Vem, kako je, ko si debelejši od vrstnikov, in vem tudi, kako je, ko nisi. V resnici je spoznanje preprosto: obakrat si isti človek, saj čustva niso odvisna od velikosti maščobnega obroča, s katerim so obdana.
Sama sem bila v otroštvu debela. Tega si nisem domišljala, ampak piše v mojem zdravstvenem kartonu. Na vsakem sistematskem pregledu so ugotovili, da bi morala imeti pri svoji višini kar nekaj kilogramov manj.
Po koncu osnovne šole sem shujšala in od takrat imam normalno težo. Vendar priznam, da mi še vedno ni vseeno, koliko tehtam.
Hočem biti zdrava, zato pazim, koliko pojem, in se trudim čim več gibati na svežem zraku. Pomemben pa mi je tudi videz.
O tem, kaj nas osrečuje
Zdi se mi prav, da to veste, če berete moj članek.
O kilogramih razmišljam že skoraj vse življenje, o tem sem veliko prebrala in marsikaj preizkusila na lastni koži.
Vem, kako je, ko si debelejši od vrstnikov, in vem tudi, kako je, ko nisi.
V resnici je spoznanje preprosto: obakrat si isti človek, saj čustva niso odvisna od velikosti maščobnega obroča, s katerim so obdana.
Vitkega te ni nič manj strah, nič manj nisi negotov, niti te nimajo (iskreno) rajši. Zato vitkost ni pogoj in še manj zagotovilo za srečo.
Če ste na zadnje vprašanje odgovorili pritrdilno, vam lahko povem, da sama nisem bila pri nasprotnem spolu nič uspešnejša, ko sem shujšala, kot prej, ko so mi v zdravstvenem kartonu pisale tiste grozne reči.
Da sem lahko dobila prve pozitivne ljubezenske izkušnje, sem morala postati bolj samozavestna, odprta, dostopna in zlasti počakati, da so tudi fantje postali bolj zreli in so jih začele zanimati punce, kakršna sem jaz.
O samopodobi
Samopodoba je naša predstava o tem, kdo smo, kakšni smo in koliko smo vredni.
Ne temelji le na tem, kako doživljamo svoje telo, temveč tudi kako sposobni, zabavni, pametni, iznajdljivi, prijazni (itd.) se zdimo sami sebi.
Kot bi nase gledali skozi ukrivljeno lečo – resnična podoba je drugačna od tiste, ki jo zaznavamo mi.
S čimer seveda ni nič narobe, samo dobro se je zavedati, da svojim očem ne smemo slepo zaupati.
V puberteti se tudi osamosvajamo od staršev in iščemo svoje mesto v svetu. Sprašujemo se, kaj nam je všeč, kaj si želimo in kaj bi radi postali – pri tem skušamo najti svoj glas in ne tistega, ki zveni tako kot naši starši, učitelji, babice, dedki, sosedje (itd.).
Iščemo nove vzornike, ki jih najpogosteje najdemo med vrstniki in zvezdniki.
Vendar smo tudi pri tem zelo težko objektivni. Ker jih idealiziramo, njihove slabosti kar odmislimo. Pozabimo, da imajo tudi oni težave, dvome, morda celo štrleča ušesa ali velik nos – bolj se osredotočimo na tiste lastnosti, ki se nam zdijo boljše od naših.
Hkrati zanemarimo, da fotografije marsikdaj olepšajo, filtrirajo in da za objavo izberejo najboljše v seriji.
Za zvezdnike povrhu vsega skrbi cela množica strokovnjakov, od frizerjev in maskerjev do osebnih trenerjev, ki običajnim smrtnikom praviloma niso na voljo, poleg tega pa je skrb za videz njihova služba, zato ji namenjajo veliko časa in pozornosti (ki ju mi na primer šoli).
O popolnosti
Dejstvo je, da noben človek ni popoln.
Vsi imamo nekaj prednosti in nekaj slabosti, tudi naši vzorniki. Večina pa nas dojema kot celoto, skupek vsega tega.
