Zakaj morajo biti ocene?

Po peti ali šesti ali sedmi uri greš domov, ampak popoldne se ti ni treba zvezkov in učbenikov niti dotakniti. Lahko igraš igrice, gledaš televizijo in klepetaš s prijatelji oziroma počneš, karkoli ti paše. Sanjsko.

Zdaj pa se v mislih prestavimo v kruto resničnost. Tu imaš v šoli pet ali šest ali sedem ur pouka, kjer si moraš zapisovati snov kot zmešan, tako da te od rame do konic prstov vse boli, razen takrat, ko pišeš test, si vprašan, imaš govorni nastop ali kakršnokoli drugo preverjanje znanja, ampak takrat čutiš bolečino, ker prej tri dni nisi spal in imaš drisko, da duševnih bolečin niti ne omenjamo. Ko prideš domov, moraš najprej narediti tono domače naloge, potem pa ponavljati snov – tekočo, za nazaj, za naslednji test, za spraševanje … Ne da bi se ti karkoli od tega zdelo vsaj približno zanimivo. Nočna mora.

No, in zdaj se le zbudimo in si skušajmo odgovoriti na naslednja vprašanja (bodimo vsaj pri sebi iskreni, če se bomo že pred sošolci in starši pretvarjali, da je naše drugo ime Samodisciplina):

• Koliko časa bi se nam ljubilo sedeti pri pouku in poslušati snov, ki nas ne zanima?
• Koliko snovi bi si zapomnili, če nam snovi ne bi bilo treba poslušati, zapisovati in ponavljati?
• Kako bi vedeli, ali vse prav razumemo in znamo, če tega nihče ne bi preverjal?
• Kako bi vedeli, kaj nam leži in v čem smo dobri, če nas nihče ne bi preverjal pri različnih predmetih in nam omogočil primerjave?
• Kaj bi počeli v življenju, če ne bi ničesar znali? (Niti izračunati plače!)

Upam, da sem vam s tem odgovorila (oziroma ste si kar sami), zakaj življenje šolarja ne more biti sanjski raj in zakaj so ocene še kar nujna stvar. 

Ni ga čez komot

Ljudje potrebujemo motivacijo. Vedeti moramo, zakaj se trudimo oziroma kakšna nagrada nas čaka na koncu, če nam bo uspelo. 

Na svetu je namreč zelo, zelo, zelooo malo ljudi, ki bi se z veseljem naprezali zaradi naprezanja samega. Vsi drugi pa smo v bistvu nekoliko lenobna bitja, ki med tekaško stezo in kavčem zmeraj izberemo kavč. 

Razen če imamo zelo dober razlog, da se spravimo na noge in odtečemo svoj krog: recimo, da hočemo postati dobri športniki, imeti boljšo kondicijo, večje mišice, biti bolj zdravi, dobiti kolajno na tekmovanju ali izgubiti kak kilogram. Včasih zadošča že pohvala staršev ali všeček simpatije. Zaradi tega smo pripravljeni zapustiti območje udobja in se pomujati, čeprav bi raje molili vse štiri od sebe in buljili v telefon. (Če imate res radi šport in se vam hitro premikanje nog v tekaških supergah niti slučajno ne zdi takšno mučenje kot reševanje matematičnih nalog ali piflanje zgodovinskih dejstev, pa se boste zagotovo lahko spomnili kakega ustreznejšega primera. Recimo: dvomim, da bi vaši starši hodili v službo, če na koncu meseca ne bi dobili plače, ki je, mimogrede, pogosto odvisna od njihove delovne uspešnosti, torej ocene.)

Osnove

Mogoče boste zdaj rekli: prav, ampak pri teku in plači se zelo hitro pokaže, zakaj sta koristna – v šoli pa se učimo same brezvezne stvari. Tega v življenju pač ne bom potreboval.  

