Danaja Lorenčič: Perfekcionizem me je vodil v žalost

S knjigo Nepopolna nam Danaja Lorenčič nastavlja ogledalo in predaja pomembno sporočilo, naj bomo do sebe in drugih prijaznejši in prizanesljivejši. Govorili sva o njeni izkušnji perfekcionizma, pa tudi o materinstvu, vzgoji in nepopolnostih, ki so ji posebej pri srcu. 
 

Pred kratkim ste izdali drugo knjigo, v kateri pišete o svojem spopadanju s perfekcionizmom. V prvi knjigi Ana v meni ste opisovali življenje z anoreksijo. Obe temi sta v današnjem času še kako aktualni, tovrstnih težav je vedno več. 

V sodobni zahodni družbi so perfekcionizem, visoka storilna naravnanost, uspešnost, pridnost, vitkost zaželene oziroma celo čaščene lastnosti. Ni naključje, da so na družbenih omrežjih praviloma najbolj priljubljeni tisti, ki se prikazujejo kot najlepši, najuspešnejši, najbogatejši in imajo domnevno najbolj zanimivo življenje. Kar seveda ne pomeni, da je to nujno resnično – velikokrat je celo ravno nasprotno. 

Toda nemogoče družbene zahteve in primerjanje z drugimi, ki vsaj na videz živijo popolno življenje, lahko povzročajo številna razočaranja, kadar posamezniki ne dosegajo želenih ciljev in predpisanih družbenih standardov, pa tudi duševne stiske. Perfekcionizem je namreč lahko povezan z duševnimi težavami. 
 

Kje na poti smo ga kot družba polomili?

Sama vidim težavo sodobne družbe v tem, da je posameznik z narcisistično strukturo osebnosti, ki je obenem izjemno individualističen in sledi logiki »cilj upravičuje sredstva«, nekaj povsem sprejemljivega. Da si na neki način čuden, če ti je bolj kot lasten uspeh pomembna sreča ljudi, ki jih imaš rad – in da je nenavadno, če je tvoja želja biti dober namesto najboljši, najbolj uspešen, najbogatejši, najlepši. Ne morem pa seveda vse krivde za stiske ljudi prevaliti na družbo, saj je pomembno tudi to, kako se posamezniki nanjo odzivamo. 
 

Kot znane perfekcioniste omenjate imena, kot so Stanley Kubrick, Leonardo da Vinci, Steve Jobs, Michael Jordan, Lady Gaga … ob takšnem seznamu se zdi, da je perfekcionizem recept za uspeh. 

Česar seveda ne zanikam. Toda, ali je tudi recept za srečo? Dvomim. Če izhajam iz sebe, me je pretirana težnja k popolnosti večkrat ovirala kot osrečevala. Zaradi nje, pa tudi zaradi lastnih kompleksov, previsokih meril in intelektualizma, s katerim sem zakrivala negotovost in občutke manjvrednosti, sem marsikoga prizadela, četudi tega nisem storila namerno. 
Perfekcionizem me je vodil v žalost, motnje hranjenja, nespečnost, otopelost duše in ohromelost srca. Zaradi njega sem skoraj zasovražila življenje. Navzven sem bila najbrž videti uspešna – kakor da mi v resnici nič ne manjka, vendar sem se predolgo spopadala z občutkom, da takšna, kot sem, nisem dovolj dobra. In da moram dati vse od sebe, da bom boljša – oziroma popolna.

Sama ste mamica majhne deklice. Ali zaradi svojih življenjskih izkušenj drugače gledate na materinstvo, vzgojo? 

Ne vem, če so mojemu odnosu do materinstva in vpliva socializacije na otroka koristile izkušnje ali znanje, ki sem ga pridobila med študijem, saj sem se v znanstvenem magisteriju ukvarjala s prvimi tremi leti otrokovega življenja. Morda mi je branje knjig Sigmunda Freuda, Melanie Klein, Anne Freud, Johna Bowlbyja na neki način celo škodovalo, ker sem v nekih ozirih vedela preveč. Materinstvo namreč ni projekt, h kateremu se pristopa z razumom, temveč izkušnja, v katero se je dobro podati s čustvi – in takrat, ko čutiš, da si to resnično želiš. Zato ne verjamem, da lahko mama, ki je starejša, ponudi otroku več kot mlada mamica – ali obratno. To se mi zdijo pravzaprav nepotrebne ločnice, ki ženske zgolj oddaljujejo drugo od druge. Sama sem spoznala, da te nič ne more povsem pripraviti na materinstvo, še najmanj pa idealistične predstave o njem. 
 

V knjigi ste iskreno opisali tudi svoje doživljanje materinstva, ki na začetku ni bilo popolno. Kaj vas je kot mlado mamico najbolj presenetilo? 

Pravzaprav nisem bila mlada mamica, ker sem rodila pri šestintridesetih. (smeh)  Presenetilo me je veliko stvari, ker nisem imela klasične materinske izkušnje v smislu, da bi imela hčerko ob sebi po porodu in se čez nekaj dni odpravila z njo domov iz porodnišnice. Na takšno izkušnjo me ni nič pripravilo, saj nisem vedela, da se lahko zgodi tudi to. Več o tem pojasnjujem v knjigi, saj gre za precej osebno izkušnjo, o kateri je bilo težko pisati in mi je še vedno težko govoriti. 

Kako bi vas kot mamo opisala vaša hčerka?

Kot popolno in najboljšo mamo na svetu. (smeh) Seveda se šalim. Sem ji zastavila vaše vprašanje in njen odgovor je: »Nesramna, ker mi skače v besedo.« (smeh) Popolnoma se strinjam z njo, saj imam težave s tem, da ljudem skačem v besedo, kar je grda lastnost, ki jo skušam odpraviti.
 

V knjigi Nepopolna ste zapisali, da so vse popolne družine enako popolne, vsaka nepopolna družina pa je nepopolna na svoj način. Je kakšna nepopolnost, ki vam je v vaši družini posebej pri srcu?

Tolstoj je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«, jaz pa sem njegov stavek v knjigi Nepopolna preoblikovala v »Vse popolne družine so enako popolne, vsaka nepopolna družina je nepopolna na svoj način.« V naši družini je kar nekaj nepopolnosti, ki so mi vse bolj pri srcu: pogosto nimamo pospravljenega stanovanja, ker smo raje popoldne v naravi; včasih se glasno prepiramo in nekateri (konstruktivni) prepiri so koristni, saj iz njih potegnemo kakšno lekcijo. In moja najljubša »nepopolnost«, ki je sama sicer ne štejem za nepopolnost, temveč bolj kot posebnost: največ se pogovarjamo o čustvih. 

S pisanjem ste se ukvarjali tudi poklicno, kot novinarka in kolumnistka. V tem obdobju ste opravili številne odlične intervjuje z znanimi osebnostmi. Vam je kakšen ostal posebej v spominu? 

Hvala za kompliment. Kar nekaj je takšnih. Najprej naj omenim igralko Polono Juh, ki je po manj kot pol ure intervjuja pogovor prekinila z besedami: »Samo jaz govorim, dajte, prosim, še vi kaj povedati o sebi.« S to prijazno gesto je pokazala, da ji ni vseeno, kdo je na drugi strani diktafona. Nikoli ne bom pozabila svojega prvega intervjuja, saj je bil moj sogovornik pesnik Ciril Zlobec in sva se povezala kot človeka ter ostala v stiku še nekaj let po intervjuju. Nepozaben je bil intervju z Manco Košir in njenima hčerkama Tino in Ladejo, saj so vse tri srčne, modre in iskrive ženske. Zelo se mi je vtisnila v spomin tudi Vesna Milek, ker je pokazala svojo človeško plat, in upam, da se še kdaj srečava. Omeniti pa želim še Tadeja Goloba, Ferija Lainščka in Gibonnija – ker je nekaj najlepšega, ko te ljudje, katerih delo obožuješ, očarajo namesto razočarajo. 
 

V knjigi Ana v meni pišete tudi o prijateljstvih. »Prijateljstvo mi daje krila. Če mi odvzameš prijatelje, je tako, kot da mi odvzameš dušo,« ste zapisali. Poleg prijateljstva, v kaj se po vašem v življenju splača vlagati trud in čas?

V odnose. Prepričana sem namreč, da se na smrtni postelji nihče ne bo spomnil, kaj natančno je delal neko sredo v januarju leta 2023. Zapomnili pa si bomo ljudi, ki so nam spremenili življenje in se nas dotaknili. 

Prijaznost. Ne varčuj s pohvalami, ko nimaš povedati nič lepega, bodi včasih raje tiho. Če bi vsi delovali po tej logiki, bi bilo na svetu verjetno manj duševnih stisk.

Po tej logiki delujem že več kot petnajst let. Pravzaprav sem se tega naučila v ZDA, ko sem ob koncu študija čez poletje delala v campu za otroke in sem opazila, da Američani večkrat kaj pohvalijo kot kritizirajo. Morda je bila to moja izkušnja z Američani in dopuščam možnost, da so njihove pohvale lažne, kot so mi večkrat povedali Slovenci, toda meni je bila ta logika všeč in jo skušam upoštevati. Kar pa ne pomeni, da tudi mene ne zanese kdaj v kritiziranje. Vendar se trudim ljudem povedati na štiri oči, kadar naredijo kaj dobrega in so prijazni. Všečkanje v živo mi je namreč bolj blizu kot na družbenih omrežjih.
 

Nam zaupate, katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici?

Nobena. Zvečer ne berem, ker to počnem čez dan. Kot urednica namreč sodelujem z eno od mariborskih založb in berem zaradi dela. Za svojo dušo pa sem si že pripravila kup knjig, ki jih bom brala, ko bom imela čas – Hrepenenje po mami, Ko možgani bluzijo, Toksični ljudje, Toksična pozitivnost, Darilo terapije (Irvin D. Yalom), Med smrtjo in življenjem (Irvin D. Yalom in Marilyn Yalom), Razvoj osebnosti (Jung) in še nekaj biografij; The Beauty of Living Twice (Sharon Stone), Being Britney: Pieces of a Modern Icon (o Britney Spears) ter Lady Sings the Blues (Billie Holiday). 

Pravite, da vsak dan vsaj eno uro posvetite sebi. Kaj takrat najraje počnete? 

Hodim – ne glede na to, ali je zunaj nekaj stopinj pod ničlo ali več kot trideset stopinj. Zvečer rada gledam serije, ker se ob tem sprostim. Ravno sem si ogledala Ginny & Georgia, zdaj je na vrsti Zlagano življenje odraslih, ki je nastala po knjigi Elene Ferrante. 
 

Za konec: Če bi lahko en stavek na svetu zapovedali, drugega pa prepovedali: katera stavka bi to bila?

Zapovedala bi stavek: Bodi prijazen. Prepovedala bi vse stavke, ki izražajo sovraštvo, zlonamernost in hudobijo, čeprav najbrž zvenim kot kakšna misica, ki si želi mir na svetu. (smeh)