Včasih rečemo, da nam je pri nekom všeč njegova energija oziroma da nam je simpatičen (čeprav je recimo daleč od simetrije, ki jo enačimo z lepoto). Že rodimo se različni in zato niti dve osebi nimata enakega izhodišča. Podedujemo obliko obraza, nosu, glasbeni talent (itd.) in tudi postavo, pri čemer je genetika čista loterija – mamini in očetovi geni se lahko sestavijo tako ali drugače.
Ampak na srečo so okusi različni.
Nekomu so prikupnejši dolgi in drugemu kratki lasje. Enim so pri srcu rokerji in drugim narodnozabavni fantje. Vendar nam niti to ne olajša ugibanja, kdo bo všeč komu, saj spet trčimo v problem celote. Nihče ni nor na vse dolgolasce na svetu oziroma vse, ki znajo vleči meh, in včasih se kdo, ki prisega na dolgolase rokerje, nesmrtno zaljubi v kratkolasega harmonikarja. Tako je, ker se zatreska v njegovo celoto.
Če bi ocenjevali le z očmi, bi celo vitkost opredelili vsak po svoje in jo drugače ovrednotili.
Tako je zato, ker sta nam pomembnejša skladnost in zdrav videz kot številka na tehtnici. Na oceno vplivajo tudi izbira oblačil in samozavesten nastop.
ITM
Ampak strinjam se z vami, da kilogrami kljub vsemu niso nepomembni.
Ne nazadnje je debelost kriva za številne bolezni sodobnega časa, od sladkorne bolezni do bolezni srca.
Za to, kdo je debel, imajo zdravniki objektivna merila: iz podatkov o višini in teži izračunajo indeks telesne mase (ITM), ki ga včasih dopolnijo še z meritvijo kožne gube (mišice so težje kot špeh) in drugimi podatki (npr. o telesni konstituciji).
Večina preglednic ITM, ki so na spletu, je narejena za starejše od 20 let, saj za mladostnike veljajo drugačna razmerja, torej te vrednosti niso ustrezne. Zato je edini, ki nam lahko z gotovostjo pove, ali smo primerno težki, strokovnjak. Ne pogled v ogledalo, ne vrstnik ali vrstnica, ne objave na družabnih omrežjih in ne čarobna krogla.
O zdravi prehrani
Najstniki se telesno in duševno še razvijate, zato je v tem obdobju ustrezna, pestra in uravnotežena prehrana še toliko pomembnejša.
Vsakršno hujšanje mora biti skrbno načrtovano, da z dietno prehrano ne bomo dobili premalo energije in nujnih hranil.
Manj ko imamo zaloge, manj zdravo je zmanjševanje maščobnih rezerv. Telo jih namreč potrebuje, ko zbolimo, pospešeno rastemo ali imamo kakšne druge večje napore.
Pomanjkanje energije in hranil se običajno kaže kot utrujenost, omotičnost, vrtoglavica, težave s koncentracijo, nespečnost, lahko nam začnejo izpadati lasje, dobimo krhke nohte in slabšo kožo, v skrajnih primerih lahko celo izgubimo menstruacijo ali resno zbolimo.
Posledice so lahko tudi dolgotrajne. Poleg tega običajno velja: hitreje ko grejo kilogrami dol, hitreje se vrnejo, ko opustimo dieto. Skratka, stradanje se ne splača. Sploh.
O videzu
Priznam pa, da se je dandanes težko ne sekirati glede tega, kako zgledaš.
Televizija, družabni mediji, celo videoklici prenašajo najprej sliko in šele potem druge vsebine. Videz torej šteje.
Ampak videz celote (ponavljam se kot stara plošča), k čemur ne prispevajo samo naravne danosti, temveč (tako kažejo raziskave, ni zraslo na mojem zeljniku) predvsem urejenost, zadovoljstvo in zdravje.
Pa saj vsi vemo, da velja: uravnotežena in pestra prehrana, dovolj gibanja, počitek (če premalo spimo, se bolj redimo), primerna higiena, ustrezna sprostitev in zdravi odnosi so najboljši recept za lepo postavo.
In še pomembnejše, za lepo celoto. Pravzaprav za srečo.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