Mogoče. Ampak mogoče, mogoče boste ravno na podlagi znanja, ki ga boste dobili pri pouku, potuhtali kaj novega, koristnega, uporabnega in zgradili bleščečo kariero, s katero se boste zapisali v zgodovino. Ne moreš napisati z Nobelovo nagrado nagrajene knjige, če se ne naučiš brati in pisati. Ne moreš upravljati rakete, če ne poznaš osnov astronomije. Res je, vsi nismo za vse in del snovi, ki vam jo zdaj tako neusmiljeno vlivajo v glave, boste zagotovo sčasoma pozabili. Jaz se na primer, priznam, niti približno ne spomnim, katere sile delujejo na voziček, ko se spušča po klancu (kar zadeva mene, ga porineš in sčasoma pride dol). Zato pa mi zelo koristi, da sem se naučila, kje se postavlja vejica in kako se sklanja mati (v imenovalniku, rodilniku ipd. – ne z bolečinami v križu, ker to spada že k biologiji, o kateri nimam pojma). 

Pa še ko ocenjujemo nekoristnost podatkov, ki se nam kopičijo v možganih, je treba biti previden. 

Recimo, ko bomo sodelovali v televizijskem kvizu. Ali ko bomo brali knjigo, ki bo o tem govorila, kot da nam je vse jasno. Ali ko bomo hoteli očarati simpatijo, ki se ljubiteljsko ukvarja z vesoljem. Ali ko bo v horoskopu pisalo, da je vse narobe, ker je Venera retrogradna. Ali … Čez sedem let vse prav pride, pravi pregovor – včasih pa, verjemite mi, celo še prej.

Pomen

Torej, ocene so, da nas motivirajo in so naš kažipot. Kako nam gre – smo snov usvojili? Smo kaj narobe razumeli? Dovolj obvladamo osnove, da bomo na njih lahko gradili znanje v prihodnje? (Če ne obvladate osnovne matematike, pozabite na astrofiziko.)  

Ampak. To bi morala biti tudi njihova glavna funkcija: motiviranje in usmerjanje. Za to pa mora biti izpolnjenih nekaj pogojev, ki so na žalost vsaj delno zunaj našega nadzora:

• učitelji morajo biti pravični; znanje morajo ocenjevati realno, ne pa iskati neznanja ali nas z ocenami kaznovati, ker jim nismo všeč, ker imamo disciplinske težave ali ker jih boli glava;
• starši morajo razumeti, da se trudimo po najboljših močeh. Zelo, zelo malo ljudi briljira na vseh področjih, drugi pa imamo pri nekaterih predmetih boljše in pri drugih slabše ocene;
• ne pustimo, da nas slabe ocene potrejo. Vsak ima kdaj slab dan, se zmoti, kako snov slabše razume. Naj bo to spodbuda, da se naslednjič bolj potrudimo, in ne kamen okoli vratu, zaradi katerega bomo potonili v malodušje.

Svet, kot smo že ugotovili, ni idealen, zato se včasih zgodi, da so učitelji nepravični, starši prezahtevni in mi preveč črnogledi. Glede tega vam težko pomagam, razen če pišem vsem slovenskim učiteljem in staršem, naj se vendar spravijo k sebi (vas sem, upam, že prepričala, da se optimizem splača). Bojim se tudi, da ne bi bila preveč uspešna, ker večina tega ne počne zato, ker bi vas hotela mučiti in celo ugonobiti, ampak zaradi lastnih strahov in stiske. Tudi učitelji in starši smo samo ljudje in vemo, da živimo v tekmovalnem svetu, ki včasih ocenam pripisuje večjo moč, kot bi jo morale imeti (recimo, da je od njih odvisen vpis v srednjo šolo in nadaljnja kariera; ali da so učinkovita metoda discipliniranja). 

To, da se naučimo truditi po najboljših močeh in da se (psihično) utrdimo, sta obenem najpomembnejši lekciji, ki ju lahko usvojimo v šolskih letih. Tudi odrasli svet je tekmovalen in od nas zahteva nenehen trud – in jasno, ne postane kar čez noč pravičen. Toda če bomo nanj pripravljeni, bomo lahko čofotali v njem kot postrvi v Soči. (Če niste za metaforiko: vse bo okej. Obljubim.)

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >