priporočil praviloma ne sklada.

Presnova se od človeka do človeka razlikuje

A presnova se od človeka do človeka razlikuje, to seveda velja tudi za otroke. Enako velja za apetit in količino hrane, ki jo zaužijemo. Zato predlagam, da ko nas začne skrbeti prehrana našega otroka, začnemo z bistvenim vprašanjem. Torej, ali sta njegova višina in telesna teža ustrezni za njegovo starost. 

Vsi otroci seveda niso enako veliki in težki, zato vprašajmo za mnenje otrokovega pediatra. Ob pregledih težo in višino otrok primerjamo s pričakovano tako, da jo vnesemo v rastne krivulje. Če otrok glede teže in višine dolgoročno ustrezno napreduje, količinsko s prehrano verjetno ni kaj zelo narobe.

Izbirčna obdobja

Drugo pomembno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, pa je, ali je naš otrok v glavnem zdrav in normalno živahen. Če tudi tu lahko prikimamo, ni treba zelo skrbeti.

Dejstvo je, da ima večina otrok obdobja, ko so tako ali drugače »izbirčni«. Nekateri bolj, drugi manj. V teh obdobjih, ki so lahko tudi različno dolga, prav nič ne pomaga, če se ob družinski mizi jezimo in otrokom pridigamo, kaj je zdravo …

Ko nas zaskrbi sestava otrokovih obrokov, poskusimo razmišljati tako v »paketu«. Ne presojamo samo posamičnega obroka, ampak kaj otrok poje v celotnem dnevu ali celo v vsem tednu skupaj. V veliki večini bomo tako vendarle ugotovili, da tudi najbolj izbirčni otroci pojedo vsaj nekaj od sadja, vsaj kakšno zelenjavo, beljakovine …

Bi moral otrok res jesti vse?

Ob branju raznih prispevkov o prehrani nas nehote zanese v prepričanje, da morajo otroci v imenu zdravja jesti skoraj vse vrste sadja, zelenjave, mesa in tako naprej. Tako se kaj hitro znajdemo v težavah. Ko v ambulanti otroke in starše vprašam Kaj od sadja pa je?, vedno navedejo vsaj eno vrsto sadja, podobno je tudi pri zelenjavi in drugem. Pač večkrat, brez veliko besed ponudimo tisto, kar otrok pač je. 

Že ob uvajanju mešane prehrane pri dojenčkih staršem rada povem, da ne verjamem v univerzalna navodila, ki veljajo za vse. Uvajanje mešane prehrane je obdobje, ko se otroček pridruži staršema pri njunih obrokih. Prehranske navade niso v vseh družinah enake in tako enaka navodila pač ne morejo veljati za vse. 

Zgledi vlečejo

Tudi pri navajanju na zdrav prehranski življenjski slog je enako. Zgledi štejejo – zelooo. Sploh, ko gre za prehrano. Otrok, ki pogosto vidi starše s sadjem v roki, bo to v svojo prehrano sprejel veliko lažje kot otrok, kjer mamica pogosto poudari, da sama sadja pač ne je. Naj na tem mestu še napišem, da so za naše telo vitamini in druge sestavine hrane vendarle ustreznejši kot pa nadomestki iz prehranskih dopolnil.

Otroci imajo včasih obdobja, ko dobesedno uživajo samo nekaj živil. Razmislimo, katera so. Lahko smo brez skrbi, če to pomeni vsaj kaj od svežih vitaminov, neki vir beljakovin in ogljikove hidrate. Če je otrok ob tem zdrav in ustrezno raste, lahko s skrbmi in oštevanjem za mizo malo počakamo. Kot rečeno, poskusimo z dobrim zgledom. Včasih pomaga tudi družba drugih, bolj ješčih otrok. Otroci v družbi med klepetom hitro sežejo tudi po hrani, ki bi se je sicer izognili.

Skupaj kupujmo, sekljajmo in kuhajmo

Zelo pomaga, če otroke pritegnemo k nakupovanju in pripravljanju hrane. Ko bomo na tržnici skupaj izbirali korenčke in solato, skupaj prali in sekljali zelenjavo, bo ta postala bolj privlačna tudi na krožniku. Na tak način otroka tudi zgodaj naučimo izbirati in jesti zdravo. Tako se tudi zgodaj naučijo sami pripraviti okusne obroke. 
In pomembno! Hrane ne uporabljamo za nagrado in tudi ne za kazen. 

Neješči, ker so bolni

Nikakor pa seveda ne smemo spregledati otrok, ki so neješči, ker so bolni. Kratka obdobja, ko otroci odklanjajo hrano, so ob prebolevanju raznih okužb. To naj nas ne skrbi. Vedno nadoknadijo, ko ozdravijo. Takrat nekaj dni »jedo za dva«. Izguba apetita pa je lahko tudi dolgotrajnejša v primeru nekaterih kroničnih bolezni, anoreksije, ob stresu, čustvenih in duševnih težavah otrok vseh starosti. Karkoli od naštetega je seveda razlog za čimprejšnji obisk pediatrične ambulante.

Z rastjo velika večina »neješčih« otrok postane »zelo ješčih najstnikov«, ko včasih kar ne moremo verjeti, kam pospravijo vse neverjetne količine hrane in ob tem prekipevajo od zdravja in energije.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.